Ko naši strahovi dvomijo v vse

Pridejo dnevi, ko se vse zdi brez smisla in dvomimo v vse. Ko se je tako presneto težko nasmejati. Ko nas nič več ne veseli. Ko v vsaki stvari vidimo svojega sovražnika.

Ko naši strahovi dvomijo v vse (foto: un) un
1. 11. 2018

Ne razumemo vseh teh občutkov. Se čistijo stare stvari ali jih prozivajamo sami tukaj in zdaj? Morda celo oboje. Je sploh pomembno? V vsakem primeru smo na tleh. Kot da se je vse zgrnilo nad nas. Želimo si samo, da bi nas strahovi in bolečine spustile iz vajeti. Vemo, da to lahko naredimo le sami, a kje najti to moč? 

Skrbi nas še to, kaj si bodo drugi mislili o nas, ker nismo srečni in zabavni. 

Toliko stvari nas skrbi, straši, misli švigajo in prav nobena ni vredna ponosa. 

Anksioznost in strahovi, katerih vzroki tičijo nekje v podzavesti, povzročijo, da vidimo dvome v vsem. Iščemo težave in dramo tudi tam, kjer je ni. 

Dvomimo v dobre ljudi, ker nam strahovi pravijo, da morda vseeno niso dobri. Morda imajo skrite slabe namene. Kaj če nam lažejo? Kaj če nas bodo izdali in prevarali? 

Anksioznost nam pravi, da smo naredili nekaj narobe. 

Strahovi dvomijo, da smo vredni in nam dajejo občutek krivde, da smo, kdor smo. 

Ustvarijo vse mogoče scenarije in destruktivne načrte. 

Težko je sprejeti temne dele sebe in dneve, ko se vse zdi, kot da je padlo na glavo.

Vsakdo bije to bitko na določeni točki v življenju. 

Najtežja bitka je tista, ki jo bijemo v notranjosti sebe, v svojem umu, katerega poskušamo nadzirati, pa nam ne uspeva. 

Strahovi uničuejo stvari, ki se sploh še niso zgodile. 

Dvomijo v vse, kar vidijo in čutijo. 

Strahovi zrejo v telefon in se sprašujejo, zakaj nam nekdo ni pisal ali nas poklical. Kaj je narobe z nami? Smo res ničvredni? 

Ponoči ne spimo, ker se sprašuejmo, kaj smo naredili narobe in nas skrbi glede stvari, ki se sploh še niso zgodile. 

A ko sprejmemo, da so tudi strahovi in anksioznosti del naše poti, ki nam prinašajo velika učenja, ki jih potrebujemo, da lažje razumem to življenje - pride olajšanje.

Ko sprejmemo, da je trentuno stanje pač takšno in da bo že jutri drugače ter ne jemljemo vsega tako resno, je zagotovo lažje. 

Čeprav se na zunaj morda zdi, da živimo popolno življenje, da ni nič tako groznega, se v naši notrajnosti lahko odvija največja bitka stoletja. Naj nam ne bo težko priznati, da ni vse vedno rožnato, da potrebujemo pomoč. 

V redu je. V redu je, če smo kdaj tako na tleh, da ni videti niti najmanjše kresničke v temi in nimamo volje za nič. Ne potrebujemo se opravičevati za svoje strahove. Smo samo ljudje. Pomembno je le to, da se kljub temu še naprej trudimo biti boljši vsak dan zaporedoma. Počasi, a vztrajno se trudimo, da pramagamo vse temne dele sebe.

In naslednji dan bo zagotovo lepši. 


 
 

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri