Kaj pa, če si ne želim otrok?

8. 10. 2020
Deli
Kaj pa, če si ne želim otrok? (foto: pexels)
pexels

Za tiste ženske, ki nimajo otrok in so s to odločitvijo popolnoma pomirjene.

Kaj, če bi ženski, ki se je odločila, da ne bo mama, namesto vprašanj kot so: »Ah, saj si boš še premislila« in »Kako to, da si ne želiš otrok« ali celo »Nikoli se ne boš uspela poročiti, če si ne boš želela otrok«, dejali raje – "Spoštujem tvojo odločitev", "Zelo si pogumna", "Popolna si; takšna, kot si" in "Imeti otroka je samo tvoja izbira in tudi, če se ne odločiš zanj – vse je v redu. Vse je tako, kot mora biti."

In torej, če si ženska, ki se je odločila, da ne bo imela otrok, si na nek način še vedno lahko veliko boljša oseba, kot tiste matere, ki otroke imajo, a so slabe v tej vlogi. In precej boljša od mater, ki so svoje otroke zapustile.

Si več kot očitno samozavestna in samostojna ženska, ki je v stiku sama s sabo. Spoznala si, da imeti otroke le zato, ker je »čas« in ker biološka ura tiktaka, ni zadosten in primeren razlog za spočetje.

Vem, ni najboljša tolažba, toda to se dogaja tudi v resnici in ne smemo se slepiti, da so vse osebe primerne za materinstvo. Moj dober prijatelj ima za seboj žalostno zgodbo in lahko povem le to, da biti ženska, ki je rodila otroka, še ne pomeni, da je s tem tudi »mama«.

Ženske bi morale roditi le, če si to resnično želijo in če si iz globine duše želijo ustvariti novo življenje. Če želijo vzgajati otroke z ljubeznijo in ne zaradi tega, ker se to »spodobi«, je tradicija in zato, ker vsi pričakujejo, da je temu tako. Vemo, da je družba lahko neizprosna do žensk, ki so že dopolnile določeno starost in še nimajo svojih otrok.

Niso vsi ljudje ustvarjeni za starše. Veliko uspešnih ljudi, na drugih področjih, ne bo uspešnih staršev. In to je popolnoma v redu. Nihče ne bi smel zatreti svojih resničnih čustev in potreb zato, da bi ugodil svojim staršem ali partnerju, ki si morda otroke zelo želi. Tudi če to pomeni, da bo morda partnerja tudi izgubil.

Imeti otroka te ne naredi cele osebe. Če nismo že sami po sebi celoviti in izpopolnjeni, nam otrok ne bo zmogel zapolniti te praznine. To ni njegova naloga. On ni prišel na svet z nalogo, da nam bo celil naše travme in nesigurnosti. Lahko se zgodi celo najhuje – otrok lahko te nesigurnosti tudi sam pridobi in privzame te lastnosti, ki pa niso najboljše.

Zatorej, vsem ženskam, ki so se odločile s srcem in dušo, da materinstvo ni zanje in se namesto tega osredotočile nase in lastno življenje – spoštujem vas. Vredne ste. Dovolj ste.

Pogumne ste. Poznate se. Ni vam mar, kaj okolica pričakuje in zahteva od vas. Ste neodvisne razmišljujoče lepotice, ki se znajo odločati zase in v svojem imenu.

In svet vsekakor rabi še več takih ljudi.

Že sedaj ste cele in ljubljene, obdane z neskončno lepimi stvarmi, ki vas dopolnjujejo.

In če postati mama ni vaše poslanstvo – pa naj bo! Vaše življenje je že tako ali tako čarobno, mar ne?

Nina Kirbiš