Edita Kurent: "Najgloblji razlog, zakaj se tako bojimo smrti, je najbrž ta, da ne vemo, kdo smo."

Ob prvem stiku z Edito Kurent sem v sebi razmišljala – kako je možno, da je tako topla in pomirjena oseba, ki sedi pred menoj, doživela in preživela take hude življenjske preizkušnje … V knjigi ČUDEŽI opisuje svojo borbo z rakom, ko so ji napovedali le še nekaj dni življenja. Kot da to še ne bi bilo dovolj, je ob tem doživela še tragedijo - »hujšo od najhujše preizkušnje v življenju«, je zapisala v knjigi. V gorah se je smrtno ponesrečil njen sin Simon.

Edita Kurent: "Najgloblji razlog, zakaj se tako bojimo smrti, je najbrž ta, da ne vemo, kdo smo." (foto: unsplash) unsplash
25. 10. 2018

In tu je, pred menoj, s spokojnim pogledom, tako lepa v polnem pomenu besede, njen objem topel, njen obraz pomirjen. Kako je to lahko dosegla, da danes s knjigo in predavanji inspirira ljudi o čudežih?

Vse življenje ste skrbeli za zdravje - zdrava prehrana, učiteljica joge, aktivna v meditacijah, duhovno osveščena ... Kako ste sprejeli informacijo o bolezni?

Spominjam se trenutka, ko mi je zdravnik povedal novico. Nekako sem to vzela kot del igre, ki sem jo že dolgo igrala. Nisem zanikala ali razmišljala, da so se zmotili, kar opisuje mnogo bolnikov. Začutila sem nek izziv, hkrati pa mešane občutke, strah pred neznanim. Takoj, ko sem prišla do telefona, sem novico sporočila možu, kajti vedela sem, da mi bo opora in vir informacij, kako naprej.

Bolj kot samo stanje in dejstva me je skrbelo, kako naj sedaj to povem ljudem, predvsem tistim, ki sem jim bila kot učiteljica joge vzgled zdravega življenja.

Novica je hitro zakrožila med znanci in prijatelji. Ob srečanjih ali telefonskih pogovorih z njimi je bilo vedno prisotno vprašanja, kako je to mogoče? Začeli so mi naštevati, kako sem se zdravo prehranjevala, se gibala, skratka, po uradnih kriterijih glede tveganja za raka, sem imela zelo malo možnosti, da zbolim. To je v ljudeh zbujalo strah, kajti, če se je to zgodilo tebi, potem se lahko toliko prej še meni.

Kako danes gledate na to preizkušnjo?

Moja bolezen je tudi darilo. Sedaj imam čas, ničesar več mi ni treba, vse je moja izbira. Zanimivo je, da je bilo vse moja izbira že od nekdaj, a se tega nisem zares zavedala. Um deluje po ustaljenih smernicah, zaradi ega pogosto delamo stvari, ki jih drugi pričakujejo od nas, ker tako pač mora biti. Živimo po vzorcu, ki smo ga tako ali drugače pridobili. A kdo v resnici smo? Kakšno lekcijo potrebujemo, da to dojamemo?

»Večja kot je preizkušnja, večje darilo prinaša s seboj, seveda, če nam uspe nanj gledati na tak način. Če nam uspe ostati v središču, povezani s svojim bistvom in bogom. Če nam uspe vsaj za hip uiti dvojnosti. Če nam uspe ostati nenavezani. A običajno smo raje sužnji svojih navad, vzorcev življenja, navezani na ljudi okoli sebe, v prepričanju, da smo svobodni. Biti duhovni bojevnik, bojevnik svetlobe, pomeni razviti posebno vrsto poguma. Ko se iz oči v oči soočiš s strahom in iz tega potegneš nauk. Ko svoje omejitve zamenjamo za neustrašnost, odprtost in junaštvo duha,« piše Edita v knjigi Čudeži.

Vas pokojni sin Simon še kdaj obišče?

