Če bi hodili po nekaterih puščavah po svetu, bi morda zaslišali prav poseben zvok. Zvok, podoben nekakšnemu rjovenju. Morda bi pomislili, da je bučanje vetra, vendar ni.
Poslušajte:
Ta zvok prihaja s peščenih sipin. Slišali so ga že starodavni puščavski popotniki, zaznal ga je Charles Darwin v čilski puščavi. Še danes pa ga znanstveniki ne znajo popolnoma razložiti. O tem, zakaj in kako ta zvok nastane, obstajajo le teorije.
Poglejmo si eno od njih. Pod zgornjo plastjo rahlega peska je trša, bolj vlažna plast. Vlaga ustvari površinsko napetost, ki drži plasti skupaj in prepreči težnostni sili, da bi zgornja plast rahlega peska spolzela navzdol po sipini. Z vročim soncem se zgornja plast izsuši, kohezija pa postane šibkejša. Takrat lahko že malo vetra požene zgornjo peščeno plast v gibanje.
Zvok naj bi povzročalo trenje zrnc peska ali stiskanje zraka med njimi. Eden od pogojev za nastanek "tona puščave"naj bi bil po mnenju znanstvenikov ta, da so zrnca peska približno enako velika, zato z medsebojnim odbijanjem ustvarjajo isti zvok. Frekvenca nihanja naj bi bila povezana tudi z debelino suhe površinske peščene plasti. Zvočni valovi se odbijajo med površjem sipine in površjem spodnje vlažne plasti in ustvarjajo resonanco, ki zvok okrepi. Ustvarjena frekvenca ustreza tonu G.
Dejavniki, ki vplivajo na nastanek tega zvoka, naj bi bili glede na raziskave še višina pobočja, stopnja premičnosti vrhnje peščene plasti v primerjavi s tršo plastjo pod njo, stopnja vlage, vsebnost silicija ...
Pojoče peščene sipine ustvarjajo zvok, podoben rjovenju ali donenju. Lahko pa mu preprosto rečemo "pesem sipin". To je naraven zvočni pojav, pri katerem je jakost največ 105 decibelov, traja pa nekaj minut. Zasledili so ga na 35 puščavskih področjih po svetu. Zvok se zbudi ob polzenju peska, ki ga povzročita veter ali človek med hojo po grebenu.
V šali bi lahko dejali, da puščava "zajoče" ali se "razjezi", ko je zmoten njen globoki mir. Ali pa "zapoje", ko se razveseli obiskovalca ali božanja vetriča ...
