Skupina ljudi se je odpravila na obisk k modremu možu, da bi od njega morda dobila odgovore na vprašanja, ki so jih žulila.
Prvi izmed njih je modreca vprašal: “Kateri človek je najpametnejši na svetu?” Starec je odgovoril: “Najpametnejši človek je tisti, ki se od vsakega človeka, ki mu prekriža pot, vedno kaj nauči.
Nato je vprašanje zastavil drugi: “Povej nam, kateri človek je najmočnejši na svetu?” Modrec je odgovoril: “To je človek, ki je sposoben preseči svojo jezo in bes.”
Tretjega je zanimalo: “Kateri človek je najbogatejši na svetu?” Starec je pohitel z odgovorom: “To je človek, ki pozna vrednost svojega življenja, trenutka in časa, ki ga ima na voljo. To je človek, ki živi v vsakem trenutku.
Čas je kot najbolj dragoceno blago, tako pravijo tisti, ki cenijo njegovo vrednost. Vendar je teh malo na svetu."
Nato se je oglasil še četrti v skupini in po krajšem razmisleku vprašal: “Povej nam zdaj, starec, kateri človek je vreden spoštovanja?” Brez oklevanja je starec takole odgovoril: “Na prvi pogled je to tisti, ki spoštuje sebe. Vendar tak človek izkazuje tudi spoštovanje do drugih, do vsega živega.”
Obiskovalci po odgovorih, ki so jih dobili, še vedno niso bili povsem mirni in nek mladenič je nato vendarle izrekel, kar mu je ležalo na duši: “Toda, gospod, vi nam niste povedali nič novega. Vse to že vemo in nam je jasno.”
Starec se je z blagim nasmehom zazrl v obiskovalca: “Mladenič, človek ni pozoren na stvari, ki so mu že znane in jasne. Vse to hitro pozablja, zato v resnici ne pozna vrednosti tega, kar mu leži pred očmi. Ljudje nenehno iščejo neznano in pričakujejo čudežno. Glej, da boš pozoren samo na to, kar delaš sam.”
Pravzaprav je čas, ki nam je različno odmerjen, edino, kar nam zares pripada. Ni vseeno, kako ga (pre)živimo. Šteje vsak trenutek; v trenutku se naš osebni čas izpolnjuje, izključno v njem leži naše bivanje.
Želim nam miru – da bi v sebi zmogli preseči trajno napetost, neravnovesje, pričakovanja, obotavljanje, nenehno nagibanje na to ali ono stran.
Želim nam duševnega miru, ki ga najdeš tam, kjer čutiš, da pripadaš. Tam, kjer se čutiš povezanega in lahko opazuješ, kako v tebi raste gotovost (za)upanja. Tam, kjer se lahko končno spočiješ. Celo na naporni in povsem neznani poti lahko najdeš mirno mesto za počitek.
Mir je spokojnost tvojega srca, ko se zaveš, da se je žgoči plamen v tebi umiril. In roka prijatelja, ki ti jo poda v trenutku, ko spet začneš goreti. Mir je radost nasmeha, ki ti ga Življenje podarja za tvoj trud. To je vera v upanje. Mir je zaupanje.
Kajti nebo bo še vedno modro in sonce bo sijalo naprej; ptice bodo pele hvalnico stvarstvu in veter bo čistil zrak; še vedno bo padal dež in reke bodo tekle; mačka bo predla in dojenček bo jokal, ko bo lačen, tudi takrat, ko nas zdavnaj več ne bo.
Ah, kako odrešujoče.
Tekst Vesna Fister; iz uvodnika december 2021
- Preberite si še: Karel Gržan je odrezan od sveta: V teh dneh sem videl žive angele!
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
