V mladosti se obnašamo, kot da bomo za vedno ostali mladi, pozneje pa si želimo, da bi nam mladost vrnili. Izkoristite trenutek, saj ga ne boste nikoli dobili nazaj!
»Veš, prvič ko se ti začne šminka žarkasto prelivati čez robove ustnic, si lahko rečeš samo stara moja, ti si adijo,« je Maja še melanholično pomahala s prsti, kakor da odhaja na dolgo pot. In potem sva obe prasnili v smeh. Imeli sva 25 let in takrat naju je dejstvo, da so bile diskoteke polne 20 let starih ‘mulcev’, motilo v enaki meri kot to, da so naju osvajali ‘starci’ v zgodnjih štiridesetih.
Fotografije iz tistih časov pričajo o tem, da sva bili videti zelo solidno, a s svojim odsevom v ogledalu nisva bili nikoli, ampak res nikoli zadovoljni.
»Ko bi imela vsaj malo, še čisto malo večjo rit,« se je pritoževala Maja, ko je čez ramo ocenjevala svojo zadnjico. To mi je šlo vedno blazno na živce, predvsem zato, ker je brez težav smuknila v vsako oblekico ali hlače. »Lepo te prosim, nehaj že! Ko bi le jaz imela vsaj malo manjši nos. Takoj ko malo zaslužim, grem z največjim veseljem pod nož,« sem ji odgovarjala, ko sem razočarana opazovala svoj profil, ki sem ga podedovala po dedku (ki sem ga imela kljub temu zelo rada).
Danes se s precejšnjo mero nostalgije spominjam teh brezskrbnih dni in se zraven velikokrat od srca nasmejim. Kaj vse se je od takrat spremenilo? Marsikaj. Maja je danes presrečna, ker nima velike zadnjice, pa tudi sama sem se nekako navadila na svoj nos. Takšnega, kakršen je, sprejemam kot del svoje osebnosti.
Toda najbolj od vsega se je spremenil moj odnos do let.
Zdaj v kategorijo ‘mulcev’ prištevam tiste v štiridesetih, medtem ko so osemdesetletniki moji resnični idoli. Prvih kazalnikov, da sem ‘adijo’, nisem zaznala po šminki na ustnicah, temveč so me na to opozorile lastne oči – dale so mi vedeti, da drobnega tiska v časopisih ne morem več prebrati, ne da bi se pri tem mrščila kot kašna zlobna čarovnica iz animiranega filma.
V redu, sem pomislila, očala so lahko tudi okras na obrazu in dober modni dodatek. Poleg tega bom lahko, če jih bom nosila malo nižje na nosu, končno zakamuflirala njegovo dolžino. Tako sem se potolažila in odšla izmerit dioptrijo.
Veselje zaradi novih očal ni trajalo dolgo: samo do naslednjega jutra in novega pogleda v ogledalo. Moj obraz je kar kričal po temeljitem kozmetičnem tretmaju. Nato sem vrgla pogled še na vrat in roke. Moj bog! Saj sem se spremenila v neapeljskega mastifa! Medtem ko sem skušala oceniti, koliko preveč kože imam, sem ugotovila, da že precej zamujam v službo.
Kot že tisočkrat prej sem odhitela od doma in stekla proti avtobusu, ki je pravkar prihajal na postajo, in si zvila gleženj. Morala sem se ustaviti. V tistih desetih minutah, ki sem jih potem preživela na postaji, čakajoč na naslednji avtobus, sem se sprijaznila z dejstvom, da je mladost zame vsekakor stvar preteklosti. Med drenjanjem v avtobusu sem analizirala stanje, ko mi je naenkrat vljuden, postaven mladenič ponudil svoj sedež. Hm. Starost ima torej tudi svoje prednosti.
Vzor v materi
Spomnila sem se svoje mame, ki jih ima zdaj nekaj čez 70. Ko je odšla v pokoj, je bila njena prva odločitev, da bo nehala kaditi, in to po 20 letih kadilskega staža. Ker sem bila prepričana, da ji ne bo uspelo, sem takoj pristala na stavo in … izgubila.
Prvič v življenju se je vpisala v fitnes klub in začela telovaditi. Čudila sem se ji, ko je iz trgovine prišla z novimi teniskami in s trenirko. Tega nikoli prej ni bilo v njeni garderobi! Njen telefon je zvonil kot nor, ona pa se je, kot kakšna najstnica, vsak dan s kom dobila in si celo našla novega prijatelja. Začela je spremljati oglase za honorarno delo in kmalu ga je dobila v neki glasbeni šoli.
»Končno je nastopil čas, da začnem uživati v svojem prostem času, a se zaenkrat še ne počutim staro in utrujeno. Rada bi bila še malo koristna in delo mi bo še naprej dajalo razlog, da zjutraj vstanem, se naličim, uredim in odidem med ljudi,« mi je razložila.
Pri petinšestdesetih je morala na precej težko operacijo, po kateri je okrevala še leto dni. Po prvi bojazni za svojo prihodnost se ji je vrnil življenjski optimizem. Čeprav ne dela več in je na fitnes nehala hoditi, ob nedeljah redno hodi na plesne vaje. Pred kratkim me je prisilila, da sem jo naučila pošiljati sms sporočila. Mislila sem, da mi to ne bo uspelo, ker dobro poznam njen odpor do tehničnih stvari, a sem že z njenega naslednjega izleta prejela podrobno poročilo o lepotah Bratislave.
Fitnes je zamenjala s sprehodi v naravo in izleti. V prostem času rešuje križanke in prebira vse, kar ji pride pod roke. In seveda pogosto obišče frizerja!
»Na ženski so najbolj pomembni lepi čevlji in dobra frizura, potem torba in vse drugo. Beli zobje in urejeni nohti so pri tem samoumevni,« je njen moto, ki ga ponavlja že desetletja, ko pa jo vprašam, kako je, mi odgovori: »Pravkar se pripravljam za na modno revijo,« in potem vsakokrat prasne v smeh. Sama imam pogosto občutek, da ji gre bolje kot meni, čeprav mora zaradi bolečin v ramenih, zaradi katerih včasih prebedi tudi vso noč, vsak dan na terapijo. Beljenje zob je resnično zelo pomemebno, še doda.
Pogled na mladost
Velikokrat se pritožuje nad visokim tlakom in včasih se mi zdi, da je prevečkrat pri zdravniku, čeprav jo je njena skrb za lastno zdravje enkrat že rešila pred najhujšim. »Veš, kaj mi je zjutraj rekel nevrolog? Da sem jaz, ko je Bog delil zdravje, zadela na lotu,« mi pove skoraj užaljeno in svoja zdravila zloži na polico. »Zdaj grem pa malo spat, ker me čaka naporen večer,« me prekine v napadu smeha.
Vem, da zagotovo ne bom takšna, kot je ona, saj me bodo v starosti najbrž mučile druge bolezni, a od svoje mame se lahko učim, kako z dostojanstvom živeti svoja leta.
Ni mi prav, da se moje telo stara, vendar z zanimanjem odkrivam, kdo sem zdaj, v tem trenutku. To se mi zdi celo bolj zanimivo od vprašanja, kaj bo z mano v prihodnosti. In tudi če bi lahko, sebe ne bi zamenjala za mlajše telo. Zdi se mi, da sem v teh letih in s svojimi izkušnjami veliko bolj zanimiva sogovornica, kot sem bila pred dvajsetimi leti, in s tem sem popolnoma zadovoljna.
Prilagoditi se neizogibnemu in spremeniti slabe navade: verjamem, da je prav to skrivnost dolgega in polnega življenja.
Jelena Skoko
- Preberite še: Študija razkrila, pri kateri starosti smo (bili) najsrečnejši in Zakaj odrasli nismo zabavni?
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
