5 lekcij, ki se jih je zahodnjaško dekle naučilo v afriški Ruandi

17. 4. 2018
Deli
5 lekcij, ki se jih je zahodnjaško dekle naučilo v afriški Ruandi (foto: profimedia)
profimedia

Izpoved zahodnjaškega dekleta, ki je kot prostovoljka delala v mladinskem kampusu v Ruandi. 

Ste se že kdaj znajdli v situaciji, kjer so bila vaša prepričanja in misli postavljena na preizkušnjo in ste morali na novo razmisliti, kdo sploh ste? Se zmorete prilagoditi spremembam novega okolja ali se vztrajno oklepate norm in vrednot vaše preteklosti? Tistega, kar ste bili nekoč…

V tem letu živim v afriški Ruandi, delam kot prostovoljka v mladinski šoli majhne vasice, ki jo obiskuje nekaj več kot 500 čudovitih otrok. Vsi ti otroci so sirote in eni izmed najrevnejših v celotni državi. To vas sem si izbrala, ker sem želela pomagati ljudem, ki jim je bila odvzeta sreča. To leto sem si zadala veliko ciljev, ki sem jih nameravala uresničiti. Hotela sem pustiti vtis in svoj prispevek – kar se sliši precej egoistično. Ker sem namesto dajanja pečatov, dobila pečat jaz. Vsaka minuta vsakega dne – dobra in slaba – igra vlogo pri tem, kako gledamo na svet in kako nanj reagiramo.

Za povprečnega zahodnjaka, kot sem sama, kjer vsi hitimo in je čas denar, je zelo lahko izgubiti potrpljenje v Ruandi. »Afriški čas«, počasni tempo, ki prežema celotno afriško kulturo, je še kako prisoten tudi tukaj. Opravila se opravljajo v upočasnjenem gibanju in z »živjo« moraš ogovoriti čisto vsakega vaščana. Ali veste, koliko teh »živjo« je v vasi s 650 prebivalci?

Vsi, ki me poznajo, vedo, da sem tipični predstavnik zahodne kulture. Tipična zahodnjakinja. Povem, kar mislim, ne olepšavam, sem hiper-produktivna in preskočim najlepše stvari, da se lahko udeležim sestanka. Vse to je nekako moralo povzročiti kulturni trk in mi otežiti dano situacijo. In ne le to, življenje v Ruandi je težavno; vidim in čutim stvari kot nikoli doslej. Naj povem, da je to za nekoga, ki ne mara preveč globoko čutiti, izziv.

Moje življenje tukaj je drugačno, kot sem ga vajena ter zahteva veliko potrpljenja, razmišljanja in samozavedanja. Pričela sem se celo spraševati: »Ali je to res tako slabo?«.

Zadnje čase veliko razmišljam ali je naš kapitalistični miselni koncept »gremo, gremo, hitro, hitro, vzemi, vzemi« res najboljše, kar imamo?

Vem, da moji uvidi, kot sem jih omenila, niso nekaj nepoznanega, a vendar menim, da so skozi oči ranljivih prebivalcev vasi nekaj unikatnega.

1. UPOČASNITEV

Počasno življenje v Ruandi je dar. Dovoli mi živeti v sedanjosti in se osredotočati na tukaj in zdaj. Vsaki trenutek sem opomnjena, da je življenje poklon in da ga ne smem jemati za samoumevnega. Če hitimo skozi dneve, zamudimo priložnosti, da jih resnično zaužijemo in začutimo. Zakaj hitim s svetlobno hitrostjo, kadar se odpravljam na kosilo? Zakaj iti mimo neznanca na ulici in mu ne reči »živjo«? Ne vem.

2. ZAZNAVA ZUNANJE TELESNE OBLIKE JE LE…ZAZNAVA

Neki dan mi je par učenk iz šole dejalo, da imam močna bedra. Ni me sicer presenetilo, a me je vseeno malce zbodlo.

Povedala sem jim, da je bilo nesramno od njih, da so dejale kaj takega. Odgovorile so: »A se hecate? Hočemo vaše noge«. Kulturne razlike, torej? Izgubljeno v prevodu? Sprejeti svoje telo, takšno kot je… razumeti, da naš način, kako dojemamo družbene norme ni enak njihovemu. Kar je za nas lepo, za druge morda ni. Pravila in standardi se spreminjajo iz kulture v kulturo.

Čeprav sem še vedno občutljiva glede dejstva, da me vidijo kot debeluško, se vedno znova opomnim in sprejmem zavest, da naša kultura, ki je obsedena z »vitkostjo« in suhceno postavo, zanje pa ta pomeni znak ekstremne revščine in lakote.

3. DOTIK SOČLOVEKA JE DAR

Običajni pozdrav pri spoznavanju Evropejcev je uradni stisk roke. Ruandčani se najprej pozdravijo s toplim objemom, ki traja dobrih 5 sekund, nato sledi stisk roke. Nato vas bodo prijeli za roko (moški in ženske), morda sedeli v vašem naročju, vam pobožali hrbet itd. In prednosti takega dotika so izredne.

Tega si seveda nisem priznala, kajti imela sem se za anti-objemalca. A kako sem se zmotila! Človeški stik te naredi srečnejšega, popravi razpoloženje, odnos do sočloveka in nudi sprostitev novih poti pri izražanju samega sebe. Sedaj pa sem kar zasvojena.

4. KO DELIMO, SE POČUTIMO NAJBOLJŠE

Pri tem se še nekoliko lovim. V naši afriški skupnosti je deljenje edina pot za dosego skoraj vsega. Ne dolgo nazaj mi je pri malici ostal majhen krof. Podarila sem ga eni izmed deklet iz družine, s katero sem prebivala. Tisti drobceni krof je razdelila na 6 enakih delov! Tako je vsak član dobil en majhen grižljaj; medtem ko bi bilo za nas popolnoma normalno, da bi ga deklica pojedla sama. 

Razlog, čemu se še lovim, je naša zahodna mentaliteta pomanjkanja. A se trudim; majhne spremembe dan za dnem. Za kosilo sem prinesla svojo pekočo omako in jo podelila z otroci. Videti jih, kako navdušeni so bili, je bilo fantastično.

5. SMRT JE LE DEL ŽIVLJENJSKEGA KROGA

Ta vpogled me je od vseh najbolj šokiral in najtežje sem ga sprejela v svojo zavest. Prejšnji teden sem videla mrtvega človeka. Ta teden sem bila priča, kako je avtomobil povozil deklico in ji polomil obe nogi. V zadnjih štirih mesecih sem videla več prometnih nesreč kot prej v vsem svojem življenju. Razumevanje smrti od ruandske kulture, kjer je smrtnost visoka in je živeti tvegano, mi je dalo moč in zmožnost, da preprosto živim in da ne pustim strahovom, ki bi mi podirali vse, kar sem hotela doseči.

Kljub temu, da so mi bili ti dogodki izredno težki, so mi dali vedeti, kako izredno hvaležna sem lahko za takšno življenje, kot mi je bilo dano in kako blagoslovljena sem s spoznanjem, da je edino to najpomembnejše. Za povrh pa so me te izkušnje naučile še, koliko dobrega v resnici lahko dam tistim okrog sebe, vključno z dotiki in časom.

Seveda ni vse, kar smo se naučili v naši kulturi, slabo in za vreči stran. Nekatere najlepše lastnosti sem dobila z vzgojo tudi v našem sistemu. A kljub temu je osvežujoče, ko se ne primerjamo nenehno z drugače mislečimi in jih imamo za nekoga na drugem bregu, temveč da se sprejmemo in razumemo drug drugega. Kot ljudje. Kot bratje in sestre.

L.GROSS, tinybuddha.com

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez