Nič, kar čutite, ni "napačno"

Nič, kar čutite, ni »napačno«.

Žalost ni napačna. Strah ni napačen. Zmeda ni napačna.

Jeza ni napačna. Tudi naša bolečina ni napačna.

Upiranje, obsojanje, sramovanje, izogibanje in bojevanje z našo bolečino je tisto, zaradi česar se vse skupaj zdi tako »napačno«.

A za vsem tem se skriva globlja resnica.

Če gremo globlje, ugotovimo, da tudi naš odpor proti bolečini ni napačen.

Če je odpor tisto, kar se dogaja v tem trenutku, ne more biti napačen.

Tudi odpor je naraven in veljaven izraz življenja, vitalnega, živega in resničnega.

Lahko se priklonimo svojemu odporu. 

Poleg »prav« in »narobe« obstaja tudi ljubezen, ki zajema tudi naš trenutni odpor.

Obstaja sedanji trenutek, ki je neskončen in prizanesljiv. 

Konec koncev je tudi odpor le še en koncept. Še ena sodba. Še en način, da se dojemamo kot »napačne«.

Ko se podamo na potovanje vase, se velikokrat naučimo naslednje:

»Odpor – napačen. Ljubezen do samega sebe – pravilna.«

Vendar se svoji bolečini nikoli dejansko ne »upremo« (tako kot je nikoli dejansko ne »sprejmemo«).

Resnica je ta, da se le nikoli (kot otroci) nismo naučili, kako biti z njo – to je vse.

Kako sedeti z našo bolečino. Ostati z njo. Zraven popiti skodelico čaja in nanjo gledati kot na ljubljenega prijatelja, ki domuje v prostranosti naše duše.

Naša nevednost je naša nedolžnost.

Namesto o »odporu« zato raje govorimo o naši nedolžnosti, našem neznanju. 

Nič ni narobe z nami, tudi tega se bomo še naučili.

Bodimo nežnejši do sebe. Prijaznejši do naših travm. Glede na to, kaj vse smo preživeli, nam gre zelo dobro.

Naša bolečina ni napačna. Je zgolj povabilo. 

Vabi nas, da se ji približamo, z njo popijemo skodelico čaja in si dopustimo, da jo bolje spoznamo.

Prirejeno po: Jeff Foster

• Preberite si še: Matej Škufca: "Moški se nauči spoštovati ženske, ko je ob svojem očetu... Ženska pa se nauči spoštovanja moških ob svoji mami."

Novo na Metroplay: Tomi Meglič o globoki ustvarjalnosti, otroštvu in očetovstvu