Obriši si blato in se na novo sestavi

Zmeraj, ko padeš, na poti navzgor nekaj poberi.

Obriši si blato in se na novo sestavi (foto: unsplash) unsplash
7. 8. 2019

Veliko je ljudi na tem svetu, ki dobro poznajo, kako postati in biti uspešen. Kako leteti. Toda koliko izmed teh zna tudi pasti?

Ko pademo, takrat postajamo močnejši, ker vedno nekaj novega poberemo -  takrat si obrišemo blato, se na novo sestavimo in gremo pokončno naprej.

In vse to so dragocene izkušnje in učne lekcije, s katerimi lahko pomagamo tudi ostalim, ki so v podobnih in težkih življenjskih situacijah. In kot je zgornji pregovor že povedal, da zmeraj, ko pademo, nekaj poberimo (zmeraj, ko pademo, poberimo novo dragoceno izkušnjo in priložnost za učenje), bi temu dodala še majhno pripombo. Zmeraj, ko pademo, pri tem poberimo še nekoga drugega.

In vsak padec tako lahko postane dragoceno darilo, ki ga na lahkotni poti, poti brez ovir, morda ne bi dobili.

Veliko je ljudi na tem svetu, ki mu vladajo. Toda niso vsi, ki so najuspešnejši tudi najbogatejši.

Niso le najboljše družbene pozicije vredne spoštovanja in niso le takšni ljudje, ki imajo nekaj več, vredni občudovanja. Bogat je tisti človek, ki konec dneva lahko reče, da je srečen. Bogata je tista oseba, h kateri vsako nedeljo kar derejo otroci in vnuki, samo, da z njo lahko podelijo lep dan in odlično kosilo.

Bogata je tista mati, ki te ne obsoja in pri kateri boš zmeraj naletel na topel objem in nežno tolažbe duše. Bogat je tisti oče, ki te je naučil postati boljši človek in ti namenil sleherno prosto minuto, kjer sta se družila.

Kdo smo mi, če ne znamo tudi pasti? Kdo smo mi, če nas je strah pasti?

Mi vsi imamo zgodbo, ki jo lahko pripovedujemo. Mi vsi se lahko učimo drug od drugega. Nekdo nas lahko nauči, kako biti srečen, tudi, če nima veliko in nekdo nam lahko pokaže, da obstaja (lepo) življenje tudi po težki bolečini, po nesreči, po poškodbi. Včasih je navidezen konec le preobrazba v novo stopnjo življenja.

Tudi jaz imam zgodbo. In moja zgodba naj navdihuje ljudi. Ni vsak padec poraz. Ni vsak poraz nesrečen. Včasih veliko izgubimo le zato, da lahko naredimo veliko prostora za še boljše stvari, ljudi in izkušnje.

Včasih se nam neuspeh zdi, kot da nismo storili dovolj. Kot da se nismo dovolj močno trudili. Kot da smo prehitro obupali. Toda, kar v resnici potrebujemo bolj kot kritiko, je sočutje. Vsi, ne glede na to, kje in kdo smo, hrepenimo le po eni stvari  - po ljubezni.

Biti ljubljeni.

In včasih nekdo potrebuje le malo nje, da se znova pobere.

Ne moremo pomagati vsem, toda vsem lahko namenimo sočutje in ljubezen v različnih oblikah. Če že drugo ne, ne obsojajmo, kajti ne vemo, kaj in zakaj nekdo nekaj prestaja.

To je meni tako zelo pomembno – biti (ne)obsojan. Kaj pa je vam?

Naj nam bo naše življenje inspiracija. Naša zgodba motivacija. Počnimo to, kar smo si zmeraj želeli. Bodimo prijazni in ljubeči. Povejmu nekomu, lačnemu ljubezni, da je ljubljen in poseben. Prisluhnimo njegovi zgodbi in delimo ostalim, kaj nas je naučila. Bolj kot bomo povezani, bolj bomo razumeli.

Manj bo obsojanja. Več bo ljubezni.

Nina Kirbiš

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri