Fraza "pomagati otrokom v Afriki" je postala že nekako izrabljena in veliko ljudi ne zaupa v organizacije, ki domnevno pomagajo na drugi celini, zaradi številnih afer služenja na račun domnevne pomoči. Drugi težko razmišljajo o otrocih na drugem koncu sveta, saj imajo pred lastnim pragom veliko žalostnih zgodb, morda jo tudi živijo. Mlad Tirolec pa nam bo predstavil, da je pomoč še vedno potrebna in morda bolj preprosta, kot si mislimo. "Tisti, ki imajo najmanj, z veseljem delijo," pravi Johannes Ausserdorfer.
Sedim v gondoli. Končno malo dopusta. Prelepi Dolomiti v objemu sonca. Ta teden bom precej nesocialna, se odločim. Poleg mene sedi mlajši fant, verjetno nekje v začetku 20-ih, domačin iz južne Tirolske, ugotovim. Verjetno trenutno razmišlja, kam popivati zvečer. Nisem pri volji za takšne pogovore. Nato se izkaže, da se na prvi pogled človeka ne da povsem presoditi. Pravi, da pri svoji 24-ih letih veliko potuje, da je pustil študij prava, ker ga ni veselil, in se odločil, da bo raje študiral španščino in francoščino, čeprav ne ve, kako mu bodo ti jeziki služili za kruh, a jih ima zelo rad. S smučkami se odpravi na vrh italijanskega smučišča Kronplatz, nato pa v najbolj tihi koči bere knjige o Afriki in se uči za izpit španščine. Sicer govori tekoče nemško in italijansko, kot se za južnega Tirolca spodobi. Tudi portugalščina mu ne dela težav. Rad bi se naučil še rusko. Pogovarjava se v angleščini. Študira v Innsbrucku, ker je avstrijski študij brezplačen za razliko od Italije.
Johannes Ausserdorfer, ki se sicer predstavi kot Johnny, je ustanovil svojo organizacijo, ki želi pomagati otrokom v Afriki, naslednji teden odpotuje in se ne vrne, dokler v Gvineji Bissau ne bo zgradil šole. Postane zanimiv sogovornik, morda pa bom vseeno malce socialna. Ljudje, ki ne vedo, kako bodo preživeli sebe, pa bi vseeno radi pomagali in naredili neko spremembo, so tisti, ki te pač morajo navdihniti.
Mar ni malce nenavadno, da se fant pri 24-ih letih odloči, da bi rad pomagal otrokom v Afriki in jim zgradil šolo. Ti tvoji prijatelji in družina rečejo kdaj, da si malo nor?
Moji prijatelji in družina predvsem ne razumejo, zakaj rad potujem sam. A če znaš več jezikov, kot jih znam sam, se lahko pogovarjaš z veliko ljudmi in se veliko naučiš.
Praviš, da se zavzemaš za izobraževanje otrok v revnejših okoljih. Zakaj in od kje ta ideja?
Prelomno je bilo lansko leto 2016, ko sem potoval po Kolumbiji in Venezueli ter prišel v stik z ljudmi, ki živijo v zelo veliki revščini. Brez vode, elektrike, kuhinje in ostalih nam samoumevnih stvari.
V Kolumbiji je moje življenje večkrat viselo na tanki nitki. Enkrat mi je lezel črn škrpijon po nogi, nato me je človek napadel z nožem, a sem jo k sreči nekako odnesel le z ureznino. Doživel sem njihovo življenje v slabih razmerah.
Se strinjaš, da so izkustva blizu smrti tista, ki nam popolnoma spremenijo perspektivo življenja?
Meni je spremenil življenje en majhen oziroma ne tako majhen škorpijon. Imel sem veliko srečo, saj je lezel po moji nogi in me ni ugriznil. Ja, res je.
Še zlasti čas preživet v Venezueli, kjer zaradi inflacije prevladuje trenutno velika revščina, mi je pokazal, kako pomembno je, da si med seboj pomagamo in se podpiramo v problematičnih situacijah, kot vladajo danes.
Dva dni recimo nisem mogel nič jesti, ker so bili bankomati prazni in nisi mogel iz njih dobiti niti centa. Na srečo mi je človek, ki tudi sam ni imel veliko, dal dve štruci kruha. Ljudje, ki imajo najmanj, z veseljem delijo zadnji kos kruha s teboj.
Preko teh izkušenj sem začel razmišljati, da bi moral bolj delovati na socialnem področju in pomagati ter odpotoval v zahodno Afriko.
Bil sem v Ekvadorju, Kolumbiji, Venezueli in Srednji Ameriki. V Ekvadorju sem prostovoljno delal kot učitelj angleščine in videl, da je izobrazba zelo pomembna, tako kot tudi pri nas.
Izobrazba je najboljši način, ki lahko otrokom spremeni življenje. Preko nje se bodo lahko igrali z drugimi otroci, se naučili brati in pisati. Izobrazba je največje orožje za boj proti revščini, prisilnim porokam (vidiš denimo 12-letno deklico poročeno s 60-letnikom) in tudi proti terorizmu.
V Dakarji sem spoznal učitelja angleščine in z njim obiskal kraje, kjer sem ugotovil, da ima zelo malo otrok možnost obiskovanja šole, le posamezniki si lahko privoščijo potrebščine in šolnine.
Želel sem ukrepati. Skupaj s še nekaj prijatelji smo ustanovili prostovoljno organizacijo UFCE, ki se zavzema za spodbujanje izobraževanja otrok v Zahodni Afriki, trenutno še zlasti v Gvineju Bissau.
Kaj ste že storili?
Pričeli smo v majhni vasici v Senegalu, Lagane. Preko Facebooka smo zbrali 1.050 eur. S tem sem lahko kupil šolske potrebščine: 800 zvezkov, 1000 pisal, 90 učbenikov in 200 svinčnikov, ki oskrbujejo več kot 400 otrok z najbolj potrebnim šolskim materialom. Z delom donacij pa sem bil sposoben plačati še šolnine za nekatere otroke.
Kakšen pa je tvoj naslednji projekt, zaradi katerega se sedaj vračaš v Afriko?
V Gvineji Bissau želimo zgraditi štiri ali pet učilnic in priskrbeti otrokom šolske potrebščine. V Bisalanci, vasi s 4000 prebivalci, sem spoznal nekoga, ki je prodal vse, kar je imel, da je zgradil šolo za 350 otrok.
Trenutno se v tej šoli izobražuje 175 učencev zjutraj in 175 učencev v popoldanskem času – v le dveh učilnicah. V takšnem pomanjkanju prostora je nemogoče, da bi otrokom zagotovili dobro priložnost za izobraževanje. Zato želim z donacijami sedaj zgraditi dodatne štiri do pet učilnic.
Katerih spominov iz Afrike ne boš nikoli pozabil?
Ženske v vaseh v Afriki veliko delajo in so skraj brez pravic. Bil sem v vasi, kjer morajo ženske in dekleta prepešačiti šest kilometrov daleč, da gredo po vodo. Otroci hodijo v šolo po štiri kilometre, ob poteh je veliko kač, kot so kobre in črne mambe. Veliko otrok je že umrlo zaradi kač, zato imajo starši raje svoje otroke doma, kot da bi jih poslali v šolo. Tudi sam sem se srečal s takšno črno mambo, na srečo se ni nič zgodilo.
Velik problem je tudi, da je voda zelo umazana. To je najpogostejši vzrok smrti. Osem do devet milijonov otrok do 5 leta vsako leto umre. Tudi sam sem dobil okužbo z vodo. Ker sem imel na nogi odprto rano, je bakterija prišla v rano, medtem ko sem se tuširal. Noga mi je tako otekla, da nisem mogel hoditi. K sreči sem si lahko privoščil in hitro obiskal zdravnika v naslednjem mestu. Ta je dejal, da če bi čakal dva dni, bi mi morali amputirati nogo. Ljudje v vasi pa si denimo ne morajo vedno privoščiti obiska zdravnika.
Čeprav veliko izvemo preko medijev o tem, kakšni so pogoji v tretjem svetu, si je dejansko nemogoče predstavljati situacije, dokler je ne vidiš na lastne oči in doživiš.
Obiskal sem številne družine, ki živijo v slabih razmerah in v srce parajočih usodah. Vsem je bil skupni problem, da ne morajo svojim otrok nuditi možnosti, da gredo v šolo. Za mene je bilo to ponovno potrdilo, da je nujno potreben ta projekt.
Vsi so bili sicer zelo prijazni, mi pomagali in me z veseljem sprejeli. Pri razdelitvi šolskih materialov sem lahko dal tudi kratek govor pred približno 700 ljudmi v francoščini.
Kaj pomeni donacija 1 eura in koliko vam še manjka, da lahko izpeljete, kar ste si zastavili?
80 centov eur je približno za eno opeka za gradnjo šole. Torej vsak euro naredi veliko razliko. Doslej smo zbrali 5900 eur donacij, potrebujemo pa še 2000-3000 eur več, da lahko storimo, kar smo si zadali.
Naša organizacija seveda ne ustvarja nikakršnega dobička in ima cilj pomagati ljudem v manj gospodarsko razvitih državah. Moto naše organizacije je: Izobraževanje je ključ življenja in največje orožje za boj proti revščini.
Več o njegovi organizaciji na: http://www.organizationufce.org/en/
Račun za donacije:
Cassa Raiffeisen di Brunico
VIA EUROPA 19 -39031 - Brunico provincia Bolzano, Italija
UNITED FOR CHILDRENS EDUCATION
IBAN: IT82P0803558242000300243221 SWIFT CODE: RZSBIT21005
Tekst: Ana Vehovar
v pomoč: diezeitlos.at
Fotografije: Johannes Ausserdorfer
Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel
