Obožujem branje, zato sem bila presenečena, ko sem odkrila, da je bil lani moj seznam intervjuvancev precej daljši kot seznam prebranih knjig. Da bi to spremenila, sem se ovila v prijetno samoto, pokrila z mehko tišino in se potopila v zgodbe, ki so me prestavile v drug svet.
Knjige so zame prijateljice, ki odpirajo nove dimenzije, učijo me potrpežljivosti, z njimi razvijam sočutje, obujam spomine in bogatim svoj čustveni svet. Z vsako knjigo je um bogatejši, srce pa bolj polno.
Moja ljubezen do branja se ni zgodila takoj, temveč se je razvijala počasi. V najstniških letih niso bile knjige tiste, ki so zdravile mojo dušo, ampak glasba. Toda stik s knjigami sem ohranjala po zaslugi stare mame, strastne bralke, ki mi je ob vsakem najinem srečanju opisovala svet, v katerem je živela, ko se je potopila med vrstice njenih najboljših prijateljic. Zanjo so bile knjige vse. Njen svet. Njeno pribežališče. Njene zaveznice. V njih je odkrivala nove svetove, z njimi je ljubila, trpela, potovala, spoznavala različne kulture in najbolj zanimive ljudi. Njeno življenje se mi je zdelo dolgočasno, ker sem kot zasanjana najstnica hrepenela po vznemirljivih doživetjih, potovanjih, prijateljstvih, resnični ljubezni. Nisem mogla razumeti, da je lahko zanjo sreča strnjena v knjigo, da se vse, kar potrebuje in kar jo izpolnjuje, skriva med vrsticami romanov, ki jih je brala tudi, ko je bil njen vid zelo oslabljen. Čudila sem se ji, ko se je s povečevalnim steklom potrpežljivo prebijala skozi domišljijske svetove. Njena predanost branju je bila izjemna.
Občudovala sem njeno sposobnost poglabljanja v tuje svetove in hrepenjenje po znanju. Večkrat mi je dejala, da je znanje edino, česar ti ne more nihče vzeti. Spodbujala me je, naj berem. Sčasoma so njene besede prodrle v moje srce. Toda prepozno, da bi lahko moje navdušenje nad branjem delila z njo. Že več let pogrešam najine pogovore o knjigah, vendar sem ji zanje neskončno hvaležna, ker so mi koristili bolj kot katerikoli šolski ali študijski predmet. Vodili so me namreč do dela, ki me izpolnjuje in mi omogoča, da se lahko z navdihujočimi ljudmi pogovarjam o knjigah. Vsakič, ko spoznam kakšnega ljubega pesnika, pisatelja, pesnico ali pisateljico čutim metuljčke v trebuhu. Morda s svojim delom skušam napolniti praznino, ki nastopi ob spoznanju, da se ne morem več o knjigah pogovarjati z mojo najljubšo sogovornico, ki me je naučila, da iz take smo snovi kot naše branje.
Knjige imajo čarobno moč, da nas povezujejo. In z vsako prebrano knjigo čutim, da sva si bolj blizu.
Danaja Lorenčič
- Preberite si še: Kako živeti dobro?
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
