Lov ne regulira narave, ampak ustvarja neravnovesje

9. 1. 2018
Deli
Lov ne regulira narave, ampak ustvarja neravnovesje (foto: profimedia)
profimedia

Zakaj lovci lovijo? 

V časopisih lahko vedno znova beremo, da so lovci pomotoma zamenjali ljubezenske pare v koruznem polju, ali svoje lovske tovariše, ali ponije na pašniku z divjimi prašiči –  to lahko marsikoga zunaj v naravi krepko prestraši – prav tako kot streli na sprehajališču ali krogle, ki zadenejo avtomobile.

Vedno znova šokirajo poročanja o mrtvih ali ranjenih zaradi uporabe lovskega orožja, kot na primer: »Lovec ustrelil svojo ženo«, »Lovec ustrelil svojega tekmeca«, »Lovec v prepiru ustrelil soseda«. Poleg tega milijoni zaščitnikov živali nimajo nobenega razumevanja, če lovci ustrelijo njihove hišne mačke ali grozijo, da bodo ustrelili njihovega psa. Organizacije za pravice živali vedno znova odkrivajo kršitve proti zakonom za zaščito živali, pri lovu s pogoni in prigoni kot tudi z lovom v ogradi, kjer na pol udomačene živali streljajo za denar. Tudi nihče več ne odobrava, da lovci lovijo zajce, čeprav so ti na rdečem seznamu ogroženih živali. Poleg tega ima 99,7 procentov prebivalcev druge prostočasne dejavnosti kot pa streljanje in ubijanje živali. 

Lovski lobi pa trdi, da je lov v naši kulturni krajini potreben. Brez lovcev bi srne in jeleni pojedli ves gozd in divji prašiči opustošili polja. Brez lovcev bi se divje živali preveč razmnožile – lovec prevzema vlogo iztrebljenih velikih roparskih živali. A ko se volk in ris ponovno povrneta, lovci zahtevajo odstrel, ker bi bili revirji požrti do praznega in seveda tudi zato, da bi zaščitili prebivalstvo pred temi »nevarnimi roparji«. Seveda bi bilo brez lova prebivalstvo ogroženo tudi zaradi kužnih bolezni kot so lisičja trakuljavost, steklina (ki se ne pojavlja več), garjavost in kuga. Sicer pa so lovci priznani naravovarstveniki. Kdor tega ne razume, je naravi odtujeni meščan. 

Poleg tega je lov »strast« in zato bi morali imeti razumevanje. Človek je po naravi lovec in lovski nagon je prirojen. Glavni urednik nekega lovskega časopisa je pred kratkim celo zahteval, da bi moral biti lov – kot na primer sokolarstvo – priznan kot nematerialna svetovna kulturna dediščina. Lov je dediščina človeštva in »biti človek pomeni biti lovec« (Heiko Hornung in Wild und Hund 3/2016, Editorial).

Na nesrečo lovcev vedno manj ljudi verjame zgodbam lovcev o njihovi pomembni vlogi pri ravnotežju v naravi. Zlasti zato, ker številni biologi in zoologi javno opozarjajo, da se narava na področjih brez lova sama regulira – in da je zato lov nepotreben. Ravno nasprotno: lov ne regulira, ampak ustvarja neravnotežje. Z lovom se ustvarjajo nadštevilni staleži pri nekaterih vrstah živali, predvsem pri srnah in divjih prašičih, medtem ko so druge vrste živali zaradi lova ogrožene.

(Prof. Dr. Josef H. Reichholf: Warum Jagd? Folgen des Jagdes für Menschen, Tiere4, Pflenzen und Landschaften. TIERethik 2013/2. Prof. Carlo Consiglio: Vom Widersinn der Jagd. Verlag Zweitausendundeins, 2001)

Lovci pobijejo letno čez 5 milijonov divjadi

380.000 nemških lovcev pobije okrog 5 milijonov divjadi, kot navajajo njihovi lastni podatki. V resnici je število z lovom pobitih živali bistveno večje. »Gotovo je nemogoče navesti točno število,« je priznal vodja enega od lokalnih lovskih združenj tožilstvu v Kölnu. Mnogi lovci niso navedli točnih števil, drugi so spet navedli popolnoma nerealna števila, ki jim ni verjeti. »Kdo ve, od kod prihajajo taka števila,« je izjavil vodja lokalnega lovskega združenja Johann Jütten (»Hegeringleiter sprach Tachelesu« In: Kölner Stadtanzeiger, 16.3.2011).

