Za vse, ki se ne cenijo in se borijo z lastnimi demoni

Optimizem ne pride zlahka, kadar se ne cenimo.

Za vse, ki se ne cenijo in se borijo z lastnimi demoni (foto: profimedia) profimedia
20. 6. 2018

Optimizem je prišel z lahkoto moji cimri v študijskih letih, katera je v vsakem trenutku, naj si je bil še tako slab, videla bleščečo priložnost in možnost za srečo. Kadar je deževalo in se je nebo odprlo, si je pripravila filmski popoldan in si privoščila najboljšo sadno kupo, kar jih je videl svet. Brez obžalovanja, brez obtoževanja. Rada je dejala, da v primerjavi s težaškim delom, ki ga je med poletji opravljala v proizvodnji paradižnikovih konzerv skozi celotno srednjo šolo, prebijanje skozi študij ni bil takšen zalogaj in zatorej ni videla razloga za pritoževanje.

Dejala je tudi, da kadar nekomu zavidamo, naj si zamislimo, da se v celoti postavimo v kožo oz. življenje drugega: ne le izbirati svetleče delce in češnjo na smetani – smisel za humor, lep avtomobil ali izgled – temveč celotno preteklost, bolečine, strta srca, bolezni in vse to. Takšne imaginarne zamenjave, rekoč v smehljaju, nas vedno opomnijo, kakšno srečo v resnici imamo.

Ko sva se prvič srečali, sem se pogosto spraševala, zakaj je Ona zmeraj videla svetlo plat neke situacije, medtem ko sama nikoli nisem zmogla česa takšnega. Še huje – zamišljala sem si najhujše scenarije, kjer je najmanjši spodrsljaj pomenil katastrofo največjih razsežnosti. Zamujen vlak je tako pomenil zamujeno predavanje in to je pomenilo padec na izpitu.

Nato me je prešinilo, čemu je temu tako: Moja sostanovalka se je imela rada. Tudi njena mati, katera ji je bila najboljša prijateljica, se je imela rada.  Že drobec samospoštovanja poraja optimizem, kajti pomeni, da imamo toliko samozavesti, da  vemo, da v dobrem ali slabem – človek lahko prenese (skoraj) vse.

Pomeni verjeti (vedeti), da imamo vir: inteligence, potrpežljivosti, preudarnosti, humorja, milosti in/ali fizične zmogljivosti vedno na voljo.

Za te osebe z dostojnim samospoštovanjem ni vprašanje nikoli ali zmorem oz. ne zmorem, temveč le, kako se lotiti.

V primerjavi z pozitivizmom je pesimizem nespoštovanje do samega sebe in celo sovraštvo.

Najdimo pesimista – izvajalca na odru, ki na pol prazen teater proglasi za praznega, potnika na avtobusu, ki predvideva, da je vsak kašelj znak tuberkuloze ali žensko, ki se ji zaradi zamude ne uspe lepo urediti in se proglasi za neprivlačno... Kaj imajo vse te osebe skupnega? Vse so brez samozavesti in samospoštovanja. Ali pa naletimo na osebo, ki meni, da ni sposobna govoriti, misliti ali se prebiti skozi lastne napake in se tako vedno počuti kot žrtev, obsojena na poraz, izgubo in zaustavitev s strani družbe, sistema ali denarja. Karkoli že. Vedno jo bo nekaj iztirilo.

Ko spoznamo osebo, ki se ne ceni, takoj opazimo, da predvideva o vsem le najslabše in se niti za trenutek ne uspe sprostiti in se predati zdajšnjemu trenutku. Sem že omenila, da je to v bistvu vse, kar imamo? Ta trenutek?

Za vse, ki se ne cenijo in se borijo z lastnimi demoni je skoraj nemogoče, celo na meji prepovedanega, da si zamišljajo sami sebe kot zmagovalce, kot tiste, ki bodo ostali (tudi po smrti). Zatorej, ko nam drugi rečejo, naj razmišljamo pozitivno, se smejimo. Ne radostno in iz srca, ne iz hvaležnosti, temveč z grenkobo, kajti pesimizem nam spodkopava pozitivne misli. Že študija, objavljena v strokovnem članku Združenja psiholoških znanosti iz Univerze New Brunswick, je dokazala, da ponavljanje pozitivnih afirmacij pripomore le določenim tipom oseb, tistim z višjo mero samozavesti, in celo škoduje tem, ki tega nimajo (a v resnici najbolj potrebujejo).

Zatorej ne bom dejala, da razmišljajte pozitivno. To je, najverjetneje, preveč za zahtevati. Namesto tega vas naprošam, da naredite kratek premor. In preživite le nekaj sekund z dobrimi mislimi, kljub vztrajajoči potrebi po – misliti na najslabše. Pomislite enkrat za spremembo na najboljše.

Nato še dodajte sekundo. In še dve. In še tri.

Potreba po pesimizmu je »super-močna«, ker nam je v krvi že tako dolgo, da je postala del nas, nekaj tako naravnega je postala kot dihanje. A dajmo se potruditi in zdržati teh pet… šest… devet, kolikor je potrebno, sekund in misliti, da...

Morda, kot funkcionalna odrasla oseba, lahko sledim začrtani poti in dostavim svoj govor publiki, ki me pričakuje. Spremenim svoj urnik. Najdem nove prijatelje.

Morda, ker sem prestala že toliko vsega, lahko prerastem tudi to bolečino. Rešim tisti problem. Postanem boljša. Najdem zlato. 

Morda ne bom ne-uspela. Morda bom celo – uspela. Morda bo zabavno. Morda se ne zmorem spreobrniti v popolnega optimista,  toda … morda … bom preživela.

Annelie Rufus, spiritualityhealth.com, priredila: Nina Kirbiš

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri