Od leta 2006 do prav zadnjega dne v letu 2012 sta Bojan Jurina in njegova soproga izgubila ogromno, mnogo preveč za eno samo življenje: očeta in sestro, sina Dominika in hčerko Enjo, družinsko podjetje, družinsko hišo in vse materialno premoženje ter večino prijateljev.
Toda po vsem tem ste se bili sposobni ponižno prikloniti Življenju in sprejeti vse, kar vam je prineslo. Kako?
Smo duhovna bitja. Ja, resnično smo duhovna bitja. Zato za vse nas veljajo večni duhovni zakoni, ki delujejo in učinkujejo enako že ves čas. To nesporno vsemogočno dejstvo nam lahko in praktično tudi nam pomaga premagati tudi tiste najtežje izzive. Odpre se nam velika priložnost, da končno odkrijemo vrelce moči v sebi in jih seveda tudi uporabimo za obvladovanje spremembe. Ki seveda tako zelo boli.
Nenadoma odkrijemo sposobnosti v sebi, za katere nismo niti približno vedeli, da obstajajo. In posledično, kljub vsemu, kar se nam zgodi in se še dogaja, lahko obrnemo potek življenja v malce bolj prijetno in radostno smer.
Počasi, po majhnih korakih. Že samo to, da smo sposobni vsaj malce obrniti zadevo na plus, je že zelo velik uspeh. Zaupanje v proces je bistvenega pomena. Vera pa je itak merilo vsega in dejansko premika gore. Ko se vse spremeni, spremeni vse, je tudi zelo pomenljiv naslov knjige Neala D. Walscha, ki jo toplo priporočam. In resnično je tako.
Niti približno ne razumemo, zakaj se vse dogaja in kako to, da se vse skupaj dogaja ravno nam. Takrat smo enostavno prisiljeni spoznati še kaj več, mnogo več. Ni večjega blagoslova kot to. Kakorkoli se že sliši, življenje je bilo ustvarjeno za srečo in nam želi le najboljše in najlepše. V osnovi ne pozna nekaj slabega in nezaželenega. To zdaj vem, tako čutim in delujem.
Le zaradi blagoslova vseh teh izjemno čudovitih spoznanj mi je uspelo zbrati dovolj moči in sem našel tisto trdno oporo za naprej. Skupaj z ženo Branko, seveda, ki si za vse skupaj zasluži moj zelo globok poklon. In velik objem. Iz vsega srca sem hvaležen, da mi je bilo dano spoznati veliko večnih resnic in precej zakonitosti, kako življenje sploh deluje. Žal na zelo trd, težak način, brez milosti, bi lahko rekli.
Namesto izraza duhovnost ste raje izbrali izraz Življenje.
Res je, ker se z njim lažje in hitreje poistovetim. Nič takega namreč ne more obstajati, kar ne bi bilo znotraj blagoslova življenja. Vse, kar se nam je, kar se dogaja, in vse, kar se še bo dogajalo, izvira v naši notranjosti. Duh je tista primarna življenjska sila, ki stoji za vsem skupaj. Ureja delovanje vsega in ima svoje zakonitosti. Namen naše poti je postajati vedno boljši in srečnejši. Bolj ozaveščen in sposoben človek in se čim bolj približati resnici, ki tako zelo osvobaja.
Razbremeni nas bistveno prevelike navezanosti na izključno materialni svet, kjer pravih odgovorov zagotovo ne bomo našli. Sploh ne ob večjih pretresih. Niti neprave radosti in celovitniti ni potrebnoe ljubezni. In neločljive povezave z drugimi. Odkriti je treba svetove, za katere dolgo časa mislimo, da sploh ne obstajajo. Treba je začeti razmišljati transcendentalno, se opreti na intuicijo, latentne zaznave, uvide ... Potem gre lažje, tudi rezultati so neprimerljivo bolj zadovoljivi.
Aprila 2008 sta z ženo zadnjič po pšeničnih laseh pobožala svojega fanta Dominika in ga pustila oditi … čez štiri leta še štiriletno hčerkico Enjo. Kako ste smrt dojemali takrat?
Pri Dominiku je prišlo nepričakovano. Resnično sva z Branko mislila, da se vse skupaj odvije zelo drugače. Ogromno sva naredila za to, da bi po najinem takratnem zavedanju njegovo telo ozdravelo. Vendar ni. Takrat še nismo zares vedeli, da obstaja še kaj drugega kot to, kar vidimo z lastnimi očmi.
Ko držiš svojega sina v naročju in za vedno zapre oči, se počutiš, kot bi umrl tudi sam. Zmanjka zraka, bitje otopi, popolnoma zmrzneš. Iz oči v oči se soočiš s smrtjo, ki se kot ostro rezilo zareže globoko v tvoje bitje. Vse deluje tako dokončno in trdo. Brez milosti. Zares nisi pripravljen na kaj takega, niti približno ne.
Tako zelo boli, da je bolečina skoraj neobvladljiva. Na meji norosti in obupa. Ne verjameš svojim očem, nočeš verjeti, ne moreš. Ne sprejmeš, kar se je zgodilo. Ne more biti res. Ne, ne, ne. Svet je podrt. Konec je. Vsaj tako takrat misliš ... Izgubiti otroka je več kot izgubiti sebe, ali smisel v življenju, ali karkoli. Tisočkrat rajši bi zamenjal, da se poslovim sam in Dominik nadaljuje svojo pot. A tako pač ne gre.
Pri Enji se je prav tako zgodilo brez vnaprejšnjega opozorila. Prav za božični večer smo pristali v bolnišnici. In od naslednjega popoldneva naš zlati angel ni več odprl oči. Do zadnjega dne v letu, ko se je poslovila s tega sveta, smo bili na intenzivnem oddelku po cele dneve skupaj. Od zgodnjega jutra do trde teme. Molitve, meditacija, sprejemanje. Pričakovanje spremembe in čudeža. Povezava med nami se je močno krepila, praktično smo postajali eno. Fizično smo se večino časa držali za roke, a dejansko se je dogajalo mnogo mnogo več kot to.
Če zdaj gledam nazaj, je bilo vse skupaj izkušnja čiste, prvinske ljubezni. Brez nepotrebnih ovir in spon materialnega sveta. Samo prisotnost, pristnost in čutenje. Veliko solz, ki so prav tako ena sama čista ljubezen. In sprejemanja rojstva nekakšne nove hvaležnosti, ki je takrat še nisva poznala. Dojemanja, da je sedanji trenutek vse, kar zares imamo, že v naslednjem momentu je lahko vse popolnoma drugače.
Dogajala se je ogromna duhovna in osebna preobrazba, cel blagoslov. Če se to ne bi zgodilo, bi se verjetno tudi midva prav kmalu zatem poslovila. Bilo bi enostavno prehudo in pretežko. Tako pa je v naju zraslo nekaj novega in nama omogočilo, da greva naprej. Da gremo naprej, še vedno vsi skupaj. Bolj povezani kot kdaj koli prej.
Na silvestrovo, ko smo dojeli, da se je Enja že poslovila, je do nas prišel župnik. Ves objokan nama je v nekem trenutku v roke porinil majhno knjižico Andreje Kočevar z naslovom Vaš ljubljeni otrok. Dejal je, da nama lahko pomaga. In res nama je, še kako zelo. Neprecenljivo.
Celoten pogovor lahko preberete v tiskani Sensi oktober/november 2023; v prodaji od 6. oktobra
- Preberite si še: Če ne sprejemamo smrti, zavračamo življenje
Novo na Metroplay: O duhovnih praksah v psihoterapiji | Prof. dr. Borut Škodlar