Resnica je zagotovo še bolj kruta: Združenje za varstvo divjadi v Nemčiji ocenjuje, da lovci v Nemčiji letno pobijejo čez 9 milijonov živali. Združenje za varstvo divjadi pravi, da lovci pobijejo več kot 9 milijonov živali. (www.wildschutz-deutschland.de)

Kajti: število zadetkov pri »lovu v gibanju« (živali lovci preplašijo in pri njihovem begu ustrelijo) je izredno nizko. Na ta način je 70 procentov živali »le« obstreljenih in lahko pobegnejo. Te živali poginejo v mukah po urah ali dneh.

Tudi pri lovu na vodne ptice je zaradi razpršilnega delovanja šiber več ptic »le« ranjenih kot pobitih. V mnogih zveznih deželah je uporaba svinčenih šibrovk še vedno dovoljena. Svinec je strupena težka kovina, ki ima na naše okolje, kot tudi na naše zdravje, hude posledice. Nemški lovci letno izstrelijo nepredstavljive količine, več kot 1.000 ton svinčenih šiber. Čeprav Nemško združenje lovcev (Jagdschutzverband) meni, da je večina teh izstrelkov izstreljena na stojiščih, je njihov predstavnik Torsten Reinwald priznal, da najmanj 120 ton pristane v naravi (Belastetes Wildfleisch: Blei im Magen: SPIEGEL online, 24.12.2012).

 S svinčenimi šibrovkami so zastrupljena tla in vodovje. Po besedah Združenja za varstvo divjadi Nemčije se s svincem zastrupljeno hrano zastrupi in umre okrog 300.000 živali. Vsak tretji belorepi orel v Nemčiji umre zaradi zastrupitve s svincem (Tote Seeadler: Jeder Dritte stirbt an Blei. SVZ, 20.1.2016. Antwort des Umweltministeriums in Mecklenberg-Vorprommern auf eine kleine Anfrage aus der CDU-Fraktion).

Nekaj sto tisoč ptic, med njimi kormoranov, črnih lisk, labodov grbcev, šoj ter tudi psov in mačk ni sistematično navedenih v lovskih statistikah, kot ugotavlja Združenje za varstvo divjadi Nemčije. Poleg tega »lovci uporabijo« okrog 100.000 rac za izobraževanje lovskih psov, kot poroča nemška Zveza za varstvo živali (Spor zaradi izobraževanja lovskih psov z živimi živalmi. Der Westen, 23.8.2011).

Nezakonit lov na leto zahteva do 10.000 žrtev med pticami-ujedami, ugotavlja Odbor proti pobojem ptic (Odbor proti pobojem ptic: Po vsej državi je zaradi nezakonitega lova pobitih do 10.000 ptic-ujed. Pressemeldung, 8.4.2013). 

Za temi številkami se skriva trpljenje milijonov živali

A vse te številke ne morejo izraziti trpljenja milijonov živali. O takojšnji smrti pri lovu, še posebej ne pri pogonih in prigonih, v večini primerov ne more biti govora. Srne in divji prašiči so pogosto le obstreljeni. Lovci uporabljajo tako imenovane ekspanzijske ali deformacijske izstrelke, ki povzročajo ogromne rane. Ekspanzijski izstrelki so tako konstruirani, da se pri udaru v telo zaradi protipritiska tkiva »gobasto« razširijo. Plosko pritisnejo na telo, pri tem pa potisnejo tkiva narazen, raztrgajo in razkosajo organe in kosti živali. Pri izstopu iz telesa povzročijo za pest velike rane. Z raztrganimi notranjimi organi in raztrganimi pljuči žival ne umre takoj. Izkrvavi ali se zaduši.  

Zadeta žival pri svojem begu preteče še več sto metrske razdalje. Zaradi strelov v pljuča, ki niso takoj smrtni, bežijo mnoge srne še dolge razdalje, preden umrejo. Druge bežijo s prestreljenimi okončinami, z raztrganimi notranjimi organi, ki visijo iz telesa, s katerimi se pri begu zapletajo in za seboj puščajo dele telesa, po katerih potem sledilci prepoznajo, za katero obstreljeno žival gre.

Sledenje – če je sploh izvedeno – traja pogosto ure ali dneve. Mnoge živali najdejo šele po nekaj dneh, potem, ko so zaradi ran v mukah poginile. Nekatere živali ne umrejo zaradi ran, temveč zaradi tega, ker s prestreljeno čeljustjo ne morejo jesti hrane.

Poleg tega se pri pogonih in prigonih živali razkropijo in tako se porušijo njihove socialne strukture. Mladiči izgubijo svoje starše, zato so tudi zapisani smrti. Tudi celoletni lov na lisice ima za posledico, da v mesecu maju in juniju številni mladiči v brlogu poginejo zaradi lakote in žeje, ker je bila doječa samica-mati ustreljena. 

Združenje veterinarjev za varstvo živali: Pri pogonih in prigonih 70 procentov divjih živali ne umre takoj

Po podatkih združenja veterinarjev za varstvo živali več kot 70 procentov divjih živali, še posebej pri prigonih, ne umre takoj, temveč zaradi strelov utrpijo hude poškodbe čeljusti, trebuha, okončin. Raziskave odkrivajo, da je pri prigonih le tretjina divjih prašičev ubitih takoj s smrtnim strelom v področje lopatic, prevladujoča večina pa je »le obstreljena s streli v trebuh in druge dele telesa kot na primer v čeljusti ali v okončine«. 60 procentov obstreljenih srn je ranjenih s strelom v trebuh (Tierärztliche Vereinigung für Tierschutz, TVT-Nachrichten, 2/2011).

Mučenje živali pri pogonih in prigonih obsoja tudi nekaj pogumnih lovcev. Tako je predstavnik za stike z javnostmi lovske zveze v Aachnu in lovski svetovalec Karl-Heinz Kuckelkorn kritiziral z besedami, da je vrsta lova, kot je prigon, več kot vprašljiva s stališča varstva živali. Divjad vznemirijo in naganjajo v smeri proti strelcem. »Mimo strelcev živali panično bežijo. Padejo mnogi streli, a še zdaleč ni vsak strel dokončen. Mnoge živali so le ranjene in poginejo pozneje v hudih mukah nekje v goščavi, ali pa so jim odstreljene okončine, ali pa pohabljene tekajo naokoli.« (Karl-Heinz Kuckelkorn: »Jagd ist eine Frage von Ethik und Moral« Aachener Zeitung, 21.10.2010)

Bernd Krewer, gozdar in vodnik sledilcev, ki s svojimi psi išče živali, ki so bile pri lovih obstreljene, da jim zada smrtni strel, je že pred 20 leti napisal: »Lahko smo zadovoljni, da take stvari ne pridejo prepogosto v javnost, kajti drugače bi naši upravičenosti, da smo varuhi narave, zelo slabo kazalo. O svojih izkušnjah ta strokovnjak na svojem področju poroča naslednje: »Okrog 100 sledenj sem opravil s svojimi psi. Zelo pogosto lovec ne more navesti niti, kako je stala divja svinja med streljanjem, ali je torej streljal v levi ali desni del telesa. Streljal je v temno gmoto, pri kateri se ni dalo prepoznati, kje je spredaj in kje zadaj.« (Bernd Krewer: Über Hirsche, Hunde und Nachsuche: Neudamm-Neudamm, 1998, 2. Auflage, str. 80, str. 85)

Da so divje živali redkokdaj pravilno zadete in da jih lovski psi žive razkosajo, si medsebojno odkrito priznavajo lovci v svojih medmrežnih komunikacijah. V javnosti in v uradnih objavah lovskih združenj se redno zatrjuje, da so živali takoj mrtve, ko jih ustrelijo, da so umrle brez bolečin in da strela niso niti slišale.

Vodnik sledilcev Bernd Krewer ne verjame, da bo resnica dolgo ostala v tajnosti: »Če bi zaščitnikom živali uspelo, da bi zelo zaposlenega vodnika sledilnih psov pridobili na svojo stran, bi bilo dan zatem z lovstvom za vedno konec. Mnogo stvari se mora v dejanjih in dopustnosti lovstva spremeniti, če želimo obstati pred vse bolj kritičnim prebivalstvom in od njega pridobiti soglasje za nadaljnji obstoj našega lova. Če družba lova ne akceptira več, bo lov izginil in ga bodo nadomestile druge oblike gojenja in upravljanja.« (ebda., str.180)

Odlomek iz brošure: Dejstva proti lovu

Prevod nemškega originala:
Fakten gegen die Jagd - FREIHEIT fur Tiere
©Verlag Das Brennglas GmbH, Hernster Str. 26
D- 97892 Kreuzwertheim, Nemčija
www. brenglas.com

Za Slovenijo:
Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice

Izdajatelj:
Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice
Ostrožno pri Ponikvi 26, 3232 Ponikva
www.osvoboditev-zivali.org
november 2017
Prevod: Blanka Prezelj

Več na: zalozba-planet.si

 

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez