Igralec, ki se izogiba sedmim smrtnim grehom

... in misli, da je kar dober v sedmih krepostih. V nadaljevanju si preberite intervju z igralcem mariborske Drame, Tadejem Tošem.

8. 4. 2011

“Načeloma me horoskopsko znamenje drži na zemlji. Sem devica, zemeljski tip.”

“Zanima me vse, biti na svobodi in v službi,” pripoveduje igralec mariborske Drame Tadej Toš, “poskušam čim bolje usklajevati te nemogoče situacije. Svobodnjaki v gledališču pravzaprav nikoli nimajo takšnih izkušenj, kot jih imajo člani ansambla. Biti član ansambla v gledališču ima prednosti in pomanjkljivosti, navsezadnje pa je več lepih kot slabih stvari – glede na to, da sem že 15 let član ansambla.”

Videti je, da zelo veliko delate. To drži?

Tadej: Moja žena ima enak občutek. Danes je življenje takšno, da je zanimivih veliko področij in bilo bi škoda spuščati, kar je zanimivo, na račun tega, da drugje delaš več. Trudim se usklajevati, da delam na različnih področjih, ker me kar precej stvari zanima. Zelo sem radoveden in priden.

Očitno, glede na to, da pišete tudi besedila …

Tadej: Tudi. Nekaj sem jih napisal za gledališče takrat, ko sem imel malo več časa. V računalniku imam še ogromno materiala, ki ga vsake toliko ob priložnosti potegnem ven. Skratka, napisanega je kar nekaj, čeprav so to bolj krajši prizori, fragmenti, ki so uporabni v različnih medijih, žanrih in situacijah.

Ste naklonjeni raznolikosti žanrov?

Tadej: Življenje je raznoliko: enkrat jočemo, drugič se smejimo, smo jezni, popolnoma brezvoljni … Zdi se mi, da so to občutja, ki nas vodijo skozi življenje, in da se je z njimi treba ukvarjati. Čeprav se mi zdi, da je zmeraj prisotno vodilo na vseh področjih, ki se jih lotevam, pridih zabavnosti, malo bizarnosti in nekje v svoji srčiki kritično do tega, kam nas je pripeljalo potrošništvo ter kam smo se pripeljali s tem, kar počnemo. Ne vem, ali to kdo vidi …

Torej vam, glede na naš način življenja, ne manjka materiala za 'obravnavo', drži?

Tadej: Materiale za stand upe jemljem iz življenja, iz situacij, v katerih se veliko ljudi znajde večkrat. Ko začnem o tem govoriti, se številni prepoznajo in zato lažje sledijo temu, kar govorim na odru. Tu se vzpostavi stična točka, ki nas poveže, da je predstava takšna, kot mora biti.

Kako živite, glede na to, da žena igra v Zagrebu, vi pa ste zaposleni v Mariboru in imate hišo na Kicarju pri Ptuju?

Tadej: Žena je Zagrebčanka, naša družina živi od jeseni do pomladi v Zagrebu in od pomladi do jeseni na Kicarju pri Ptuju. Vmes pa potujemo. Zdaj smo že na Kicarju. Svoj urnik usklajujem, prilagajam družini in potrebam vseh, ki bi me radi ob določenem trenutku nekje imeli. Veliko časa porabim za prevoz, najbrž je avto celo moj prvi dom, sodeč po urah, preživetih v njem.

Ste že malo 'purger', glede na to, da delno živite v Zagrebu?

Tadej: Dora pravi, da sem večji 'purger' od nje. Moram povedati, da se v Zagrebu počutim odlično in da sem vedno zelo rad tam, tudi kadar sem prost. Ne samo zaradi družine, ampak tudi zaradi tega, ker se tam počutim dobro.

Se družite s hrvaškimi igralci?

Tadej: Ne veliko. Ko sem prost, nimam silne potrebe po tem, da bi hodil okoli. To mi v bistvu onemogoča stike. Seveda prek prijateljev, ki jih imamo od prej, ja, ampak da bi navezoval nove odnose, to pa se nekako še ni zgodilo. Čeprav se mi zdi, da bi bilo zelo koristno.

Si niste poskušali širiti ustvarjalnega prostora?

Tadej: Veliko razmišljam o tem, da bi bilo treba razširiti prostor, ne samo v glavi, tudi terensko, toda za to si je treba vzeti čas. Da bi si razširil prostor, moram najprej osvoboditi urnik. Za leto dni bi moral narediti premor in se posvetiti širjenju prostora kot projektu, ne samo realizaciji predstav, ki me vežejo na dvorane, kjerkoli so. Letos sem s stand upi naredil pavzo. Preveč je bilo. Človek se prekuri, ker ni časa in priložnosti za popolno psihofizično regeneracijo, preprosto se toliko odvaja, tolikokrat gre vse ven, da ni časa. Vzel sem si leto dni, sicer moram uresničiti neke zadeve, ki so dogovorjene, ampak novih obveznosti ne sprejemam v taki meri, kot bi jih sprejel lani. Odmor sem naredil, da lahko razmislim o tem, kaj je sploh bilo narejeno, kaj bi se še dalo narediti in kaj bi se od vsega skupaj dalo spremeniti. Čez mesec dni pričakujem novo hčerko, ki že trka na vrata, in to je zdaj primarni projekt, ne samo družinski. Zdi se mi, da v takih situacijah posel niti ni tako pomemben. Delo v vsakem primeru počaka. Zdaj se najbolj veselim rojstva hčerke.

Bo soproga rodila v Zagrebu?

Tadej: Rodila bo na Ptuju, kot prvo hčerko.

Ste se vi tudi rodili na Ptuju?

Tadej: Ne, rodil sem se v Ljubljani, sicer sem Ptujčan, zdaj pa živim šest kilometrov od Ptuja, kjer je lepo in se imamo dobro.

Ste želeli imeti malo pristnega življenja bliže naravi?

Tadej: Kombiniramo skrajno mestni način življenja v Zagrebu z malo primestnim na Kicarju.

Kakšno je ob takšnem tempu družinsko življenje?

Tadej: Zahteva veliko potrpljenja, veliko ljubezni in dobrih organizacijskih sposobnosti. Takrat, ko ni energije, jo je treba najti, ker moramo v trenutkih, ko smo prosti, investirati vase. Na koncu nas to tudi polni in izpolnjuje. Tukaj gre seveda velika zasluga Dori, ki drži družino skupaj, da to ne bi moglo biti bolje. Če ne bi bilo nje, verjetno ne bi bilo tako. Sam sem discipliniran in svoje dolžnosti izpolnjujem vestno.

Ste tudi ambiciozni?

Tadej: Kot rečeno, zdi se mi, da sem priden in imam rad zadolžitve. Verjetno sem kot nemški ovčar, ki rad dela, tudi kadar je utrujen, ni nobenega problema. Če bi bil pes, bi bil nemški ovčar ali kaj takega. Ne vem, ali je to ambiciozno, sem pač značajsko takšen, da raje nekaj delam, raje nekaj ustvarjam, kot da bi ležal. Težko pa bi me prepričali, da bi pokosil travo.

Kaj pa, da si bi zlikali srajco?

Tadej: V tem uživam. Rad zlagam drva in likam srajce.

Je res, da obožujete bele srajce?

Tadej: Ja. V omari imam 20 belih srajc, da se zjutraj ne sprašujem, kaj bi oblekel, ker nimam časa in energije za to. Za čez dan uporabljam srajce, ki jih ni treba likati, tiste, ki jih je treba, pa zlikam. Likanje srajc je zame osebni ritual čiščenja in priprave pred nastopom, kar mi veliko pomeni. Trudim se vzdrževati higieno do svojega dela tudi skozi pripravo nanj. Zdi se mi, da sveža zlikana bela srajca spada zraven. Kdaj se da tudi nekako švercati, ampak po mojem je to v glavnem okej. Navsezadnje zlikati srajce ni takšen problem, vzameš srajco in jo zlikaš.

Kako vam pa znese z gospodinjskimi opravili?

Tadej: Z gospodinjskimi opravili ni težav. Če je kaj treba narediti, naredim. Če pa ni, nimam želje, da bi se ukvarjal s tem. Se mi zdi, da so zadeve, ki me bolj zanimajo kot to, in če moram svoj čas nekako porabiti, bi se v življenju organiziral tako, da se s tem ne bi bilo treba ukvarjati. Ampak v družini je tako, da se usklajujemo, vsak postori, kar je potrebno, in tu sploh ni nobenega spraševanja, bi ali ne bi. Treba je narediti, in to je to. Kar veliko posode pomijem.

Kako ste si predstavljali svoj poklic med študijem?

Tadej: Ko smo študirali, je v Sloveniji biti igralec pomenilo biti igralec v gledališču, kar pomeni živeti v gledališču. To pa pravzaprav pomeni, ne vedeti dobro, kaj se dogaja zunaj gledališča, ker ti samo gledališče, če delaš veliko predstav, vzame toliko časa in energije, da je ne ostane za nič drugega. Deset let skoraj nisem stopil iz gledališča in po desetih letih sem imel tega dovolj in si rekel, da me v življenju zanimajo še druge stvari. Začel sem se ukvarjati z vsem, kar me zanima, in si poskušal delo organizirati tako, da sem se lahko posvečal vsem tem zadevam. Seveda pa takrat nisem vedel, kaj pomeni biti igralec, danes vem.

Kaj pomeni biti igralec?

Tadej: Zame pomeni delati, uporabljati svoje znanje in sposobnosti na vseh področjih, kjer se jih da uporabiti, ne samo v gledališču, ampak povsod. Igralec lahko danes, če je malo inovativen in si želi delati, dela marsikaj zanimivega. Ni res, da je samo gledališče zanimivo. Tudi kaj drugega je lahko zanimivo.

Vam je v izziv, da lahko prispevate lastne komentarje, recimo na prireditvi, ki jo vodite?

Tadej: Je, to je pomembno. Človek mora zgraditi sebe kot osebnost, da se vedno ve, kakšen lik in delo stojita za nekim imenom, in če se to ve, je dobro. Takrat tudi občinstvo lažje ve, kaj lahko pričakuje, zakaj koga mara ali ne, zakaj komu prisluhne ali ne. Zdi se mi, da je to treba negovati in da je to tisto, kar dela igralca dobrega. Ni nujno, da je popolnoma razosebljen v smislu, da vsaka dva meseca enako intenzivno in popolnoma odprto služi vsaki režiserski poetiki, ker so ljudje navsezadnje zelo različni, tudi režiserji. Pomembno je, da nekako najde samega sebe. Takrat je lahko najboljši.

Je za izpostavljenost na odru treba imeti pogum?

Tadej: Pogum je potreben, ampak ta je vedno v istem žaklju kot strah. Velikokrat si pogumen, ker se bojiš. Velikokrat te je strah tega, da si pogumen. To gre z roko v roki, takšno je življenje, treba se je z vsem spopasti.

Kaj pa upati si pokazati svojo slabo plat zaradi vloge?

Tadej: Ja, če je, jo je treba pokazati. Tudi to se s časom spreminja. Danes bi za neke stvari, ki sem jih počel pred desetimi leti, če bi režiserji to želeli od mene, rekel: Ni nujno, da sem jaz tisti, ki bi to moral narediti. Ne vem, ali je to, to. Če pa je treba zadeve predstaviti zelo plastično, je to na odru treba izvesti radikalno. To je pač zahteva dela in preden se to izvaja, se itak že ve, ali se to da narediti in kako. Vlogo pedofila bi moral narediti, tega znotraj sebe ne bi mogel najti. Nekaj bi si pač izmislil, da bi bilo videti grozljivo.

Ne bi izhajali iz svojih temnih plati?

Tadej: Ni nujno.

Želite povedati, da nimate nobene temne plati?

Tadej: V glavnem nimam, izogibam se sedmim smrtnim grehom in mislim, da sem kar dober v sedmih krepostih.

Je pomembno, kako živimo in kaj počnemo v življenju?

Tadej: Mislim, da je. To nas dela takšne, kakršni smo.

Trenutno pripravljate predstavo Don Juan z Borisom Cavazzo, ki jo režira. Kako je sodelovati s svojim nekdanjim profesorjem?

Tadej: V gledališču to mogoče ni nič drugače kot v katerem drugem poslu. Vedno, ko se zamenjajo šefi, se vse spremeni. Režiserji so naši šefi. Z Borisom delam prvič po akademiji in tega delovnega srečanja sem se zelo veselil, prav tako blazno uživam v vajah. Se mi zdi, da je Boris pravi gledališki človek in velik človek. Res je dober, neverjeten tip. Sicer bo premiera Don Juana 15. aprila.

Opravljate poklic, ki ga imate radi, gnezdo ste spletli, družina je v redu, veselite se drugega otroka … Kaj sledi?

Tadej: Če se je treba spraševati, kaj zdaj, ko je vse to že narejeno, se mi zdi, da je to kot vrt, na katerem so začele uspevati različne lepe rastline, ki jih je zdaj treba gojiti, negovati, varovati, se z njimi pogovarjati, jim predvajati muziko, jim dati ljubezen, da bodo čim lepše uspevale, se upirale vetru in nevihtam, ki jih še čakajo v življenju. Trenutno se mi zdi prednostna naloga vložek najboljšega, kar je v meni, v družino, ker se vse drugo da obvladovati z ne tako usodnimi pristopi. V temu ne vidim smisla za ceno tega, da bi družina trpela. Delo mi ni bolj pomembno od tega, organiziral si ga bom tako, da se bo dalo uskladiti.

Kaj vam še posebej ustreza v vlogi družinskega človeka?

Tadej: Zelo se me da obremeniti in zelo sem priden, kar je gotovo dobro.

Vas ne muči potreba, da bi kaj 'lovili'?

Tadej: Že samo življenje te vsak dan lovi z nečim novim. Ne vem, kaj bi moral loviti. Trudim se soočiti z vsem, kar mi pride na pot, po najboljših močeh in skrbeti za to, da se imamo dobro. Ne kompliciram preveč.

So vas življenjske lekcije postavile na trdna tla?

Tadej: Ja, saj to se dogaja vsem. Spremenil sem se, nekako sem se stabiliziral. Hvala bogu je narava mojega dela takšna, da je toliko dinamično in usmerjeno v različne smeri, da lahko vso svojo domišljijo zelo dobro udejanjim. Doma sem lahko zelo miren in zelo potešen, popolnoma očiščen vsega. Ne potrebujem niti športa.

Kaj pa sanje?

Tadej: Zdaj se v glavnem najbolj veselim tega, da gledam otroka, ko raste, in pričakujem drugega in da bom gledal obe, kako rasteta. To je najlepše, vse drugo je pač treba delati. Zjutraj bi očistil tržnico, razvažal jogurte, pobiral smeti, nekomu čistil avto zato, da bi gledal otroke, kako lepo rastejo, to bi pač delal. To ni zdaj tako močno, da bi bilo prvo. Ne!

Se kdaj pa kdaj ne počutite, da ste posebni, ker ste izpostavljeni?

Tadej: Rad opravljam svoje delo in ga tudi opravljam 100-odstotno skoncentrirano. Tudi druge stvari se mi zdijo pomembne, da bi lahko to dobro delal. Čas bo vse pokazal in dal odgovore na ta vprašanja. Marsikaterega ne poznam, ampak čakam, bomo videli, kaj bo prinesel čas.

Ste razmišljali, da bi bili svobodnjak?

Tadej: O tem že nekaj časa intenzivno razmišljam. Takoj po akademiji sem se zaposlil in se mi zdi, da je bilo prav, čeprav imam velikokrat občutek, da bi moral biti na svobodi. Brez problema bi bil svobodnjak, obenem pa se rad počutim član gledališke družine, zgodbe, ki se gradi dolgo in v katero s svojim delom prispevam drobne mozaike. To se mi zdi okej, ni pa moj interes vsega časa življenja pustiti tu. To ne.

Ali vse skupaj dobro premislite?

Tadej: Bolj sem organiziran, sicer ne bi funkcioniralo. Prioritete morajo biti postavljene, da se da med njimi pluti, saj je včasih treba delati kompromise, se čemu na račun nečesa drugega odpovedovati, zlasti če se usklajuje veliko stvari, ki zahtevajo čas. To sestavljanko je treba zložiti zelo disciplinirano, da potem stoji.

Kaj pa kompromisi, trpi zaradi njih vaš ego?

Tadej: Kompromise je treba delati. Nimam težav s kompromisi, dokler ne dobim občutka, da sem se odpovedal samemu sebi. Če kompromis od mene zahteva to, nekaterih stvari pač ne naredim. Človek bi moral ostati zvest samemu sebi, drugače več ne, ve kdo je.

Povzeto po reviji Lisa

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri