Ko to zares dojamemo in življenje sprejmemo kot popolnoma nepredvidljivo, to prinese neverjetno lahkotnost bivanja.
Stephen Nachmanovitch, violinist-improvizator je v svoji knjigi Free Play: Improvisation in Life and Art (Svobodna igra: improvizacija v življenju in umetnosti) zapisal, da je vsak pogovor med ljudmi čista improvizacija, z njegovimi besedami ‘oblika džeza’.
V naših življenjih se pojavi vsakič, ko se odločimo, da bomo sledili lastni intuiciji: ko odložimo knjigo z recepti in s sestavinami, ki jih imamo pri roki, ustvarimo svojevrstno kulinarično umetnino, ko na potovanju odvržemo turistične vodiče in ustaljene ture, se izgubimo na ulicah neznanega mesta ter prepuščeni nepredvidljivosti trenutka spoznavamo ljudi in spontano odkrivamo njihovo kulturo. Seveda so nekateri ljudje bolj nagnjeni k improvizaciji od drugih.
Za čisto improvizacijo je potrebna dobra mera poguma. Treba je nadvladati številne strahove, ki jih je v nas zasadila družba: strah pred kritiko, strah pred zavrnitvijo, strah, da se ne bomo vključili med sodelavce, družino ali med prijatelje.
“Naša družba v splošnem bolj nagrajuje virtuoznost kot originalno ustvarjanje. Tehnično briljantnost je relativno lahko prepoznati in oceniti, kar ne velja za duhovno in čustveno vsebino,” dodaja Nachmanovitch.
Rezultat takšnega družbenega pogojevanja je izguba nam prirojene spretnosti improvizacije.
Kot otroci smo odprti in spontani: pristni. Vendar nas izobraževalne ustanove, družba in starši učijo, kako naj se vključimo, kako naj igramo po notah, pišemo skladno s pravili, slikamo v perspektivi. Naša obzorja se krčijo.
Seveda je določena mera tehničnega znanja več kot potrebna, če se hočemo profesionalno ali umetniško izraziti, ko pa nas spretnost popolnoma prevzame, naša ustvarjalna energija postane zablokirana in takrat začnemo kopirati ustvarjalnost drugih, medtem ko sami to sposobnost izgubimo.
Vrnimo si otroško spontanost, pozabimo na napake
Kaj naj torej naredimo? Svojim otrokom lahko pomagamo tako, da jih spodbujamo k odkrivanju glasbil, ne da bi jih že na samem začetku obremenjevali z notami, svetuje pianist Ignacio Saraga: “Tako kot se maternega jezika naučimo s poslušanjem, je treba tudi glasbo najprej vpijati s poslušanjem. Velika napaka je, da se otroke že od prvega dne bombardira s črnimi pegami oziroma notami.”
Kaj pa mi, odrasli, ki se ne znamo več prepustiti trenutku, temveč vse načrtujemo do potankosti, kuhamo po receptih, potujemo po navodilih?
Kako naj si vrnemo tisto otroško spontanost?
“Najprej se vprašajte, zakaj sovražite tisti stari klavir, ki stoji v kotu pri babici, dedku, mami,” svetuje Saraga.
“Odprite ga, pobrišite prah z njega, odvrzite note, ki so vam šle na živce, usedite se in ustvarite zvok, ki vas bo dvignil …”
Enak pristop lahko uporabite tudi na drugih življenjskih področjih, pa naj gre za risanje, vrtnarjenje ali vzgojo otrok.
Veliki improvizatorji, kot je džezovski glasbenik Miles Davis, so rekli, da se napak ni treba bati, ker te v resnici ne obstajajo.
Ko to zares dojamemo in življenje sprejmemo kot popolnoma nepredvidljivo, to vedenje, to sprejemanje lastne pristne ustvarjalnosti po besedah Sarage prinese neverjetno lahkotnost bivanja.
Ivona Lerman
- Preberite še: Spretnost improvizacije
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
