Mangala - v sanskrtskem jeziku 'mangala' pomeni sreča

28. 7. 2012
Deli

Sestri Mina in Maša Zupančič že od nekdaj v življenju spremlja duhovnost. Danes ju osrečuje in iz dneva v dan napaja z novo energijo Mangala - lična trgovinica, ki je svoje mesto našla na Gallusovem nabrežju ob Ljubljanici.

Kako se je rodila ideja o trgovini?

Maša: Na idejo je prišla Mina. Ko je razmišljala, kaj bi po končanem študiju sploh počela, je prišla na idejo, da bi imela trgovino z izdelki v belgijskem slogu. Jaz sem bila najprej proti, da bi sploh kaj delali skupaj, ker so bili najini interesi tako različni. Mene je vedno bolj zanimalo oblikovanje, njo pa notranja oprema ... Ampak ko mi je predstavila idejo, se mi je zdela odlična.

Zakaj odločitev za notranjo opremo ravno v belgijskem slogu?

Maša: Belgijski slog sva prvič videli pri prijateljih doma. Deloval je tako naravno in sveže, da je bil obema zelo všeč ... Po poglobljenih pogovorih sva mami in očetu predstavili idejo, nad katero sta bila navdušena, in sta nama malo pomagala tudi finančno. Potem sva šli na sejem v Pariz iskat dobavitelje. Najprej sva se usmerili v prodajo pohištva, potem pa sva se začeli prilagajati trgu in ponudili več dodatkov.

Mina: Najprej sva imeli trgovino v trgovskem centru v Notranjih Goricah. Tam tega sloga niso razumeli, zato sva po malo manj kot letu dni trgovino zaprli in najeli prostor ob Ljubljanici, si v nekaj mesecih uredili trgovinico in se usmerili v prodajo malenkosti.

V svoji trgovinici sta povzeli belgijsko-francoski slog opremljanja. Kakšna je značilnost belgijskega sloga in kaj je značilno za francoski?

Mina: Belgijski slog je zelo preprost, uporablja se veliko različnih naravnih materialov, predvsem lesa, ki ga kombinirajo s kovino in blagom. Prostor mehčajo z dodatki iz blaga, tako da se človek v prostoru počuti udobno. Francoski slog pa je bolj kičast ...

Maša: Ampak na ljubek način.

Mina: Da. Bolj je poln zavitih detajlov, ki zapolnijo prostor. Pri naročanju se poskušava izogibati kiču in pretirano kičastim detajlom, zato vedno izbirava takšne izdelke, ki so všeč nama, navsezadnje jih morava vsak dan gledati v trgovini.

V trgovini delata sami ali imata kakšno pomoč?

Maša: Imava študentko, ki nama pomaga, in je zelo dobra pri prodaji, zato se sprašujeva, kaj počne, da je tako uspešna.

Vidve nista trgovki, kaj pravzaprav sta po izobrazbi?

Maša: Obe sva ekonomistki.

Kaj pa znanje iz feng šuija in svetovanje, ki ga ponujata v trgovini?

Mina: Mene je feng šui vedno zanimal. Najprej sem si želela študirati arhitekturo, pa sem pristala na ekonomiji. Ob študiju sem obiskovala tečaje notranjega opremljanja in feng šuija ... Če bi želela biti profesionalna feng šui svetovalka, bi morala končati dveletno šolo feng šuija, ki je nam najbližja na Dunaju. Zato sem raje obiskovala tečaje in danes je to dodana vrednost naši trgovini.

V ponudbi imate tudi arhitekturno svetovanje ...

Mina: Da, ponujali sva svetovanje arhitekta, a zanimanja v dveh letih ni bilo, ker sva v tem času spremenili koncept trgovine. Ne ponujava več toliko pohištva, ampak dodatke za dom.

Zanimanja za feng šui je pa verjetno veliko?

Mina: Da, veliko. Pred enim mesecem smo organizirali tudi feng shui dogodek z našo feng šui poznavalko Tanjo Glažar, ki je bil zelo uspešen. Z njo sodelujeva že dve leti in ona mi pomaga odgovarjati tudi na natančna vprašanja, na katera si jaz ne upam odgovoriti sama.

Kaj pa vajini domovi, so urejeni po načelih feng šuija?

Mina: Jaz sem se trudila, da bi tako uredila dom, ampak zadnje čase bolj poslušam intuicijo.

Maša: Če te v prostoru nekaj zmoti ali če se ne počutiš v redu, ga preurediš tako, da se ti počutiš najbolje in povezano s prostorom.

Sta sestri, sosedi, najboljši prijateljici, poslovni partnerici ... Sta bili že od malega tako povezani?

Mina: Da ... A ne?

Maša: Edino v najstniških letih sva si trgali posterje od skupine Caught in the act ... (smeh). Kot otroka sva bili zelo povezani, v najstniških letih manj, potem pa spet.

V trgovini ponujata določen nabor izdelkov, kaj je med vso ponudbo vama najljubše?

Mina: To se vidi, ko oddajava naročila dobaviteljem.

Maša: Meni se zmeša pri figuricah in košarah.

Mina: Pri naročanju se res vidi, katera za kaj navija. To bi morali videti, včasih kar cviliva od navdušenja.

Maša: Ampak ob tem morava vedno najprej pomisliti, kaj se bo prodajalo.

Mina: Jaz imam rada steklene posode. Decembra smo jih prodajali za med, ker sem napekla čokoladne piškote in jih zložila noter.

Maša: Da, v trgovini imava pečico in ko sva pekli piškote, je cela trgovina dišala po cimetu.

V kotu trgovine sem opazila tudi šivalni stroj, katera od vaju šiva?

Maša: Jaz šivam že od majhnega. Vedno sem si želela, da bi se ljudje v najini trgovini počutili domače. Da šivam kar v trgovini, se mi je zdela super ideja, saj ljudje takoj dobijo vtis, da se pri nas tudi ustvarja. Ko je bila Mina pozimi na potovanju v Afriki, sem jaz preuredila trgovino in prinesla šivalni stroj. Ljudem se zdi super, da lahko naročijo izdelek po svojih zamislih kar v trgovini, da jim ni treba iskati šivilje.

Kakšne šivane izdelke pa ponujate?

Maša: Začela sem s prevlekami za blazine in stole, zdaj naredim največ torb za morje. Ena stranka si je zamislila in naročila celo vrečke za kruh iz blaga. Tudi oblačila šivam, ampak ne v okviru Mangale.

Na poličkah sem opazila tudi ročno izdelan nakit ...

Maša: Nakit pa izdeluje najina teta, to je njen konjiček.

Ponudba vajine trgovinice se razlikuje od ponudbe preostalih trgovin, po čem pa ljudje najbolj povprašujejo?

Maša: Ugotovili sva, da ljudje iščejo nenavadne košare. Piknik košare so bile letos prava uspešnica. Trudiva se, da bi vedno ponudili nekaj posebnega, hkrati pa tudi prisluhneva ljudem, kaj si oni želijo, kaj iščejo ...

Mina: In prav lepo je videti stranko, ki se nasmejana vrne v trgovino samo zato, da bi pokazala, kako uporablja izdelek, ki ga je kupila v najini trgovini.

Napisala: Metka Pravst, fotografije: Goran Antley

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez