Nenavadno, nedoumljivo človeško življenje

Nenavadno, nedoumljivo človeško življenje.

So dnevi, ko sije sonce, in ne veš, zakaj.
Zadovoljen si. Vidiš dobre, lepe strani življenja.
Delo ti gre od rok.
Vsi so do tebe prijazni. Ne veš, zakaj.

Mogoče si dobro spal.
Mogoče si našel dobrega človeka
in se počutiš razumljen in varen.

Misliš si: Tako naj ostane, ta mir, to pravo veselje.

Nenadoma pa je vse drugače.

Ko da bi presvetlo sonce pritegnilo nase oblake -
tako nerazložljivo pade nate žalost.
Vse se zdi črno.

Misliš, da te drugi več ne marajo.

Brezmiselno iščeš vzroke za sitnarjenje in
tarjanje, za zavidanje in obtoževanje.

Misliš si: To bo trajalo večno.

In ne veš, zakaj. Mogoče si preutrujen,
pa tega ne veš.

Zakaj mora biti tako?

Ker je človek košček narave, s pomladnimi in jesenskimi dnevi,
s toploto poletja in zimskim hladom.
Ker človek sledi ritmu morja: plimi in oseki.
Ker je naše bivanje nenehno menjavanje življenja in smrti.

Če to dojameš, lahko greš dalje, poln poguma, poln zaupanja,
kajti tedaj veš: vsaki noči sledi jutro.

Če se s tem sprijazniš in to sprejmeš,
boš ob teh vzponih in padcih našel vedno večjo globino,
vedno večje veselje do življenja.

Phil Bosmans, Pozdrav življenju

• Svet je žalosten, ker nimamo poguma za noro ljubezen

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja