Fotograf Božo Bradaškja: “Žival čuti nevidno valovanje tvojih namenov.”

Božo Bradaškja je fotograf iz Trente, njegove čudovite fotografije divjih živali in narave so ujele našo pozornost. Poglejte si jih in razumeli boste, zakaj... 

Fotograf Božo Bradaškja: “Žival čuti nevidno valovanje tvojih namenov.” (foto: Božo Bradaškja) Božo Bradaškja
31. 7. 2019

Božo na svoji Facebook strani Božo Bradaškja Photo vsak dan objavi kakšno fotografijo divje živali, ki ti polepša dan. Na postanku v gostilni Metoja v Trenti sem ugotovila, da je fotograf, ki ga spremljam, lastnik te gostilne in ga prosila za intervju. Sicer deluje tudi v svetu Triglavskega narodnega parka (TNP), kot svetnik, kjer predstavlja lastnike kmetijskih in gozdnih površin, osem let je deloval kot predsednik turističnega društva Trenta, aktiven je tudi v agrarni skupnosti, pa v pevskem zboru… Z veseljem se je odzval na povabilo in z nami delil svoje misli o fotografiranju divjih živali, o obnašanju v naravi, o turizmu v eni najlepših dolin v Sloveniji (in na svetu) ter še čemu…

Božo, kako je prišlo do tega, da ste se lotili fotografiranja divjih živali?

Čisto po “naključju”. Pred rojstvom prvega otroka sem kupil prvi fotoaparat z namenom, da ujamem čimveč trenutkov družinske sreče. Ker sem zelo analitičen človek, sem podrobno preučil vse funkcije aparata. Ob spoznanju, kaj vse je mogoče, sem najprej začel s fotografiranjem pokrajine, vedno bolj pa me je pritegnil tudi svet divjih živali.

Imate kakšno povezavo z lovstom?

Ne, nikoli. Tudi v moji družini ni bil nihče lovec.

Kako pa gledate na lovce?

Žal se včasih dogaja, da nimajo vsi lovci dobrih namenov. Le ti potem mečejo slabo luč na vso “zeleno bratovščino". Sam osebno pa nikoli ne bi mogel ustreliti živali.

Kakšni občutki pa vas prevzamejo, ko vidite živali?

Srečanje z živaljo v naravi me navdaja s srečo, navdušenjem in svojevrstnim adrenalinom. Še posebej, če vidim kakšno redko žival, takrat se kar “stresem” od vznemirjenja. Včasih sem od vznemirjenja tako prevzet, da niti ne morem fotografirati!

Kako pa načrtujete fotografiranje? Imate načrt, katero žival želite ujeti v objektiv, ali samo greste na teren in kdor pride, pride?

V domačih gozdovih je tako, da enostavno grem in če mi je sreča naklonjena, nastane kakšen posnetek. Pri fotografiranju divjih živali je potrebno vsaj približno vedeti, kje se žival giba in poznati njeno obnašanje. Največji faktor je vedno sreča. Za primer lahko povem, da grem večkrat v Loški Potok namensko fotografirati medveda. Tam preživim velik del dneva na opazovalnicah in velikokrat se kosmatinec ne prikaže, čeprav je tam gostota medveda na kvadratni kilometer precej visoka. Včasih pa se zgodi, da pričakuješ lisico, pa se pojavita medved in kragulj. 

V Trenti še niste srečali medveda?

Ne, sicer živijo tudi tukaj, vendar ga osebno še nisem srečal, si pa zelo želim. Fotografije, ki ji naredim v lokalnem okolju, mi pomenijo bistveno več kot tiste od drugod. Ena izmed mojih ljubših živali je zagotovo jazbec, ker je nočna žival in ga je težko dobiti pri dnevni svetlobi in fotografirati. Prav tako si noro želim v naravi videti in fotografirati risa, pa volka… Velika želja je tudi ujeti jelena v ruku.

Kako pomembna je dobra oprema za takšne fotografije?

Zelo pomembna. Pri fotografiji velja, da toliko, kolikor daš, toliko imaš. Čisto profesionalne opreme si ne morem oz. se mi ne zdi smiselno privoščiti. Moja oprema je vredna precej. Seveda so pri fotografiranju živali potrebne še kakšne druge stvari; maskirna obleka, topla oblačila za zimo, šotor, daljnogled… Obvezno imam pri sebi vedno dve ali tri baterije. Včasih hodim po terenu več ur, zato je potrebna še hrana, voda itd.

Torej je to ene vrste šport?

Tudi. Dokler nisem imel tega hobija, priznam, da nisem bil tako aktiven. Zdaj sem veliko več v naravi, dosti več hodim in na splošno je moje življenje boljše in bogatejše. Dobra fotografija je samo pika na i. Vse skupaj je posebno doživetje, ki šteje.

Kako pa komentirate trenutno situacijo v Sloveniji glede odstrela medvedov in volkov?

Se trudim razumeti vse, ki so vpleteni, predvsem tiste, ki imajo (gospodarsko) škodo, osebno pa sem proti odstrelu. Število medvedov v Sloveniji spet ni tako ogromno. Govori se o številki 800, recimo, da je v Sloveniji 1000 medvedov. Drobnice pa je na sto tisoče. Vse se vrti le okoli denarja. Ko volk napade ovco, ima kmet ekonomsko škodo. Prepričan sem, da kmet do tiste ovce ne goji nobenih čustev, ampak jo ima, da jo izkorišča. Bodisi za meso ali pa za mleko. Tukaj nastopi država, ki bi morala v primeru škod, nastalih zaradi zveri, več postoriti oz. te škode primerno denarno ovrednotiti. Na drugi strani se moramo zavedati, da je medved naše naravno bogastvo in bi ga morali zaščititi. Država zagotovo nameni premalo sredstev za škode. Če si želimo biotsko raznoliko Slovenijo z bogatim živalskim svetom, to tudi nekaj stane. Malo držav ima tako biodiveziteto, kot jo ima Slovenija. Jaz bi to rad ohranil, v tem smo boljši in bolj raznoliki od drugih držav. Človek pa si žal jemlje pravico, da je nad vsem.

Ponavljam, poskušam razumeti tudi ljudi, ki imajo škodo in se počutijo ogrožene. Ampak, če pogledamo realno, koliko pa je napadov medveda na človeka v Sloveniji? Zadnja žrtev, če se ne motim, je bila leta 1968. Potrebno je tudi vedeti, da medvedi niso vsi enaki, tudi med njimi so različni karakterji. Med njimi je verjetno tudi kakšen agresiven in problematičen in tu odstrel pogojno podpiram. Ne pa, da se postreli kar vse po vrsti. 

V parih letih sem imel kar nekaj “srečanj” z medvedi in spoznal, da so to zelo plašne živali, ki jih prestraši že majhna ptička. Ob najmanjšem šumu takoj zbežijo. Pa seveda izredno dobro vohajo, človeka lahko zaznajo že na kilometer in se bodo običajno umaknili stran. V gozdu medved zelo redko naredi brlog zraven poti, kjer se gibljejo ljudje, vedno se umakne čim dlje stran. Ljudje pa vse preveč silimo v gozd, stran s poti, v “lovu” za gobami, gozdnimi sadeži... In neredko se zgodi, da zaidemo na medvedovo “dvorišče”. Problem so tudi psi, ki jih nos pripelje do brloga, nato pa zbežijo nazaj do lastnika, seveda z medvedom za petami. Na splošno torej, če ne bi tako rinili v okolje medveda, bi bilo težav manj. Postavimo se v vlogo medveda, kako se počutimo mi, ko nam npr. neznanec stika pred našim domom?!

Seveda lahko pobijemo vse živali in ostanemo samo ljudje, pa bomo videli, kako nam bo super? Verjetno dologočasno… Meni živali bogatijo življenje. Mar ni lepo iti v naravo, srečati živali in občudovati njihovo lepoto?

Najbolj zanimiva izkušnja iz fotografiranja živali?

Vsaka fotografija ima svojo zgodbo, vsaka je zame nekaj posebnega. Morda lahko izpostavim izkušnjo, ko sem prvič fotografiral jazbeca, takrat sem bil res iz sebe. Od navdušenja mi je tekel pot, roke so se mi tresle. Podobno je bilo pri medvedu, ko sem ga videl prvič. Vsaka divja žival ima pri fotografiranju svoj “kodeks” obnašanja in za končni uspeh (dobro fotografijo) ga je potrebno upoštevati.

Se vam zdi, da je mogoča komunikacija z živalmi?

Mislim, da je. Se mi zdi, da žival čuti, s kakšnim namenom prideš do nje. Če si agresiven, napadalen, razdražen, slabe volje… to žival čuti. Čuti nevidno valovanje tvojih namenov, če lahko tako rečem. Sam imam velikokrat bližnja srečanja z divjadjo in živali običajno ne zbežijo. Tiho jim šepetam, jih vabim v  svojo bližino… Ja, prepričan sem, da me čutijo.

V enem tednu sem na treh lokacijah v TNP-ju opazila turiste z droni, v Trenti, na Prehodavcih, pa na Mangrtskem sedlu. Kako to vpliva na živali in naravo?

Tudi sam imam dron, vendar ga v TNP-ju ne uporabljam, ker Zakon o TNP to  prepoveduje. Prav tako o tem opozarjam druge. Če se ne sme, se ne sme in konec. Za fotografiranje živali so droni tako ali tako neuporabni, hkrati pa zelo moteči. Oddajajo določene frekvence, ki jih zaznajo samo živali in jih vznemirajo. Najbolje pa me razjezi, ko nekateri posamezniki drone uporabljajo za preganjanje živali.

Kaj pa še radi fotografirate, poleg živali?

Zvezde, vremenske pojave (oblake, strele), pokrajine, rože, skoraj vse me zanima. Vse, razen ljudi.

Imate kakšne posebne želje za naprej?

Najbolj si seveda želim zdravja. Potem, da bi imel na razpolago še več časa za fotografiranje in da bi ujel čim več zanimivih trenutkov iz življenja divjih živali. Zaradi narave mojega dela si poleti težko ukradem kakšno urico samo zase in za druženje z živalmi. Upam tudi, da me ta strast ne zapusti. Če se to slučajno zgodi, mi je ta hobi že do sedaj veliko dal. Sedaj čisto drugače gledam na naravo, na živali, rastline… na življenje kot celoto. Prej sem dneve in dneve lahko hodil okoli, pa nisem ničesar opazil. Fotografija živali me je naredila bolj pozornega, izostrili so se mi čuti.

Bistvo pa je, da uživam v tem “sto na uro”. Moje delo v gostinstvu je stresno, zdaj v sezoni delamo po 12-15 ur na dan. Delo z ljudmi je zelo stresno in potem so še druge skrbi, zato potrebujem to, da si napolnim baterije. Ko grem v naravo, si zbistrim misli in napolnim duha. Vsak trenutek, ki ga “zapravim” v naravi, je vreden tega. Takrat sem v nekem drugem svetu. To je bistvo. Dobra fotografija, ki je lahko rezultat tega, je samo še pika na i.

Sama sem bila precej presenečena, ko sem prišla v te čudovite kraje ob reki Soči, da zelo malo domačinov tukaj dejansko zahaja v naravo in v gore?

Žal je to res. Časi so se spremenili, prav tako navade ljudi. Za to je kriv tudi tempo življenja in posledično pomanjkanje časa.

Spremembe ljudi opazite tudi pri vašem delu v gostinstvu?  

Delam z ljudmi cele dneve in se mi zdi, da postajamo kot človeštvo res vse bolj “ubrisani”. Polovico ljudem bi odsvetoval, da pridejo še kdaj v Trento, ker si tega enostavno ne zaslužijo, saj se ne znajo obnašati.

Dolgoročno bo potreben razmislek o tem, kolikšno je število obiskovalcev, ki je še “zdravo” za okolje in naravo. To so izzivi za odločevalce in vse deležnike v turizmu, še posebej pa za upravljalce narodnega parka.

Kot sem že rekel, ljudje so čedalje bolj “ubrisani” in to ne glede na to, od kje prihajajo: Slovenci, Italijani, Avstrijci… Ni pomembno. Odnos človeka do vsega je postal katastrofalen. Do narave, do okolja, do živali, do soljudi…  

Kaj pa bi sporočili ljudem, ki radi zahajajo v naravo?

Narava naj bo naše zavetišče, naš navdih in prostor, kamor se zatečemo pred ponorelim svetom. V njej pustimo čim manj sledi. Ko gremo iz narave, naj ostane tako, kot je bilo, preden smo prišli. Bodimo spoštljivi, ne bodimo glasni, pazimo, kod hodimo. Ni potrebno pohoditi hrošča in drugih malih živalic, ni potrebno poteptati vseh jagod in borovnic. In vedno si zapomnimo, da gozd pripada živalim, ne nam. Že tako si človek preveč prisvaja. Ne podpisujmo se na drevesa, ne trgajmo rož in jih nato takoj odvrzimo stran. In tako vzgajajmo tudi otroke. Skratka, obnašajmo se odgovorno in skrajno spoštljivo.

Če bomo naravo spoštovali, bo ona spoštovala nas in nam namenila marsikaj lepega!

Spraševala: Ana Vehovar

Sledite čudovitim fotografijam na Facebook strani Božo Bradaškja Photo ali pa si jih oglejte na www.bozobradaskja.com

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri