Genijalen brat presenetil sestro z odgovorom

Imam brata. David mu je ime, ravno dve leti starejši od mene. In to je človek, za katerega iskreno vedno lahko trdim (čeprav kot otrok nisem želela tega glasno priznati, kje neki), da je en najbolj inteligentnih ljudi, kar jih osebno poznam. Že v osnovni šoli se je 'sam bog si ga vedi kako' sam naučil, kako iz majhnih delčkov sestaviti celoten računalnik, celo sam se je naučil programiranja in mnogih vesoljskih zadev, ki meni še danes niso jasne. Brez da bi kdaj odprl šolski zvezek je pometel z vso konkurenco na matematičnih in ostalih tekmovanjih, celo na državnih nivojih. Pa tudi sicer ima neverjetno sposobnost hitrega razmišljanja, povezovanja stvari… Po njem bi lahko obrazložili termin genij. Ne pretiravam. Glav'ca, vam pravim.

Zakaj ga tako zelo redko omenjam, če sploh? Ker že od malega nisva čutila nikakršne bratsko-sestrske povezave, kakršno čustveno poveličujejo filmi in pričakovanja nekaterih. On živi v svojih računalniških igricah, jaz na vrhu gora. Če jaz od nekdaj vstajam zgodaj, on od nekdaj rad dolgo spi; če jaz obožujem letala, on stopi iz hiše le, ko je nujno potrebno; če mene totalno ne zanimajo računalniki, je on obseden z njimi; če si jaz omislim majhnega puhastega psa velikih črnih toplih učk, si on legvana; če jaz govorim o čemerkoli, kar le zadiši po duhovnem, se on le nasmehne in si misli: "Tej se je odpeljalo …"

Edina knjiga, ki jo je v življenju verjetno prebral, je Kako nehati kaditi, jaz pa komaj da vem, kaj kajenje sploh je, a knjige kar požiram. Osvajanje žensk mu je šlo vedno dobro od rok, zato niti prijateljic nisem želela voditi blizu njega. In tako sva ostala vsak na svojem bregu tudi v časih, ko sva imela skupno steno sicer dveh ločenih sob v hiši odraščanja.

Če ne bi imela tako podobnih neukrotljivo skodranih las in ljudje pravijo, da tudi celotnega izgleda, bi že skoraj podvomila, da sva lahko od istih staršev, iste vzgoje istega okolja, celo istega astrološkega znamenja.

Hecna, na trenutke skrajno zanimiva je ta igra narave.

Morda zaradi popolnoma različnih pogledov na svet, morda zaradi popolnoma različnih zanimanj, morda kaj tretjega… A nikoli nisva imela kakšnega posebnega stika, niti ni on oseba, h kateri bi se obračala po nasvete. Le zakaj neki, če pa popolnoma nič ne razume mojega sveta, kot jaz popolnoma nič ne razumem njegovega. A zadnjič me je z enim stavkom totalno sezul!

Da bo razumljivo, zakaj tako 'sezutje', moram še nekaj povedati: Od takega izjemnega genija v osnovni šoli je seveda okolica pričakovala, da zraste v slovensko verzijo naslednjega Einsteina. A razen podobnosti v laseh kasneje ni dosegel tega nivoja. In družba, okolica je tu in tam previdno izrekla, kar so sicer v sebi mnogi mislili: »A ga ni škoda, pa tako brihten je bil…« S tem da 'škoda'  povezujejo s tem, da je dokončal zgolj neko nezavidljivo izobrazbo, je šele pri 28-ih letih dobil neko službo v tovarni. Ena njegovih redkih investicij je bil le nakup res ogromnega udobnega usnjenega stola, na katerem lahko mirno igra strateške igrice. Pred kratkim se je (po mnenju okolice že kar pozno v letih) poročil s punco iz sosednje vasi, počasi si gradita klasično slovensko hiško in rada sedita na terasi s skodelicama kave v rokah.

Seveda tudi sama nisem imuna na vplive okolja, stereotipe in pritiske družbe, tako se je tudi vame vselil črviček, ki je spodbudil misel: »David, pa zakaj se res nisi malo potrudil in kaj več naredil iz sebe iz tako obetavnih začetkov?« Pred kratkim sva se po res dolgem času videla v domači hiši, ko sem imela priložnost, da ga to tudi vprašam. In sem ga - v tistem hecnem vzgibu, ki ga včasih imamo, ko bi kar radi nekaj pametovali tistim, ki tega niti ne želijo, niti ne rabijo. In takrat me je sezul …

Povsem mirno me je pogledal, naredil tisti njegov nasmešek, ter izrekel: »Petra, kdo pa pravi, da nisem? Poglejva naokoli – koliko ljudi je sploh zares bolj srečnih kot jaz? Ni ene stvari, ki bi jo želel živeti drugače. Meni je res dobro.«

Ko ga opazujem – ne da on to reče, on to res živi, on je res SREČEN. 

V današnji dobi zrežiranih Facebook življenj, orisanih medijskih zgodb in laži televizije smo izgubili zdravo presojo definicije uspeha. Kdo pa pravi, da ni na koncu najbolj uspešen prav moj brat in podobni ljudje, ki so preprosto – srečni.

Jaz preko knjig, potovanj, stalnega vlaganja v znanje, v veščine, preko ustvarjalnosti, podjetnosti … morda sčasoma dosegam prav to, kar on že ima. Mir, srečo in to stabilnost, da se ne pusti vplivom okolja. Preprosto je in ob tem je srečen. Ampak – taki ljudje se ne bodo postavili na svetovne odre in predavali o SREČI in USPEHU.

No, kdo je zdaj tu res inteligenten? Ne, da ni izkoristil svoje inteligence. Morda jo je le še nadgradil! V vsem kaosu sveta in pritiskov je bil zmožen znotraj tega najdi način življenja, ki njemu, zares njemu najbolj odgovarja in ga ohranja srečnega. 

P.s.: Ne rečem, da je to recept za srečo. Rečem pa, da vsakdo le zase ve, kaj je zanj sreča. In če to dosežeš, to živiš, ni potrebno poslušati premnogih mnenj 'kako bi pa moral živeti'. Kaj to je, lahko pa vsakdo ve le sam zase – ga ni guruja, ki bi ti to zares znal povedati. Za nekoga postati drugi Steve Jobs, za drugega pa imeti povprečno službo in piti kavico na terasi. In oboje je ok. Pustimo stereotipne slike, kakšen mora izgledati in biti srečen ter uspešen človek, ker ti pritiski ustvarjajo več stresa in nesreče kot karkoli drugega.

Petra Škarja, www.petraskarja.com

• Poglejte si še: Prazen je, kdor stoji le na varnem čolničku mirnega jezera

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja