Ne smilijo se mi ljudje, ki jočejo

Hodi in hodi in hodi...

Ne smilijo se mi ljudje, ki jočejo (foto: unsplash) unsplash
26. 7. 2019

V življenju iščemo popolno srečo. Vendar to ne pomeni, da smo ves čas nasmejani in brez skrbi. To le pomeni, da znamo jadrati na valovih življenja, ne glede na to, kako razburkano je morje. Da se ne ustavljamo, temveč radovedno, kaj ima življenje pripravljeno za nas, stopamo dalje. Pazimo le, da na poti opazimo vse te drobne lepote, ki jih je nešteto, da se znamo takrat za hip ustaviti, jih ozavestiti, zaznati, uživati in biti hvaležni, da so tu. Tako življenje postane lepo.

Je le igra, ki nima zmagovalca ali poraženca – ima le tiste, ki med igro bolj uživajo in jo zavestno igrajo, in pa tiste, ki jo zanje igrajo drugi, sami se le pomikajo kot šahovska figurica in pravzaprav ne uživajo zraven. Sami igrajmo svojo igro. Sami si določimo svoje mesto. In ne izpuščajmo trenutkov življenja. Nikoli ne vemo, koliko nam jih je še preostalo ...

Življenje je včasih nepredvidljivo, enkrat nas preseneti, drugič razočara, včasih nam polaga bremena, drugič ponudi ramo, včasih nam da darilo, drugič preizkušnjo ... A nikoli ni dolgočasno. Življenje je lepo. A ta lepota zajema tudi zimo, hlad, noč, temo …

Naj bo nebo še tako temno, vedno je na njem mogoče opaziti vsaj eno čudovito svetlečo zvezdico. Le navzgor moramo gledati.

Brez joka ne bi poznala veselja. Brez solz ne nasmehov. Brez neuspehov ne bi vedela, kaj so uspehi. In brez bolečin ne bi poznala radosti. Brez sovražnikov ne bi tako cenila prijateljev. Brez osamljenosti ne bi cenila bližine. Brez hladnosti ne topline. Brez bremena ne lahkotnosti. In brez suženjstva ne bi vedela, kaj svoboda zares je.

Mnogi bi dali vse za takšne bolečine rasti, ker to pomeni, da – rastejo! Da se premikajo. Da hodijo in hodijo in hodijo …

Ne smilijo se mi ljudje, ki jočejo. Smilijo se mi tisti, ki tega nikoli ne počno. Dovoli si. Jokati. Lenariti. Biti žalosten. Dovoli si reči ne. Dovoli si vse to brez slabe vesti. Dovoli si ... preprosto biti. Biti človek. Človek, ki se ne zmeni za nadzor in kritiko javnosti.

Ob tem pazi, da ne obstaneš na mestu. Hodi. Ne obstani v svojih občutkih, ne obstani v svojih spominih, ne obstani v svojih čustvih – dobrih ali slabih. Hodi in hodi in hodi. In ko misliš, da ne zmoreš več, se še malo potrudi in le hodi in hodi in hodi.

Iz nove knjige ZATE - Velike resnice malih doživetij 

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri