Trpljenje nas lahko prosvetli in spremeni na bolje, če v njem najdemo smisel.
O trpljenju sta se pogovajala dalajlama in nadškof Tutu.
O trpljenju – tem vseprisotnem stanju – imata duhovna prijatelja podobno stališče. Trpljenje nas lahko, trdita, prosvetli in spremeni na bolje, če v njem najdemo smisel. Za to pa potrebujemo skupnost, občutek notranjega dosežka in zadovoljstva ter zavest, da služimo nečemu večjemu od sebe.
Dalajlama je pripovedoval ganljivo zgodbo o starem tibetanskem menihu, ki je v kitajskem taborišču preživel strahote, a se je ves čas trudil negovati sočutje...
...in tako mu je uspelo ohraniti lastno človečnost in radost: "Po 18 letih težkega suženjstva je Lopon-laju uspelo priti v Indijo in izpovedal je, kaj se je dogajalo v času njegovega prisilnega bivanja v delavnem taborišču. Taboriščniki so bili brez obutve tudi v najhladnejših dnevih. Včasih je bilo tako mrzlo, da je pljunek sline zmrznil, preden je padel na tla. Ves čas so stradali. Nekega dne je bil tako sestradan, da je poskušal jesti truplo ujetnika, vendar je bilo zmrznjeno in pretrdo, da bi ga lahko grizel."
Ves čas so ujetnike mučili na grozovite načine. Ko je Lapon-la odšel iz taborišča, je bilo živih le še 20 ljudi. "Povedal mi je, da je bil v teh 18 letih soočen z resničnimi nevarnostmi. Seveda sem pomislil, da govori o smrtnih nevarnostih. On pa mi je rekel, da se je znašel v nevarnosti, da izgubi … svoje sočutje do kitajskih stražarjev."
Medtem se je Desmond Tutu spomnil Nelsona Mandele in njegove preobrazbe, ko je v zapor šel kot srdit borec, iz njega pa prišel kot miren razsvetljeni vodja.
Trpljenje ga je oplemenitilo in iz njega naredilo skromnega, ponižnega ter modrega človeka. Ko je Mandela vstopil v zapor, je bil izjemno jezljiv mlad moški. Bil je glavni poveljnik vojaškega krila ANC in močno je bil prepričan, da je treba sovražnika zdesetkati. Skupaj s svojimi tovariši je bil obtožen in obsojen v sodnem procesu.
"To je človek, ki je odšel v zapor agresiven in jezen. Priveden je bil na otok Robben, kjer so ga zlorabljali kot večino zapornikov. Ko ljudje danes obiščejo njegovo jetniško celico, tam vidijo posteljo. V celicah ni bilo postelj. Spali so na tleh, brez vzmetnic, imeli so le tanko preprogo," pripoveduje nadškof Tutu. Prisiljeni so bili kopati v kamnolomu, oblečeni v kratke hlače celo pozimi, prizaneseno jim ni bilo niti z rasnim fašizmom, proti kateremu so se sami bojevali – v kantini so zaporniki dobivali različne porcije hrane, v skladu z rasno pripadnostjo: 170 gramov mesa za obarvane/Azijce in 140 granov za pripadnike Bantujev (črnce).
"Vsekakor ga je to neskončno frustriralo in ga zelo zelo jezilo. Toda Bog je bil dober z njim in je rekel: "Tukaj boš ostal 27 let." In po 27 letih je iz zapora prišel kot silno velikodušen človek, ker je njegovo neobičajno trpljenje pripomoglo k njegovi rasti. Ni ga zlomilo, kot so verjeli njegovi nasprotniki, temveč mu je pomagalo, da je stvari uvidel s tujimi očmi. Iz zapora je prišel blag in pozoren, pripravljen zaupati svojemu nekdanjemu sovražniku," pravi Tutu.
- Preberite si še: Duša ve, da so tragedije in težave, ki nas čakajo na Zemlji, začasne
