Posebni otroci in požrtvovalni starši

Ljudje smo taki in drugačni, a za zunanjo podobo, ki nas bega, lahko vedno odkrijemo čudovite stvari... Da drugačnost ni nekaj slabega, da je treba šibkejšim pomagati, se zavzeti zanje in se s tem razvijati v pravega junaka.

Posebni otroci in požrtvovalni starši (foto: Shutterstock, osebni arhiv) Shutterstock, osebni arhiv
24. 6. 2012

Damjana Kenda Hussu je ženska z razgibano poklicno preteklostjo v različnih medijih in na različnih področjih delovanja. Njena diplomska naloga iz novinarstva je bila nagrajena s študentsko Prešernovo nagrado.

Danes je urednica publikacij in samostojna sodelavka za kreativno pisanje, zaposlena v ljubljanskem Cankarjevem domu. Kot avtorica knjig za otroke in mladino je znana tudi v vrstah slovenskih glasbenikov, in sicer kot odlična tekstopiska.

Pravkar je izšla vaša nova slikanica o prav posebnem junaku za posebne otroke.

Damjana: Posebni otroci in požrtvovalni starši teh otrok si zaslužijo posebnega junaka. Slikanico Zmajček Topotajček sva z ilustratorjem Miho Bavcem ustvarila za Sončkovo društvo za cerebralno paralizo Ljubljana. Seveda sva se odpovedala honorarju.

Zase – in zagotovo tudi v imenu Mihe Bavca – lahko rečem, da sem ponosna in počaščena, da me je društvo povabilo k sodelovanju. Tako sem lahko naredila nekaj plemenitega – za svojo dušo in upam, da tudi v dobro prizadevanjem ljubljanskega društva.

Kaj ste želeli z zgodbico sporočiti?

Damjana: Delovanje ljubljanskega društva in njihova prizadevanja že dlje poznam in po svojih skromnih močeh, a z vsem srcem, podpiram. Toda zgodbo je mogoče razumeti širše.

Zmajček Topotajček je lahko otrok s cerebralno paralizo, lahko pa je kako drugače drugačen: plah, manjši kot vrstniki, morda si ne zna zavezati čevljev, nosi očala ... In se mu zato posmehujejo.

Otroci bodo pravljico, ki je napisana lahkotno in zabavno, dojeli le od črke do črke, s pomočjo odraslih pa bodo razumeli tudi njen globlji pomen. Da smo ljudje taki in drugačni, da za zunanjo podobo, ki nas bega, lahko odkrijemo čudovite stvari, da drugačnost ni nekaj slabega, da je treba šibkejšim pomagati, se zavzeti zanje in se s tem razvijati v pravega junaka.

Kakšne so vaše izkušnje s starši in otroki s posebnimi potrebami?

Damjana: Življenjsko zdravilne. Kadar me prime, da bi jamrala, se pogosto spomnim na požrtvovalnost staršev, ki skrbijo, negujejo in vzgajajo otroke s posebnimi potrebami. Moj trenutni problem se skrči in malodušja se kar sramujem.

Premalo se zavedamo, da so največ vredni zdravje in medosebni odnosi, pa tiste drobne stvari, ki so pogosto zastonj.

Ko pobliže spoznaš družino z otrokom s posebnimi potrebami, ugotoviš, kako se večino časa posvečajo bistvu življenja in koliko naporov vlagajo v tisto, kar je nam samoumevno. Občudovanja vredno in navdihujoče!

Pišete že novo knjigo za odrasle?

Damjana: Pišem jih več hkrati. Oziroma vsaj začnem jih pisati. Tako imam 'odprte' štiri obsežnejše datoteke za odrasle, vmes pa nastaja kaj krajšega za otroke: pesmica, pravljica, veristična zgodba. Toda ena knjiga za odrasle se bliža izidu. V kakšnih desetih dneh bo dodelana romala na založbo, potem pa jo bova z urednico Nevo Brun še pilili in polirali. Gre za zabavno branje – moj beg na vesele poljane domišljije. Žalosti je dovolj in preveč že v resničnosti.

Kdo je vaš prvi kritik?

Damjana: Najzanesljivejši prvi kritik je bil moj pokojni mož. Že po obrazu sem vedela, da pisanje ni zrelo, da ga dam iz rok. Potem mi je pa še obzirno predlagal to in ono spremembo ali popravek. Vedno me je pametno usmeril.

No, zdaj se še najbolj zanašam na samokritičnost in neusmiljene profesionalce – urednike. Včasih te butnejo tudi na dno. Ampak včasih je treba prav do dna, da se lahko odrineš.

Znani ste, da imate neverjeten smisel za humor ... Kaj bi svetovali bralcem v teh 'težkih' časih?

Damjana: Naj preberejo Zmajčka Topotajčka. Pa Čudežno zdravilo za Zalo in knjigo Mularija, da te zvija. Jeseni pa še mojo 'ta novo'. To je bil intermezzo za samooglaševanje, na vrsti so poročila ... Samo teh ne poslušajte preveč!

Moj prijatelj Zvone Kukec, vodja Elektrika Banda, ima dober predlog: dobra novica v vsaka poročila. Za začetek ena enkrat na teden, ko se bo novinarjev 'defolt' prijel, pa več vsak dan. Do takrat pa prebirajmo šaljivo elektronsko pošto!

Tekst: Marija Kač v reviji Lisa, foto: osebni arhiv

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri