Likovna terapija: Kaj vse nam lahko pove risba

9. 11. 2013
Deli

"Likovna terapija je izraz­na terapija, pri kateri se skozi likovni medij (risanje, slikanje, plastificiranje, fotografiranje ...) išče rešitve za težave na vedenjskem, psihološkem in psihosomatskem področju."

Irena ValdesIrena Valdes se ukvarja izključno z likovno terapijo.

Deluje samostojno v sklopu različnih delovnih enot, kot so Svetovalni center v Ljubljani, ima tudi individualne delavnice za otroke na valdorfski šoli, v svetovalnici Ahil, precej pa ima tudi predavanj za osnovnošolske pedagoge kot tudi za tiste v vrtcih.

Likovno terapijo pa bi rada približala tudi srednješolskim pedagogom.

Koliko so vaši klienti stari?

Irena: Od treh let do mladostnikov, razpon je kar velik. Ko pridejo, so še povsem majhni in ne znajo še dobro risati. Pri predšolskih otrocih na podlagi tega, kar narišejo, vidim, ali so na razvojni lestvici tam, kjer morajo biti. Prek risbic se lahko zelo lepo opredeli, na kateri razvojni stopnji so.

Najprej se srečam enkrat z njimi, potem pa še s starši, da ugotovimo, kje je težava in v čem oni vidijo problem, da je lahko tudi terapija hitrejša in bolje usmerjena. Ta je bolj pripovedniška, prek zgodbic, ki jih otroci rišejo. Da otroka motiviram za delo, imam na zalogo kup risarskih igric.

Kako pa delate s šolskimi otroki?

Irena: Z njimi je terapija v pravem smislu likovna terapija. Diagnosticiram jih s pomočjo risbe, sledi pogovor s starši in nato terapija, ki poteka prek likovnega medija. Včasih v terapijo vključim tudi starše.

Z mladostniki pa terapija poteka drugače. Mentalno in tudi sicer so neodvisni, niso več tako povezani s starši, tako da se takrat ne sestajam s starši, razen če precenim, da je situacija precej nevarna, recimo možnost samopoškodbe.

Kaj vse vam lahko risba pove?

Irena: Lahko pokaže stopnjo kognitivnega razvoja otroka ali mladostnika, ali je miselno vse v redu in ali se dobro razvija, lahko veliko pove o njegovi čustveni problematiki, ali ima otrok težave s samopodobo, pokaže družinsko situacijo, kakšni so njegovi socialni stiki ...

Likovno diagnostiko v veliki meri uporabljajo tudi verbalni terapevti, zlasti pri manjših otrocih, le da je velika razlika v sami terapiji, ki sledi.

Kaj sledi, ko postavite diagnozo?

Irena: Začne se terapija skozi likovni medij, risanje, slikanje, plastificiranje, s starejšimi pridejo v poštev še fotografije, če si to želijo.

Kako terapija poteka?

Irena: Včasih jih usmerjam, jim dajem naloge, včasih pa tudi sami predlagajo, kaj bi risali.

Nekateri na začetku ne zmorejo slediti terapevtskim nalogam, sploh otroci s čustvenimi problemi, recimo, ko gre za ločitev; takrat so jezni, pridejo in začnejo risati, da dajo vse iz sebe. Potem se na risbah običajno med sabo pobijejo zombiji, pirati, dinozavri in kakšni zmaji, kar je tudi del terapije, prek katerega morajo iti. Vse to spremljam in sprejemam, ko pa se vsi med sabo pobijejo, jih običajno še pokopljemo, da to etapo zaključimo in šele nato je otrok pripravljen slediti.

Slediti čemu?

Irena: Seveda otroka ali mladostnika poskušam pritegniti že od začetka, in ko je pripravljen, začneva delati terapevtske vaje, včasih k temu spadajo tudi vaje, ki so igrive in otroke spodbujajo k risanju, sploh otroke, ki nočejo risati. K meni namreč ne pridejo otroci, ki imajo radi risanje ali težavo z risanjem, ampak imajo težave z vedenjem, koncentracijo, čustvene težave ...

Začnemo risati prek igric. Vlečem črto, otroci pa mi sledijo, kar jih potegne, da začnejo risati. Ni se mi še nikoli zgodilo, da ne bi mogla začeti risati, vedno se nekako da vstopiti, tudi če so otroci na začetku povsem proti. Kakšni na začetku nočejo ne govoriti ne risati.

Otroci vedo, zakaj pridejo k vam?

Irena: Vedno jim povem, zakaj so pri meni. Starši jih včasih pripeljejo tudi s pojasnilom, da gredo recimo na likovni krožek, malo risat, ker se bojijo, da otrok ne bo sodeloval, včasih pa otroku preprosto ne znajo predstaviti.

To pomeni, da likovne terapije v Sloveniji ne poznamo dovolj?

Irena: Ne, saj imam le še eno kolegico, ki dela v psihiatrični bolnišnici v Begunjah.

Zaradi česa se starši običajno obračajo na vas?

Irena: Starši pokličejo, kadar gre za težave zaradi razveze, izgube v družini pri mlajših otrocih, učiteljice pa opazijo kakšne vedenjske motnje, motnje pri koncentraciji. Pri mladostnikih pa gre velikokrat za motnje hranjenja, pravzaprav se te lahko pojavijo že pri otrocih od sedmega leta naprej.

Gre v glavnem za stiske?

Irena: Pri mladostnikih težave včasih izhajajo iz prejšnjih obdobij, vendar je prej še nekako šlo, potem pa te stiske v puberteti naenkrat udarijo ven, ker vzrok takrat ni bil rešen.

Ne bi škodilo, če bi v Sloveniji ozavestili, da je težave treba reševati sproti, da ni sramota, če otrok hodi na terapije in s tem sprejema dodatno pomoč, sploh zdaj, ko obstaja več različnih možnosti terapij z mehkejšimi pristopi.

Lahko otroci z likovno terapijo določeno situacijo prerastejo?

Irena: Likovna terapija otroku pomaga narediti razvojni korak, kjer se mu zaustavi. Če gre recimo za strahove, otrok te situacije nariše, pogledamo, kdaj nastopi strah, nato sledi razmislek, kako bi z likovnim medijem lahko to rešili.

Rešitev iščeva recimo prek risanja stripa. Klient nariše dve ali tri rešitve, potem še sama narišem svoje s svojim pogledom, nato pa vse skupaj pogledava in sestaviva.

Spodbujam jih, da poiščejo kakršnokoli rešitev, lahko je le likovna, ni nujno, da je realna. Pogledamo situacije, ali so realne ali zgolj simbolične, in kakšne možnosti ima, da se s temi situacijami spopade.

Kakšen občutek je, ko se otroci s situacijo spopadejo tudi v realnosti?

Irena: Fantastičen. Osebno moram pri tem biti zelo previdna, ker sem medij med otrokom in starši in je to pot treba zaokrožiti.

Ko otrok prihaja proti koncu terapije, je pomembno, da takrat ne preneha, ampak da se videvamo še nekaj časa na daljša obdobja, da tudi starši uvidijo, kakšna je njihova vloga pri tem.

Pravzaprav je to pomembno že od začetka terapije. S starši se pogovorim, kaj lahko poskušajo spremeniti, kar je prav tako občutljivo, saj se dostikrat počutijo zelo krive za otrokovo stanje in jim je zelo težko. Zato jim breme krivde poskušam odvzeti čim prej, saj ta nikakor ne koristi, karkoli je bilo. Hitreje si oprostijo, bolje je in veliko lažje je delati. Če imajo občutek krivde, je vse skupaj v krču in niti ni energije za spremembe.

Na kaj so starši lahko pozorni pri risbah svojih otrok?

Irena: Otrok s šestimi leti naj bi znal narisati človeško figuro, ki stoji na tleh da je nekako povezana s tlemi, oziroma da je pripravljen na zemeljska znanja. Tudi noge morajo biti narisane širše, kar prav tako pomeni, da se je otrok povezal s tlemi. Naj bi že opazil obleke, pobarval figure z barvami, kakršne so obleke, ki ima oblečene, ali s svojimi najljubšimi barvami, skratka v navezi z realnostjo. Figure naj bi imele tudi določene podobnosti, se pravi, če riše sebe, naj bi narisal pravo barvo oči, las, velikost. Moral bi znati narisati tudi kakšno žival, rastlino, hišo.

Sicer pa starši velikokrat pridejo k meni po kakšno mnenje, ali je otrok res primeren za šolo, saj se starši lahko odločijo, da gre otrok v šolo tudi leto dni pozneje, če mislijo, da še ni razvojno dozorel.

Ti otroci imajo lahko zaradi prezgodnjega vstopa v šolo pozneje veliko težav in je bolje, da počakajo leto dni z vpisom, če so na meji.

V puberteti se počasi začnejo kazati individualne razlike, pa tudi tam imajo še vedno iste karakteristike, ker se otroška risba stopnjuje in izboljšuje vsako leto do pubertete. Vsako leto ima otrok možnost, da več nariše, opazi več stvari, riše bolj natančno, dokler ne pride v obdobje pubertete.

Malo pred puberteto se zgodi, da vidi, da tisto, kar je na risbi, ni tako kot v realnosti. Tako začne vse stvari risati bolj preprosto, jih karikirat, poenostavljati, uporabljati simbole. Skrijejo se za risbo, saj gre za prvo fazo pubertete, ko jim je zelo nerodno, kar se tudi kaže na risbi.

Napisala Suzana Golubov, foto Primož Predalič, Shutterstock

Več o likovnih terapijah Irene Valdes na spletni strani www.likovnaterapija.si.

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez