In potem končno zadihaš, kot prvič, ko si se rodil, s polnimi pljuči, z veliko svežega zraka in s solzami v očeh...
Ko ugotoviš, da tvoja energija odteka neznano kam.
Ko z vsakim prihodom skozi domača vrata vstopiš v svet negative, težkih čustev, ki zadanejo vsako celico tvojega telesa. Kot bi nate obesili tisoče in tisoče uteži in vsaka zase skrbi za to, da te vleče dol v brezno brezupa in ti stisne prsni koš, da ne veš, ali boš še lahko vdihnil s polnimi pljuči, ali pa boš dihal plitvo in upal, da boš preživel še en dan...
In takrat, ko si na dnu najtemnejšega tolmuna, se prikaže roka, ki te potegne ven in ti kaže pravo pot. Pot, ki ponazarja čisto, brezpogojno, nesebično, iskreno in edinstveno ljubezen. To je ljubezen naše duše, ki te sicer vsa ranjena in boleča opominja na to, da zmoreš, da si sposoben narediti prvi korak, ki te vodi naprej, in drugega in tretjega...
In potem končno zadihaš, kot prvič, ko si se rodil, s polnimi pljuči, z veliko svežega zraka in s solzami v očeh...
In takrat doživiš katarzo svojega življenja in ugotoviš, da še vedno nekje obstaja majhen odstotek ljubezni, ki ga moraš najprej zbuditi in okrepiti, da dobiš moč za svoj lasten preporod in novo življenje...
To je osebna zmaga. Začne se prebujati notranja moč, krepiti ljubezen do samega sebe in končno, po dolgem času, dobiš nasmeh na obraz in vidiš, da je vsaka izkušnja pripomogla k temu, da najdeš bistvo svojega življenja.
Ko tvoje srce ponovno bije v ritmu harmonije in si povezan z vsem svojim bitjem ter vesoljem, potem veš, da si na pravi poti... Ponosen, vesel in z ogromnim nasmeškom stopaš naprej, ker veš, da te spet nekje čaka dogodivščina, ki te bo spomnila, zakaj si človek.
Tanja Čmak
- Poglejte si še: Dotaknila sem se dna
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
