Najsrečnejši ljudje so tisti, ki se ne primerjajo z drugimi

Ni se nam treba spotakniti ob vsak kamen oz. čisto vsemu v življenju ne potrebujemo dajati pozornosti. 

Najsrečnejši ljudje so tisti, ki se ne primerjajo z drugimi (foto: unsplash) unsplash
20. 10. 2019

Pozdravljena, zlata dušica.

Da, ti. Ti, ki se tako trudiš ugajati in opravičevati sleherno početje in besede, ki jih pa vendarle moraš (brezpogojno) izgovoriti na glas. Ker drugače te bi zadušile in spravile v še težji položaj – položaj, kjer nekje na poti izgubljaš sebe z namenom, da ne bi izstopala. Da se te ne bi bali ali da ne bi veljala za neprimerno, neumno in ne-vredno. Za družbo, za okolico. Za svet.

Zakaj se tako močno trudiš ugoditi vsem? Zakaj tolikšno hrepenenje po sprejetosti s strani vsakega, ki ti pride na pot?

Mar je to vse, kar ti je zares pomembno? Dejstvo, da ugajaš, da si pridna in da živiš (na videz) mirno življenje, ki nikogar ne moti. A moti tebe. Ker globoko v sebi veš, da to nisi ti. Da to ni tista verzija tebe, za katero ti utripa tvoja bit in ni to, kar daje pomen tvojemu obstoju.

Ne verjamem ti. Vem, da si še tukaj in da še čutiš. Da še veš, kako je, ko opravljaš delo, ki te zares veseli in ko poslušaš svoje srce in ne glas drugega. Tistega, ki bi te hotel utišati, da bi bilo njemu ugodneje.

Morda je v tebi veliko jeze in zamer, ker tam nekje zunaj obstaja nekdo, ki dvomi vate in v tvoje vrednote. Želi te pomanjšati in te narediti nepomebno. Toda v resnici je le nekaj stvari, ki bi od nas morale zahtevati pozornost in nikakor ne cela paleta raznorazne šare, ki čaka na nas, da jo čistimo. Zavej se, da s tem, ko hraniš druge, sebi odvzemaš. Zmanjkuje ti prepotrebne energije in moči, ki jo lahkomiselno razdajaš nekomu, ki si tega sploh ne zasluži. Daješ del sebe za prazen nič.

Sama sem bila kot Don Kihot in se levjesrčno borila s svojimi mlini na veter za svoj prav, za resnico. Želela sem, da prav vsak spozna, kako unikatno bitje sem s samimi pravimi nazori in vrednotami, katere bi se prav vsi lahko držali v veri po lepšem jutri. Toda sčasoma mi je to odvzemalo toliko moči, da sem jo tekom dneva komaj kaj obdržala zase. Življenje se je pričelo krčiti in ugotovila sem, da s tem, ko se spotaknem ob vsak kamen, ne bom prišla daleč. Pot se bo zavlekla, na koncu pa bom še kje ugotovila, da zaradi preusmeritve pozornosti na vse drugo, kar ni bilo moje, sploh nisem bila na svoji, pravi poti.

Ne vem, ali sem bila na svoji poti ali ne, to mi niti ni več tako pomembno. Pomembno pa mi je to - našla sem balzam za dušo nekje v temni noči svojega popotovanja (verjetno to pride z leti in z veliko mero samoopazovanja) in spoznala, da najsrečnejši ljudje niso tisti, ki se ukvarjajo in primerjajo z drugimi, temveč tisti, ki največ sebe, svojega časa in energije vložijo v to, kar jih najbolj osrečuje. Ne zanima jih, kaj si bo kdo mislil o njih, ker to ni njihov mlin na veter, ki ga morajo zavojevati. Prav tako jih ne zanima, kdo vse je proti njim in koliko je svet do njih nepravičen. Kot je dejal nekoč en modrec: »To, kar si drugi mislijo o meni, se me ne tiče«. In prav je imel.

Vse, kar počnem in česar ne počnem. je moja odločitev in srečna sem. Brez opravičil.

Eureka!

Kakšno enkratno spoznanje:

·       Za svoja dejanja, kakršnakoli že so, dokler nikomur ne škodijo, se nikoli (ampak res nikoli) ne rabiš opravičevati ali zagovarjati. Edino to te bo odrešilo.

·       Ni nam potrebno imeti popolnega odgovora na vse. Pa kaj, če ne vem vsega, pa kaj če ne poznam odgovorov na vsa življenjska vprašanja.

·       Enako velja za ostale – pustimo jim njihovo življenje in ne delajmo predsodb.

·       Maščevanje je "out" – odpuščanje je "in". Vse, kar vodi v krog maščevanja je slaba karma za nas.  

·       Če ima kdo drugačno mnenje od našega, naj ga ima. Ni se nam potrebno boriti in dokazovati svoj prav.

·       Ni nam treba izražati nezadovoljstva nad vsem, s čemer se ne strinjamo.

·       Ne rabimo opravičevati svojega početja nenehno in vsakemu. Kar počnemo, je naša odločitev. Samo mi lahko sprejmemo posledice.

·       Odlično je, da imamo ob sebi ljudi, ki nas razumejo in cenijo. Toda, če tega nimamo – je tudi v redu.

Vse je v redu, ker ti, duša, veš, da sreča ni odvisna od nekoga od zunaj ampak od tebe.

Zato spusti…spusti…spusti…

Bitke, ki jih biješ za svoj prav z drugimi ti nikoli ne bodo prinesle resnične moči in ljubezni. To lahko storiš le sama in sicer tako, da najdeš svoj mir. Da poiščeš tisto, kar te veseli. Da vzljubiš tisto, kar ne moreš spremeniti in da spoznaš, da na svetu ni tebi enake – in da zatorej ni potrebe po primerjanju, po tekmovanju in po – boju.

Kot pravi afriški pregovor: »Če od znotraj nimaš sovražnika, ti zunanji nič ne more«.

Nina Kirbiš

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri