Ko se dotakneš najbolj globoko zakopanih travm in strahov

"Tisti trenutek, ko čutiš, da hodiš po ulici povsem nag, da preveč razkazuješ svoje srce in um ter vse, kar se nahaja v tvoji notranjosti, da kažeš preveč sebe... To je trenutek, ko gredo stvari v pravo smer." ~ Neil Gaiman

Ko se dotakneš najbolj globoko zakopanih travm in strahov (foto: unsplash) unsplash
2. 7. 2019

Ko se pogumno podaš na pot osebne rasti, si običajno precej optimističen. Teh par težavic, ki jih imam, uredim, potem pa bo življenje pravcata popolnost! Zdi se ti, da si morda že na pragu razsvetljenja. 

Nato pa se soočiš z realnostjo, ki je daleč od pričakovanega. 

Sprva koplješ po površinskih stvareh, ki so bolj očitne in dostopne. Bitka pa se šele zares prične, ko prispeš malce globlje. Ko se dotakneš najbolj globoko zakopanih travm, strahov in vsebin, za katere se ti niti sanjalo ni, da obstajajo. Da jih imaš ti. Šok. S težavo si jih priznaš.

Groza te spreleti, ko ugotoviš, kaj vse imaš v sebi in koliko dela še imaš. Pa vendar to nisi ti. To so stvari, ki se nahajajo v tebi, katere si nekoč potlačil (zaradi neznanja oz. nepoznavanja življenjskih zakonov). 

In ko pričneš vneto kopati po svoji notranjosti, se ti zdi, da vsebinam, ki se tam nahajajo, ni konca. Sprašuješ se, mar ni bilo življenje lažje, ko si vse svoje plasti pustil pri miru in si se ukvarjal zgolj s površino? 

Nato se ti zdi, da bolj kot se trudiš, bolj postajaš "nor" in neuravnovešen. Saj iz tebe bruha kot iz vulkana. A točno to je potrebno. Stvari, ki so nekoč šle notri, morajo nekako ven. To je edina pot do osvoboditve in svetlobe. In čeprav je morda tisti trenutek neprijeten ali temačen, se izplača. Pomembno pa je, da se ob tem ne zataknemo v staro jezo, žalost, razočaranje, bolečino... Kar pa morda ni najlažje doseči. Potrebno je dovoliti, da se tema transformira v svetlobo. 

Težava se lahko nato pojavi še pri tem, da naša okolica ne razume, kaj se dogaja. Ker v naši družbi čišenje čustev, travm in drugih potlačenih vsebin, ki nas delajo bolehne, nesrečne in neharmonične, ni nekaj, kar bi se običajno prakticiralo. Niti ni zaželjeno.

Ljudje se hitro ustrašijo odprtih čustev brez mask in blokad. Bolečina pa je nekaj, kar je potrebno skriti pod neiskren nasmeh.

Vendar, zakaj? 

Zakaj skrivamo svojo bolečino in se pretvarjamo, da je naše življenje tako zelo urejeno, če pa v resnici ni? 

Seveda pridejo različna obdobja v življenju, enkrat bolj cvetimo, drugič smo bolj na tleh. A spoznati moramo vedno obe plati oz. odkriti tako tisto, kar nas osrečuje, kot tudi tisto, kar nas onesrečuje. 

In zakaj ne sprejemamo celotne palete čustev? Skrivamo bolečino zato, ker mislimo, da je to znak šibkosti? Resnica je verjetno ravno obratna. 

Ko smo bili otroci, smo brez težav v hipu pokazali svoja čustva. Bodisi smo skakali po postelji od veselja, jokali od utrujenosti ali s pestmi tolkli po tleh od jeze. Pokazali smo točno to, kar čutimo. Nato pa smo se začeli hitro zapirati in kazali samo še tisto plat, ki je veljala za sprejmljivo. Učitelji so v šoli od nas zahtevali dobre ocene in "pridnost", staršev morda niso zanimala naša notranja občutenja, vsi okoli nas so postali manj potrpežljivi, njihova pričakovanja so se vedno bolj zviševala. Pričeli smo se gnati za neko popolnostjo, ki pa je seveda iluzija. V nas pa se je pričelo nabirati in nabirati... 

Že v zgodnji mladosti smo pričeli potiskali pod preporogo to in ono, vsak dan, vsako uro, vsako sekundo, vsak sleherni trenutek...

Nato pa se čudimo, ko se na eni točki v življenju odločimo, da bomo malce počistili navlako izpod preproge, kakšna gmota se je tam nabrala! Pri tem pa še dodajmo dejstvo, da smo verjetno to počeli že kdo ve koliko življenj...

Mi pa pričakujemo, da bomo na eni duhovni vikend delavnici doživeli ozdravitev in razsvetljenje. Ali pa v nekaj letih... Verjetno vsakdo hitro spozna, da nas za to, da bomo nekoč zares lahko povsem razprli krila, čaka ogromno trdega dela. A je vredno. Saj dokler s seboj vlečemo težko prtljago, ne bomo nikoli zares sposobni uživati v življenju in občutiti trajne radosti. Prav tako, če bolečino zadržujemo, po zakonu resonance privabljamo v življenje vedno znova isto ali podobno bolečino. Z vsako sproščeno bolečino pa pride olajšanje ter se povzpnemo za zavoj višje v razvoju, kjer imamo lepši razgled. 

Zato je pomembno, da se zavedamo naslednjega:

1. Bolečina ni greh, je sestavni del življenja na Zemlji

Bolečina je del človeškosti. Skozi bolečino se učimo. Če jo zanikamo, zanikamo sebe. Nihče ne živi brez bolečine, zato je ni potrebno zanikati, skrivati, se je sramovati ali jo potiskati. Potrebno jo je prepoznati, si jo priznati in biti celo hvaležen zanjo, saj nam prinaša pomembna učenja. 

2. Če bolečine ne pokažemo, ne bomo dobili pomoči

Če se pretvarjamo, da smo ves čas v redu, nam seveda ne bo nihče mogel pomagati. Živimo v laži in sami sebi zapiramo vrata. Ljudje smo socialna bitja in zelo prav nam pride pomoč od ljudi, ki nas sprejemajo in razumejo. A da se to lahko zgodi, moramo to, kar se dogaja v nas, priznati. Drugi nam lahko pomagajo šele takrat, ko priznamo sami sebi, kaj čutimo, nato pa to tudi izrazimo navzven.

3. Naša bolečina bo odprla druge

S tem, ko odpremo sebe, lahko pomagamo odpreti tudi druge. Naša bolečina lahko zelo lepo odpira drugo bolečino. Ko snamemo svoje maske in pokažemo svojo ranljivost, dovolimo tudi drugim, da naredijo enako. Tako lahko ugotovimo, da imajo morda naši bližnji podobne težave kot mi sami, vendar, ker se ves čas skrivamo in nismo sposobni iskreno komunicirati, tega do tedaj sploh nismo vedeli. Predvsem pa v komunikaciji z drugimi lažje pridemo do razumevanja in odgovorov.  

Zato... odprimo se in tako pomagajo tako sebi, svojim bližnjim, kot svetu samemu. 

Ko si zjutraj nadanemo obleko, pustimo masko nekje v omari. Ko imamo težave, to priznajmo, izrazimo se. Ne čakajmo. Ne pretvarjajmo se, da je vse ves čas v redu. Hkrati pa bodimo pozorni, da ne zapademo v malodušje in smiljenje samemu sebi. Bodimo iskreni in dovolimo, da odsluženo odide. Življenje nas bo nagradilo. 

navdih po: tinybuddha.com, Ana V. 

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri