Gospod Niko, ki je bil rojen leta 1926, je pisateljici Mileni Miklavčič zaupal zgodbe iz snemanj starih filmov, pri katerih je sodeloval.
"Ne boš verjela, bil sem zraven, ko so snemali prvega, drugega in tudi tretjega Kekca! Tudi pri Stricih sem pomagal. Veliko sem delal za tuje producente, posebno za Italijane.
Režiserji so bili zmeraj zadovoljni z menoj in mojimi tehničnimi rešitvami. Naredili smo marsikaj, tudi plastične skale. Ko smo jih vključili v naravno okolje, se niso ločile od naravnih. Velikokrat so se čudili mojemu delu. Marsikaj sem moral ustvariti čez noč, ker se je pri filmu zmeraj zelo mudilo. Sčasoma sem postal pravi mojster za najbolj zahtevna dela, ki smo jih imenovali prospekti. To so bili delčki narave, ki so se videli skozi kakšno okno. Delo je bilo zelo natančno. Še danes mi je žal, da prvi Kekec ni bil v barvah, ker so bili prospekti zelo lepi.
Te zanima, kako smo postarali tisto kolibo, v kateri je bival Kekec? Takole smo naredili: vse dilce smo požgali, zdrsali z drajteno krtačo. Kakor hitro smo delo končali, že so prišli kamerami in snemali. Medtem smo obdelovali kulise za naslednji prizor.
Kekec na Slemenovi špici
Kekec se je snemal v Kranjski Gori in Gozd Martuljku. Tisto znano sotesko, ko se Bedanec nevarno približa Kekcu, smo izdelali v ateljeju, v cerkvi svetega Jožefa. Zložili smo plastičo kamenje, ga poštrihali, da je bilo videti povsem originalno. Tam, kjer je bil v cerkvi oltar, je bil za film narejen bazen, iz katerega je voda krožila od potočka do slapa.
Ne joči Peter
V lepem spominu mi je ostalo tudi snemanje filma Ne joči Peter v Vipavski dolini. Najbolj posrečen se mi je zdel "ta mali". Zmeraj, ko se je začelo snemanje, je spraševal: 'Stric, ali bom moral danes tudi lulat?' Če ste si film ogledali, se spomnite jame, ki so jo pozneje minirali? "Ta mal" je v tisti jami notr padu. Naredili smo jo iz mavca. Tudi kapnike in skale, vse, kar se pač v običajni jami najde. Za studio nam je služila kar krajevna dvorana.
Film Jara gospoda mi ni bil preveč všeč. Zdel se mi je preveč gosposki, nenaraven. Narediti smo morali kulise za ozko in temačno ulico, ki smo jo z ustrezno obdelavo krepko postarali.
Med tujimi igralci se mi je najbolj vtisnil v spomin Yves Montand. Ko je bil delovni dan zaključen, je vsakemu izmed scenskih delavcev nekaj šenkal. Kadar je bil dobre volje, je ob prihodu na snemanje zarezgetal kot konj. Če pa je bil tiho, smo vsi vedeli, da je v zraku huda ura.
Zanimiva ženska je bila Alida Vali, Mussolinijeva ljubica. Enkrat, tako se spomnim, se je morala jokati. Najprej se je skoncentrirala, nato je rekla momento, za trenutek sklonila glavo in že so ji začele teči solze! Stal sem v bližini in si mislil: 'Glej, jo glej, sedaj se je pa na svojega ljubčka spomnila!' S seboj je imela tudi spletično, ki je skrbela za njeno frizuro in garderobo. Bila je res prava fina gospa!"
iz knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače 3. del
Preberite si še:
- Zame je bil najlepši dan tisti, ko je mož začel zahajati k Lojzki (Resnična pripoved)
- Takšne nasvete o spolnosti je dajal župnik leta 1930
- So naše babice sploh poznale orgazem?
Novo na Metroplay: O duhovnih praksah v psihoterapiji | Prof. dr. Borut Škodlar
