Gejše nikakor niso prodajalke ljubezni

Gejša mora obvladati petje, ples, slikarstvo, kaligrafijo, obred pitja čaja in točenja alkohola, znati mora igrati šamisen, ročni boben, flavto ter druga glasbila, biti mora seznanjena z aktualnimi družbenimi dogodki, poznati književnost. Pri opravljanju svojega poklica se namreč srečuje s toliko raznovrstnimi ljudmi, da mora vsakega obravnavati na svoj način.

Gejše nikakor niso prodajalke ljubezni (foto: profimedia) profimedia
11. 10. 2018

Gejša ali geiko, kot se imenujejo v Kyotu, središču gejš, je oseba, sha, ki je samo sebe povzdignila v umetnost, gei. Svet gejš je bil včasih strogo ločen od zunanjega. Vse je bilo podrejeno tradicionalnim japonskim pesmim, plesu in glasbi.

Življenje, posvečeno umetnosti

Po poti, posvečeni umetnosti, pričnejo bodoče gejše stopati že v najnežnejših letih. Navadno so jih v okijo, hišo gejš, prodali starši, ki so želeli bodisi priti do denarja bodisi hčerki omogočiti dostojno vzgojo in odlično izobrazbo. Tu jih pod okrilje vzame okamisan, mati, ki vodi hišo. Tamago, jajce, kot se imenujejo deklice na začetni stopnji, opazujejo maike, vajenke gejš, in gejše pri njihovih pripravah ter počasi pričenjajo z vajami.

Na stopnjo maike najpogosteje napredujejo okoli sedemnajstega leta. Takrat se zanje pričnejo ure šamisena, plesa, kaligrafije, umetnosti pogovora in drugih mojstrovin, ki jih bodo kasneje potrebovale. Slikovit opis maike je podala upokojena gejša Mineko Iwasaki v svoji knjigi Jaz, gejša: “Maiko v popolni opravi je najboljši približek japonskega ideala ženske lepote. /.../ Njen obraz je popoln oval. Njena koža je bela in brezmadežna, lasje črni kot krokarjevo krilo. Njene obrvi sta polmeseca, usta nežen rožni popek. Njen vrat je dolg in čuten, postava nežno zaobljena.”

Maiko sme gejšo spremljati na družabnih dogodkih, na katerih spoznava morebitne bodoče stranke ter opazuje, kako jih s priučenimi veščinami zabavati in vzdrževati prijetno ozračje. Pri dvajsetih se dekle ponavadi odloči, ali bo svoje življenje zapisalo poslanstvu gejše. Odločitev se potrdi skozi erikae, obred obračanja ovratnika iz rdečega v belega.

V času pred modernizacijo Japonske je ta obred sledil mizu-age, počastitvi izgube nedolžnosti z moškim, ki je zanjo ponudil najvišjo vsoto denarja. Danes je to prepovedano. Uspešna gejša mora predstavljati lepoto, milino, umetniški talent, uglajenost in popolno vedenje. “Eden od temeljnih izzivov našega poklica je, da znaš svoji naklonjenosti in odporu nadeti tančico vljudnosti,” pravi Iwasaki.

Poleg tega mora obvladati petje, ples, slikarstvo, kaligrafijo, obred pitja čaja in točenja alkohola, znati mora igrati šamisen, ročni boben, flavto ter druga glasbila, biti mora seznanjena z aktualnimi družbenimi dogodki, poznati književnost. Pri opravljanju svojega poklica se namreč srečuje s toliko raznovrstnimi ljudmi, da mora vsakega obravnavati na svoj način.

Ker gostitelj njeno družbo drago plača, mora biti po končani predstavi prijetna in zanimiva sogovornica. Vstopa v ekskluzivno gostišče, v katerem nastopajo gejše, očajo, nima vsakdo. Kakšno je življenje gejš na Japonskem danes in kakšen status imajo znotraj sodobne japonske družbe, razmišlja Boštjan Bertalanič, ki že nekaj časa študira na eni od tokijskih univerz.

Stereotipne predstave

Obsedenost zahoda s podobo gejše, ki pooseblja popolni seksualni stroj, je pogosto posledica stereotipov o japonski družbi, ki so plod kroničnega nepoznavanja njihove kulture in tradicije. Le malokdo danes ve, da so bile gejše sprva moški in ne ženske. Klasična gejša bo verjetno sčasoma postala mit. Vendar ob siloviti modernizaciji Japonske prave gejše ostajajo zadnje varuhinje klasičnih japonskih vrlin, predvsem estetskih, in zato je človek toliko bolj ogorčen, ko prebira besedila, v katerih je njihova esenca omejena na golo seksualnost.

Gejša v marsikaterem pogledu pooseblja srce Japonske, ki ga zahod nikoli ni cenil in ga verjetno nikoli ne bo. Veliko zmešnjavo na tem področju so v času okupacije povzročili tudi Američani. Navadne prostitutke, ki so se nastavljale ameriškim fantom, so se imenovale ‘geisha girls’ in to je dodatno zamešalo razmejitev med klasično prostitucijo in prefinjeno umetnostjo gejš. Smešno je, da se danes takšni ‘ponaredki’ nastavljajo turistom, ki z veseljem zagrabijo.

Zelo pogosto jih srečate v toplicah, kjer se imenujejo onsen geishe. Pogosto tudi izpostavljajo dejstvo, da so se Japonke s tem, da so postale gejše, ekonomsko in družbeno osvobajale spon tradicionalne družbe. Takšno razmišljanje je napačno. Zelo redke so bile tiste, ki so si lahko privoščile osebnega varuha, ki jim je odkupil svobodo. Glavnina jih je ostajala v suženjskem razmerju z lastnico in je svojo kupnino ter stroške šolanja odplačevala vse življenje; le kimono, ki ga nosi gejša, je danes vreden preko 3 milijone tolarjev. K temu seveda niso prištete ročno izdelane nogavice, obi in torbice ter kozmetika in dragi lasni okraski.

Današnje gejše

Danes se zdi, da je podoba gejše bolj japonska tržna znamka in turistični simbol, ki se odlično prodaja na zahodu, kot kar koli drugega. Čokolade, svila, porcelan, riž – seznam dobrin, ki se tržijo pod imenom gejša, je neizčrpen. Da ne omenjam obsežne fiktivne literature, pogosto izmišljene, ki kroži po vseh vogalih našega planeta. Veliko bralk zagotovo pozna knjigo Arthurja Goldna, ki zgrešeno in karikirano prikazuje gejše kot umetnice seksualnih veščin.

Seks se na zahodu pač odlično prodaja in žal je gejša eden od tistih likov, ki je temu potrošništvu podlegel. Seveda gejša ni zgolj tržna znamka ali napihnjen literarni lik. Čeprav maloštevilne, delujejo prave gejše še danes. Zelo težko bi ocenili njihovo realno število; po nekaterih podatkih jih ni več kot nekaj tisoč, kar je v primerjavi s predvoj nimi leti skorajda zanemarljivo.

Kyoto kot japonska kulturna prestolnica ostaja njihov center, čeprav Tokyo ne zaostaja. Vendar je razlika med njima očitna: v Kyotu je njihova organizacija veliko bolj formalizirana, predvsem na osi maiko/ geiko, tukaj so spoštovane predvsem kot dovršene umetnice. V Tokyu takšne organizacije ni, vsaj ne v tolikšni meri, in bolj kot umetnice so tu simbol zelo dragih in navadnemu človeku nedosegljivih spremljevalk/priležnic.

Zaton gejš

Razlogov za upadanje števila gejš je več. Tradicionalno so gejše živele ločeno od vsakdanje družbe. Danes je to skorajda nemogoče. Včasih so gejše pošiljale svoje hčerke v posebne šole in jih vzgajale, tako da bi prevzele mamin okiya. Danes morajo vsi otroci v javne šole in to je deloma porušilo navidezni zid med dvema svetovoma. Velik delež gejš je prihajal iz revnih družin s podeželja, ki so svoje hčerke prodajale v bordele ali bogatim okiya, da bi kasneje postale spoštovane umetnice.
Družbeno stanje v času imperializma ni bilo rožnato in pogosto je bil to edini način, da se je lahko dekle izobrazilo in po možnosti bogato omožilo. Kupovanje deklet je danes seveda nezakonito in to se pozna tudi v upadanju števila gejš. Nekoč so se redke prostovoljno odločale za poklic gejše. Današnje Japonke se veliko raje odločajo za delo v t. i. hostes barih, ki so navidezno nekakšna parodija nekdanjih čajnih hiš, v katerih so delovale gejše.
Vsaka primerjava je seveda neumestna. Vendar je postati hostesa za mlado Japonko veliko lažje kot postati gejša; dolga leta urjenja v zapletenih umetnostih so nepotrebna, saj je za hosteso potreben zgolj prijeten videz in omikano vedenje. Pred dnevi sem se sprehajal po Roppongiju, osrednji zabaviščni četrti v Tokyu, in na moje veliko začudenje je iz enega od barov izstopil moški srednjih let, kravatar, obdan z vsaj sedmimi hostesami.
To je tu nekaj vsakdanjega. Moški, ki se odločajo za izvenzakonske dogodivščine, se veliko raje odločajo za hostese, saj so te neizmerno cenejše od gejš – za ceno elitne gejše si lahko privoščiš cel ducat napol golih hostes, ki so veliko hitreje za ‘akcijo’.

Kako spoznati pravo gejšo?

Cena je pri tem zelo velik dejavnik (celo milijonček na večer), poleg tega takšno žensko zelo težko srečate na cesti. Zelo pomembno je, da vas vpliven prijatelj ali znanec (politik ali direktor večjega podjetja) priporoči. No, če je vse to urejeno (debela denarnica in priporočilo, torej), pa je vprašanje, ali boste gejšo sploh znali ceniti. Ženska s pobeljenim obrazom, ki nosi kimono, se zdi marsikateremu zahodnjaku neprivlačna. Ali se splača? Ne vem. Vem le to, da tega ne boste nikoli pozabili, seveda če imate le kanček smisla za neprecenljivo umetnost lepega.

Umetnice zapeljevanja

Gejše nikakor niso prodajalke ljubezni, pravi Jina Bacarr, avtorica knjige o japonskih veščinah spolnosti, ki je ena redkih zahodnjakinj, ki se je pustila vzgojiti v gejšo. “Gejša je samozavestna, sama narekuje tempo, najprej se posveti svojim potrebam, šele nato moškemu,” pravi. “Seks v postrežbo ni vključen pod prisilo.” Če že, potem je kot dar, za katerega se gejša sama odloči.

Njeno zapeljevanje se ne prične s poljubom ali predigro, pač pa s trenutkom, ko vstopi v prostor. Pogovor, lahkotna glasba, prijetno ozračje, videz, glas – ve, kako manipulirati z moškim in mu obenem vzbujati občutek, da je vreden poželenja.

Zapeljevanje je na las podobno delu na vrtu: potrebuje pravila, nego in čas. – Tako se glasi prva modrost, ki se je naučijo maike v poglavju, namenjenem veščinam spolnosti. – Veliko stvari se Evropejke lahko naučimo od bistrih in ponosnih japonskih mojstric, ki znajo častiti erotiko, krono čutnosti.

Celoten članek lahko preberete na www.cosmopolitan.si

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri