Ko ne ljubiš polovično, ampak iz globine duše

Kaj vse se zgodi, ko nam je mar... Ko nam ni vseeno... Ko močno ljubimo... 

Ko ne ljubiš polovično, ampak iz globine duše (foto: unsplash) unsplash
3. 11. 2019

Poznam te. Poznam tvojo dušo...

Ko moraš sprejeti kakšno pomembno odločitev, zaradi tega ne moreš spati cel teden.

Ne upaš si poklicati nekoga kar tako, brez »pametnega« razloga. Ker se počutiš, da boš v napoto.

Včasih popravljaš sporočilo v neskončnost in prebiraš ter popravljaš svoje stavke, ker si želiš pustiti dober vtis. Včasih ne upaš oddati svojega dela, ker te je strah, da ni dovolj dobro in da ne bo sprejeto. 

Težko ti je pustiti za seboj vse, kar te muči. Težko užiješ sedanji trenutek. Težko se ločiš od misli, ki niso prijetne, ki niso tvoje, ki so le hrup iz ropotarnice. Težko se sprostiš.

Ti, predraga oseba, razmišljaš preveč. Imaš prezaposlen um, katerega se ravno zaradi tega sramuješ in to jemlješ kot slabost.

Kadar deluje, da druge nosi tok življenja po lahkotni strugi, si ti tukaj – z nogami trdno na tleh in ne dopustiš, da te spodnese. Nočeš se prepustiti.

Naj ti nekaj povem – četudi se zdi, da je razmišljati preveč hiba, ki nikoli ne prinese ničesar dobrega in samo stres – to ni popolnoma resnično. Vsi, ki ste sprejeli tako mišljenje, vsi, ki imate vedno nekaj v mislih in se nikoli ne ustavite – razmišljati preveč pomeni, da vam je mar. Da nam je mar. Da nam ni vseeno.

Imaš veliko srce, ki ima veliko za ponuditi svetu. In zato, kadar se v nekoga zaljubiš, tej osebi podariš vse, kar premoreš. Ne ljubiš polovično in ničesar ne zadržuješ v sebi. Ljubiš iz globine duše in tega te ni sram priznati. Ne ljubiš le trenutno, temveč za vso večnost. Ne vložiš le delčka sebe, temveč sleherni košček duše, ki jo imaš. Kot bi rekli pri pokru: ti greš "All in".

Ljubiš brez sramu in brez obžalovanj. Ljubiš s celim telesom in s celim svojim bitjem. Ljubiš ljudi, ki te obkrožajo. Zanje bi storil popolnoma vse. Ljubiš tudi svoje delo.

In to je razlog, da razmišljaš preveč in premočno. To počneš zato, ker hočeš, da je popolno. Ker ti ni vseeno. To narediš kot znak hvaležnosti do osebe. Do svojega dela. Želiš pokazati, koliko ti pomeni. In najpomebneje – to počneš zato, ker vsak odnos in situacijo jemlješ resno in ne brezbrižno.

In to, zame, nikoli ni bila slabost.

Seveda ne gre spregledati tega, da velik del tega zavzamejo tudi nesigurnosti in strahovi. Vem, kako je. Enostavno ne moreš mimo tega, da ne pomisliš, da si morda nekomu v breme ali da zapravljaš njegov čas. Da nisi dovolj dober ali dobra ali da ne narediš vsega, kar je v tvoji moči, da bi jim dal(a) to, kar si zaslužijo.

Toda vse to je le zato, ker imaš nekoga rad(a). Pomeni, da še znaš in da nisi odnehal(a) ljubiti. Da se kljub strahovom ne ustaviš. Kot bi rekla Neža Maurer: »To je vedno tako, kadar ljubimo«.

In kadar ljubimo močno, se bodo v naše misli večkrat prikradle take misli. Pa naj si bo to ljubezen do osebe ali do situacije ali česarkoli drugega. Kadar o kateri stvari precej razmišljamo in temu posvečamo (pre)veliko pozornosti, pomeni, da nam ni vseeno. In to navsezadnje ni nič slabega.

Nina Kirbiš

Poglejte si še: Lepi in boleči odnosi hkrati

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri