Kaj so počeli naši slovenski predniki ob zimskem solsticiju?

Zimski in poletni kres sta bila med najpomembnejšimi dejanji naših prednikov. Na zimski kres, ko se sonce ponovno rodi ter sveti močneje, je bilo vezanih veliko obredov.

Kaj so počeli naši slovenski predniki ob zimskem solsticiju? (foto: profimedia) profimedia
20. 12. 2017

Naši predniki so na najdaljšo noč (21. decembra) kurili zimski kres in se družili ob obredih. Danes je seveda drugače. Običaji so skoraj popolnoma že utonili v pozabo. Največji krivec, da so ti običaji šli v pozabo, je bil čas po prvi svetovni vojni, ko je (italijanska) oblast vse, kar je bilo slovenskega in starega, zatirala in uničevala. S pomočje knjige Pavla Medveščka – Klančarja in njegovih zapisanih pogovorov z zadnjimi staroverci v Posočju, ki so zbrani v delu Iz nevidne strani neba, smo izvedeli, kakšni so bili nekateri obredi naših prednikov. Dobro je poznati svojo lastno zgodovino, še posebej to, ki je že utonila v pozabo. Morda pa jo tudi obuditi. 

Značilnosti obredov naših prednikov ob zimskem kresovanju (po zapisih Medveščka v Posočju):

- V kresni ogenj so kot prošnje in zahvale bogu sonca metali sveže brinove in lovorove veje, ki so prasketale, pa tudi klase rži in verjetno še kaj. Ko so na vrh kresa položili brinove veje, ki so v ognju prasketale, so rekli, da je to govorica ognja, ki jo razume le sonce, ki mu je bil kres namenjen.

-  Ob kresu so gospodinje pripravljale posebne praznične jedi in izdelovale venčke.

-  Ob zimskem kresu so pletli venčke iz lobodike, ki je morala imeti vsaj nekaj rdečih jagod. Ti venčki so bili namenjeni le za hlevska vrata. Imeli so moč, da so odganjali hudega duha in vse vrste bolezni ter obenem poskrbeli za rodnost živine. Na vratih so morali ostati vse leto do naslednjega kresa, ko so jih zdrobili in vrgli na tla pod živino, v svinjak in kurnik. Pred prvo vojno so jih vse družine z veseljem pletle. Otroci so bili vedno prisotni pri tem opravilu. Po vojni je tudi ta običaj šel v pozabo.

-  Ob kresovanjih so se spomnili na svoje pokojne, ki so sooblikovali pokrajino.

-  V tem času so pekli sušce. Sušec je bil majhen okrogel hlebček, ki so ga udeleženci kresovanja nosili s seboj in košček darovali ognju, da bi povečali njegovo moč.

-  Fantje so stražili, dokler kres ni ugasnil. Takrat so prižgali drevesne gobe in jih na palici odnesli tistim, ki so ostali brez kresnega ognja. Vsaka hiša je v ogenj na ognjišču vrgla nekaj kresnega oglja ali gobe. Ko je kres dogorel, so domov odnesli žerjavico in z njo na domačem ognjišču ugasnili star ogenj ter zakurili nov ogenj, ki je nakazoval nov cikel, novo leto... Z ognjem so si prižgali tudi svečo in jo dali v ščebrno (prenosljiva svetilka za svečo). 

- Oglje ugaslega kresa je imelo tudi zdravilno moč.

-  Ob zimskem kresu so imeli vse hiše ob ognjišču obešeno zimzeleno vejo. Bela omela je bila za staroverce sveta zel, zato so jo ob zimskem kresu obesili v vsaki hiši. Tam je visela vse do naslednjega zimskega kresa, ko jo je zamenjala sveža veja. Je edina zimzelena rastlina, ki raste iz drevesa in zato nima neposrednega stika z zemljo, ki jo hrani. Raste v nadsvetu, kjer dobiva še dodatno moč lune, sonca in zvezd. Njeni listi pripadajo zemlji, bele svetlikajoče jagode pa nebu, kjer prebiva Nikrmana.

-  Ob kresovanjih so piskali na kabrco – glineno piščal trikotne oblike. Uporabljal jo je dehnar (vodja).

-  Staroverske družine so takrat pripravljale jed sevko, ki se jo pripravi tako, da najprej v eni posodi pripravimo tekoče testo z mlekom, maslom in moko. Jabolka olupimo in jih razrežemo na koščke ter damo v drugo posodo z vodo, ki ji dodamo še med in nekaj listov mete. Posodo nato pokrijemo in kuhamo toliko časa, da nastane kaša. Za tem vanjo počasi ulivamo že prej pripravljeno tekoče testo ter mešamo, dokler jed ni kuhana.

-  Žar kamen je bil zagotovo najskrivnostnejši kamen, ki ga je moral v davni preteklosti vsak graditelj na skrivaj vzidati v hišo. To je lahko storil le v najdaljši noči ob zimskem kresu. Ko je bil kamen vgrajen v steno ali tlak, je za njegovo mesto vedel le graditelj, ki je bil prvi gospo­dar hiše, zato je to z njegovo smrtjo postala neizsledljiva skrivnost vsake hiše. Žar kamen je v novo nastali dom prenašal moč nevidnih sil prednikov, ki bo skupaj z njim zagotavljala srečo in blaginjo tistim, ki bodo v njem živeli.

-  Ciber je pijača iz suhih cerovih (hrastovih) listov. Od zimskega kresa do pusta so pili hladnega ali vročega. Pomagal naj bi preprečevati in zdraviti zimske bolezni.

-  Pričakovanje je doseglo vrhunec, ko so le dočakali novo rojeno sonce, ki je zopet premagalo temo. V primeru, da je bilo naslednji dan oblačno in se sonce cel dan ni prikazalo, je bilo to slabo znamenje za prihajajočo letino. Takrat so se mnogi spraševali: “Kaj je bilo v tistem letu z nami narobe, da se je Nikrmana odločila za to kazen?”.

- Navada je bila tudi, da so zjutraj po zimskem kresu doma naredili ognjak, iz katerega so prerokovali. Vzeli so nekaj pepela, ki je nastal v kresni noči, mu dodali toliko vode, da so iz njega lahko izoblikovali kroglo v velikosti jajca in vanjo porinili zrno boba. Da bi bil ognjak bolj čvrst, so ga še povaljali v moko. Nato so ga stisnili in položili na sredino krožnika. Šele takrat so vanj dolili toliko vode, da je segala do polovice ognjaka. Isti zvečer je ena od žensk, ki je to najbolje znala, prerokovala letino in drugo, ki pa je veljalo le za domačo hišo.

- Po koncu 1. svetovne vojne, ko je Italija prepovedala kurjenje v naravi, so kresovanje opustili, hišni ogenj, ki je gorel na ognjišču, pa je postal nadomestek zanj. Od takrat dalje so domači sami ob čarobnosti ognja pričakali novo rojeno sonce, ki je premagalo temo.

- Ko so bili vsi zbrani okoli ognjišča, je gospodar varonce (suha izvotljena bezgova palica, velika okoli 20 centimentrov, vanje so dali različna posušena dišeča zelišča in jih na obeh koncih zalili z voskom) posamično metal v ogenj, tako da je dišala cela hiša.

- Poleg brinovih iglic so v ogenj metali tudi suho borovo smolo, liste lovorja in rožmarina.

- Na leskove palice so tudi nabodli repo in jo pekli na žerjavici.

- Pripovedovali so si pripovedi, ki so segale daleč v preteklost.

- Zaželeli so si veliko sonca in obilno prihajajočo letino. Čarobnost in skrivnostnost, ki je lebdela v prostoru ob ognju, je obredju, dajala poseben pečat, dokler se noč ni prevesila v naslednji dan. 

Več o obredih in življenju starovercev pa najdete v knjigi Iz nevidne strani neba, Pavle Medvešček - Klančar. 

Tudi v uredništvu Sense vam želimo v novem ciklu veliko sonca in svetlobe, predvsem tiste, ki sije v vaši duši. 

Ana Vehovar

Poglejte si še: 

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri