Povedala sem dnevu, da sem neskončno hvaležna

Povedala sem...

Povedala sem dnevu, da sem neskončno hvaležna (foto: unsplash) unsplash
26. 6. 2019

Povedala sem dnevu, da sem neskončno hvaležna, da imam danes novo priložnost videti blagoslove, ki mi jih namenja.

Hvaležna sem za vzhajanje sonca, njegovo nežno toplino in tisti občutek nepopisnega optimizma, ki pride iz nas takrat, ko smo pretočni in si dopustimo odpreti srce. Srce nam bo zmeraj pokazalo pravo pot, a šele takrat, ko bomo spustili jezo, zamere in skrbi.

Rekla sem srcu, da sem hvaležna tudi zanj. Da bije le zame. Povedala sem mu, da tudi jaz bijem le zanj - če ne znamo čutiti in ljubiti, smo le prazne lupine. Povedala sem srcu, da ga ljubim.

Zaupala sem drevesom svoje sanje. Povedala sem jim, da jih nadvse cenim in spoštujem. Da občudujem njihovo moč korenin in neukročenost krošnje, ki raste vsako pomlad še višje in se ne boji ne višine ter svojega bohotljivega sijaja.  

Zahvalila sem se jim za toploto, ki mi jo dajejo, ko me zebe in za mirno neobsojanje, ko jim predam svoja bremena.

Rekla sem bolečini, da sem hvaležna tudi zanjo. Bolečina ni tisto, kar boli. Boli le tisto, kar se iz nje ne naučimo. Vse ostalo so blagoslovi.

Povedala sem sosedi, da ljubim njena pristna vprašanja in iskrene odgovore. Hvaležna sem, ko človek človeku ni tujec, ampak dušni prijatelj. In namesto površinskega pogovora, dobim vero v ljudi ter občutek, da odideš, a da hkrati to ni slovo. In da te ne bodo obsojali in kritizirali, ker nisi narejen po standarnih merilih. Ker si nomad in ti je dom vsepopovsod, kjer je srce.

Povedala sem njemu, da ga imam rada, četudi ni tako lahko.

Povedala sem mraku, da ima zame najlepše barvne odtenke, kar jih je ustvarila narava in da še posebej obožujem poletne večere, kjer imam lahko na sebi le lahko oblekico.

Zahvalila sem se temi, ki mi je pred seboj posula drobne, svetleče kresničke. Pa tako sem si jih želela videti.

Povedala sem temi, da jo sedaj razumem. Da v temnih nočeh duše nikoli ni bila neprijatelj, temveč pikri čuvaj.

Povedala sem luni, povedala sem zvezdam, povedala vesolju – brez vas ni nas.

Nekdo še mora biti dober, nekdo še mora biti borec, nekdo še mora kričati, nekdo še mora jokati.

Kot je dejal modrec že davno pred našim štetjem: »Kdo, če ne jaz? Kdaj, če ne zdaj?«

Nina Kirbiš

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri