Moraš biti nekaj izjemnega ...

Sicer pa vse to združujeta v vlogah Giselle in Albrechta, v baletu Giselle, ki prav tako 'pripoveduje' o žrtvovanju in odgovornosti iz ljubezni.

Sta se za ples pripravljena žrtvovati kot Giselle za Albrecht?

Ana: V bistvu vsa zgodba baleta Giselle temelji na njeni iskreni ljubezni, njenem odpuščanju in žrtvovanju in na Albrechtovi izdaji.

Če pa govorim o ljubezni do tega, kar počnem, sem se za vlogo, ki si jo želim plesati, v kateri lahko vsestransko veliko napredujem kot plesalka in se mi zdi, da je zame, pripravljena absolutno žrtvovati 150-odstotno.

Med pripravami na premiero dejansko nimam zasebnega življenja. Stalno razmišljam o vlogi, ponavljam korake, sploh ne grem iz dvorane, zaprem vrata in me nič ne zanima.

Lukas: Če si tak tip plesalca, si v vsakem primeru vedno maksimalno pripravljen za vsako predstavo.

Obstajajo pa tudi predstave, pri katerih začutiš več, veš, da so res zate, in si pripravljen dati zelo veliko. So pa tudi predstave, ki jih vzameš kot službo. Vsake predstave ne moreš imeti isto rad. Ne gre le zato, da si se pripravljen žrtvovati, to je tudi edina možnost, moraš biti stoodstoten.

Imate solisti večjo odgovornost?

Ana: Če imaš nosilno vlogo, ne moreš delati 'na pol', ker je nikoli ne boš naredil dobro, kaj šele prepričal gledalce. Vanjo vložiš srce in sebe. Moraš pa biti vzgled drugim v ansamblu in si tudi zato ne moreš privoščiti, da bi vlogo odigral z levo roko. Si odgovoren, pod velikim pritiskom in temu primerno se žrtvuješ.

Lukas: Če imaš glavno vlogo, imaš še posebno odgovornost in se moraš tega tudi zavedati, saj nekako 'nosiš' predstavo. Seveda pa predstava ne deluje brez ansambla in je vsak posameznik enako pomemben.

Imata občutek, da sta zaradi odgovornosti in redne vadbe hitreje dozorela?

Ana: Morda sem zaradi svoje fizionomije videti mlajša, kot sem v resnici, zato je pri meni ravno nasprotno. Prvih pet let sem v gledališču vedno plesala glavne vloge: princeske, deklice, kot je recimo Julija v Romeu in Juliji.

Takšne vloge so mi bile bolj pisane na kožo in sem jih tudi hitro usvojila. Giselle pa je ženska in je zame toliko večji izziv, saj je vse to treba pričarati na odru. Zdi se mi, da mi bo ta vloga v tem smislu dala veliko.

Lukas: Že od samega začetka sem se z učenjem baleta učil tudi discipline, zaradi česar zdaj načrtujem tudi, kdaj bom kaj naredil in kako razpolagal s časom. Zdi se mi dobro za vsakega otroka, da nima ves dan prosto.

Tisti sošolci, ki ob šoli niso delali nič drugega, so kljub temu jamrali, da se nimajo časa učiti. Vsak dan sem vadil balet in videl, da imam le določen čas za učenje. Tako sem se naučil toliko bolje izkoristiti čas in sem v tem smislu verjetno tudi hitreje odrasel.

Imate občutek, da vas ljudje dojemajo kot celotne osebnosti ali vas doživljajo kot plešoče lutke?

Lukas: Doživel sem že oboje. Včasih me kdo vpraša: Ti plešeš, kaj pa je tvoja služba? Pa niti ne na negativen način, ampak ljudje mislijo, da gre to en dva tri in da za ples ni treba veliko delati, da malo plešemo, šele potem počnemo kaj resnega.

Ampak ples je zelo resen poklic in moraš biti zelo prisoten. Ravno ta kombinacija, da je ples šport in umetnost, je težka. Navaden športnik naredi svoje, mi pa veliko skačemo, smo raztegnjeni in ogreti, moramo pa biti še lepi. V tem je čar in hkrati tudi zahtevnost baleta.

Ana: Verjetno je tudi zaradi tega, ker se moraš predajati fizično in čustveno, naš poklic toliko težji in delovna doba plesalca krajša. Sicer pa, kdorkoli me spozna, vidi, koliko dejansko vlagam v svoj poklic. Zaradi tega moj poklic tudi zelo spoštuje.

Ples ni le športna aktivnost, tudi le igra ni, ampak je veliko več. Šprinter bo tekel in svoje odtekel, ne bo pa se mu treba smejati, skoncentriral se bo le na mišice. V bistvu smo plesalci kombinacija profesionalnega športnika in igralca.

Je za plesalca, ki skupaj plešeta glavni vlogi, nujno, da se ujamete tudi v zasebnem življenju?

Ana: Projekti, ki sva jih delala skupaj, od Pepelke, Romea in Julije do Giselle, so bili vedno tako težki, da sva se drug drugemu morala predati stoodstotno. Za tako velike vloge se mi razumevanje zdi zelo pomembno.

Lukas: Zgodi se, da tisti, ki ni v tem projektu, ne more razumeti, kaj se ti dogaja v glavi. Midva se razumeva, tudi sicer sva veliko skupaj, pogovarjava se o vlogah in videl sem, da je Ana edina, ki točno ve, kaj se dogaja v meni, in obratno. Zelo pomaga, če se s soplesalcem razumeš tudi zunaj odra.

Se zaradi fizične in čustvene bližine med vama razvije tudi erotična napetost?

Ana: Malo je mora biti, da je potem tudi vloga toliko bolj pristna. Plesni par je na odru celota. Vsak je polovica, in če ne čutiš svoje polovice, to ni to. Dejansko veš, da mora tudi tvoja druga polovica biti tako dobra kot ti, se mora počutiti tako dobro, da sta popolna.

Lukas: Ta privlačnost se zgodi že med samim plesom, in sicer avtomatično, ker sva toliko skupaj in se stalno dotikava ter sva si blizu. Zdi se mi, da je to zelo dobro za zgodbo. Če si povsem hladen, nimaš česa pokazati.

Koliko imata še 'zaloge' za učenje in razvijanje?

Ana: Ogromno, sploh glede na to, s kakšno hitrostjo se balet razvija. Seveda ti je potem, ko imaš za sabo nekaj kilometrine, lažje. Lažje se izvlečeš, ko nekaj ne gre, ko si utrujen, veš, kje se lahko 'šparaš'. Gre za izkušnje in tudi za to, da si čim več na odru.

Zdaj, ko imamo svojo hišo, je super, ker bomo imeli veliko predstav. Dolgo je nismo imeli in smo se kar malo odvadili nastopati.

Lukas: To se nikoli ne konča. Obstaja toliko različnih smeri, in če si dober v eni, to ne pomeni, da si dober drugje, tako da se lahko vedno še česa naučiš. Začneš z vlogo in na začetku se ti zdi, da ti nikoli ne bo šlo, vendar tudi z vlogo rasteš. V bistvu z vsako vlogo začneš od začetka.

Vama je pomembneje, da prepričata občinstvo ali kaj drugega?

Ana: V prvi fazi je pomembno to, da ugodiš koreografu. Ta mora biti zadovoljen. Potem moraš prepričati občinstvo, da je zadovoljno, šele potem si lahko zadovoljen ti. Čeprav jaz nisem nikoli stoodstotno zadovoljna.

Lukas: Zdi se mi, da zelo težko prepričaš občinstvo, če sam nisi prepričan. Ne bi mogel biti vesel, če bi bilo občinstvo zadovoljno, sam pa ne. Vidi se, ali se počutiš dobro pri tem, kar delaš.

Sta do svojega dela kritična?

Ana: Ja, in to je včasih lahko tudi destruktivno, v smislu, da samega sebe maltretiraš. Včasih moraš imeti samozavest in biti sam s sabo zadovoljen. Običajno si rečem: Potrudila sem se maksimalno, to tudi globoko verjamem in vem, da vse ni bilo dobro, čeprav sem dala vse od sebe.

Lukas: Popolno ne bo nikoli, kakor tudi nikoli ne bom rekel: Danes sem naredil res vse stoodstotno. Običajno si rečem, da sem se maksimalno potrudil, včasih pa si je vseeno treba reči: To je bilo v bistvu v redu, lahko sem s tem zadovoljen, kakor tudi občinstvo.

Kako gledata na baletne hiše po svetu?

Lukas: One imajo povsem drugačne okoliščine. Mi v Ljubljani imamo več kot 40 plesalcev, nekateri ansambli, ki imajo 80 ali 120 plesalcev in koreografov, imajo veliko večjo izbiro, solisti pa se lahko skoncentrirajo le na eno vlogo. Mi moramo včasih hkrati delati tri vloge, kar je težje.

Ana: Imamo devet solistov, drugje pa po 30 ali 40.

Je to v redu ali ne?

Ana: Običajno imamo dve zasedbi, morda včasih tri, kot zdaj pri Giselle, v tujini pa imajo po pet zasedb.

Bi si stala ob strani, če bi se komu od vaju na odru zalomilo?

Lukas: Sem Anin največji oboževalec, tako da to sploh ni vprašanje. Med nama je bolj sproščeno, vem, da si lahko vse rečeva, pa noben ne bo užaljen.

Ana: Absolutno sva si v podporo, tudi v življenju imava krasen odnos. Tako nama je lažje, ker imava iste energije in sva ista človeka. Tudi z drugimi plešeš in se z njimi vse zmeniš, ampak z Lukasom mi je še lažje, ker greva na kavo in mu lahko vse povem.

Vaju moti, če vaju vidijo le kot 'lepa telesa'?

Ana: Koreografi vedno gledajo, kakšen je kdo od nas vizualno, in če je primeren za določen značaj. Odvisno, kaj je za predstavo pomembnejše: plesalčeva vizualnost ali njegov karakter.

Lukas: Koreograf Giselle, David Dawson, je povedal, da plesalec v bistvu ni normalen človek. Ljudje ne plačajo, da gredo gledat normalne ljudi in telesa. Moraš biti nekaj izjemnega in zaradi tega toliko bolj paziti na svoje telo in vse skupaj. S tem se strinjam, ker balet to zahteva.

Si želita ostati čim dlje na odru?

Lukas: Ne bi rad plesal, ko se več ne bom mogel premikati in ne bom mogel narediti stvari, ki sem jih že lahko naredil. S tem ne bom zadovoljen, tega ne bom delal.

Ana: Ko sem bila stara 20 let, sem mislila, da bom vse življenje plesala in da mi bodo predstave, oder, sijaj, zvezdništvo in vse skupaj vedno zanimivo, ampak zdaj sem že malo dozorela, nekaj sem tudi odplesala in mi ni več tako vznemirljivo to, da stojim na odru.

Nekatere vloge so mi v izziv, druge manj, na začetku pa so mi bile vse v redu, le da sem bila na odru.

Potem ugotoviš, da se za ene vloge res razdajaš, za druge malenkost manj, začneš se razvijati kot človek ter razmišljati tudi o svojem zasebnem življenju. Kot ženska si želim imeti tudi otroke, družino.

Za kariero sem pripravljena narediti skoraj vse, ampak zdi se mi, da materinstvo in družina moje kariere ne bosta povsem nič ovirala, ker v tem časovnem obdobju vlagam vse v kariero, ko pa bom mama, bom pač mama.

Če bo potem še čas in energija, bom ponovno vlagala v kariero. Pustimo času čas in temu, kako se mi bo spremenilo razmišljanje. Trenutno sem skoncentrirana na kariero.

Se imata glede na izpostavljenost na odru za posebna, drugačna?

Lukas: V trenutku, ko sem na odru, ja, in tega se moram tudi zavedati. Če misliš, da nisi nič posebnega, potem nimaš razloga, da si na odru. Sicer pa je zelo pomembno vedeti, da si normalen človek, in je zdravo, da ne misliš, da si ne vem kaj, ker pač nisi.

Ana: Vsi smo iz krvi in mesa in smo lahko prizadeti, veseli, razočarani, ravno tako nas lahko doletijo bolezni ali poškodbe, glede tega nismo nič posebnega. Tudi sicer ne podcenjujem nobenega poklica, ker je vsak vreden spoštovanja. Toda če na odru nisi poseben, zakaj si potem na odru?

Po čem se sebi zdita posebna?

Lukas: Z eno besedo bi rekel, da sem zelo čustven, kar je lahko dobro ali tudi ne, ampak to sem jaz, to mi tudi zelo pomaga pri poklicu, da se lahko vživim v vloge.

Oba sva čustvena, ker skozi življenje ne greva medlo, ampak če je nekaj lepega, to zelo doživljava, in če je nekaj slabega, nama tudi pride blizu. Mislim, da je tako tudi bolje, da imam primerjavo in znam ceniti različna počutja, v čemer je tudi globina.

Ana: Mogoče to, da neizmerno ljubim življenje in druženje z ljudmi ter energijo, ki jo lahko imajo ljudje med sabo. To mi je vodilo v življenju.

Kaj potegneta iz težkih trenutkov?

Ana: To, da veš, da bolj kot je slabo, ne more biti, in greš naprej ter se boriš. Ne gre le za napake, ki jih narediš ti, lahko te tudi nekdo drug prizadene. Iz tega se moraš kaj naučiti. Nikogar in ničesar nikoli ne smeš imeti za samoumevno.

Zavedati se moraš, da je danes odlično, jutri pa je lahko slabo – so vzponi in padci. Pravijo, da kar te ne ubije, te okrepi. Kolikokrat v življenju sem si mislila, da je konec sveta in tega ne bom preživela ali pa me je potolklo, zdaj pa več niti ne razumem, zakaj me je potolklo.

Lukas: Če je nekaj res slabega, mama reče: Jutri se boš ponovno zbudil in bo že malo bolje. Res je tako, vse gre mimo. Seveda ti to pusti brazgotino in te nekako oblikuje ter spremeni. Določenih stvari ne pozabiš nikoli, ampak se nekaj tudi naučiš.

Sam rečem, da so napake zato, da se kaj naučim in jih ne ponavljam v nedogled, enkrat jih bom že nehal delati.

Pomembno pa se mi tudi zdi, da ne otopim, ne postanem ravnodušen do različnih situacij in si ne pustim več blizu. Včasih moram le pogledati okrog sebe in si reči: Pravzaprav se imam zelo lepo, glede na to, kar imam in kakšni ljudje so okoli mene. Če mi je zdaj slabo, ni nič, le da sem zdrav, kot tudi moji najbližji.

Vaju je česa strah?

Lukas: Strah me je, da se bom enkrat zbudil, ko bom starejši in si rekel: Nisem zadovoljen s tem, kar sem v življenju delal.

Ana: Ne želim si, da bi mi kakšna bolezen ali zdravstvene težave vzele koga predčasno ali me onemogočile pri tem, kar želim v življenju početi, vsaj še nekaj časa ne.

Računata tudi kaj na srečo?

Lukas: Sam si odgovoren za lastno srečo. Če le sediš in čakaš, da bo prišla do tebe, ne bo.

Napisala: Suzana Golubov v reviji Lisa, foto: Helena Kermelj