Ne, Simona sem dvakrat sanjala, a tega je že dolgo. Pravzaprav ne pričakujem, da bi me obiskoval. Njegov prostor je sedaj nekje drugje.

Ko pogledaš v globino vsake situacije, ko dojameš, ima res vse svoj smisel. Ja, tudi smrt. Otroci so nam dani, da z njimi preživimo neko obdobje. Ničesar si ne smemo lastiti.

»Najgloblji razlog, zakaj se tako bojimo smrti, je najbrž ta, da ne vemo, kdo smo. Naslanjamo se na minljive reči, kot so ime, poklic, krog ljudi, s katerimi se družimo, naš življenjepis … Toda če ostanemo brez vsega naštetega, ali še vemo, kdo smo?« (iz knjige Čudeži)

Od kje moč, da se po tako hudih življenjskih preizkušnjah postavite na noge, greste dalje, danes pa inspirirate mnogo ljudi?

Lahko je govoriti, ko si v dobri koži, ko se počutiš zdrav in si poln energije. Zelo težko pa mi je bilo včasih že sprejeti telefonski poziv in odgovarjati na vprašanja, kako si, si kaj bolje, ko sem vedela, da je vsak dan slabše. Mislim, da je vse to pogojeno z energetskim in fizičnim stanjem. Ves čas sem raziskovala in poslušala nasvete ljudi, ki jim je uspelo. Še dobro, da obstaja internet in je dostopnost do intervjujev in navdihujočih govorov velika. Mislim pa, da sem bila tudi vodena, da so mi na uho ali pod roke prišle prave informacije, pravi ljudje. Nekako se nisem osredotočala samo na svoje življenje ampak na resnico o življenju in smrti.

Rečeno vam je bilo, da boste nekega dne predavali o Čudežih.

Ja, pravzaprav mi je bilo to rečeno dvakrat. Prvič, pred približno šestimi leti, ko sem bila še polna energije in delala na več področjih hkrati. V Slovenijo je takrat prvič prišel moj učitelj joge, Karta Singh. Na podlagi numerološke analize mi je povedal nekaj o mojih talentih, usmeritvah, na koncu pa se je nenadoma ustavil in odločno na list k številkam napisal, da bom predavala o čudežih. Čudno sem ga pogledala, ker si nisem predstavlja, kaj s tem misli. Tudi sam je nekako presenečeno izjavil, da mi ne more povedati kaj več, ker tudi njemu ni jasno kako in zakaj, a dodal je, da se bo to zagotovo zgodilo. Občutila sem nekakšno moč v učiteljevih besedah, zato sem list z analizo skrbno spravila.

Tudi hči mi je po vrnitvi iz bolnice, na začetku moje bolezni, ko sva skupaj gledali posnetek intervjuja z Anito Moorjani, odločno rekla, da me vidi, kako bom nekoč jaz, tako kot Anita, vlivala pogum in predavala o čudežih.

Tej trditvi sem verjela še manj, kot učiteljevi. Ko pa sem zaključevala svojo knjigo in razmišljala, kako ji naj dam naslov, me je nenadoma, kot strela z jasnega, prešinilo spoznanje, da sem pravzaprav pisala o čudežih. Mrzlično sem začela iskati papir, na katerem je bilo nekoč zapisano moje poslanstvo. Ko sem ga našla, sem vedela, da bo to naslovnica moje knjige in tudi naslov knjige mi je bil že jasen.

V zapisu sem še vedno čutila neke vrste energijo, naboj, ki ga je vrisal vanj učitelj. Zato tudi verjamem, da ima knjiga poseben energijski naboj.

Se tudi ljudem, bralcem, dogajajo čudeži, ko preberejo knjigo?

Zanimivo je, da dobivam kar precej povratnih informacij, kako je knjiga vplivala na življenje bralcev. Mnogim so se začele dogajati zanimive reči, drobni čudeži. Moje osebno mnenje je, da je življenje samo po sebi čudež, če ga seveda opazimo. Knjiga nas samo ozavešča, da smo bolj pozorni in potem marsikaj opazimo, česar prej nismo.

Kaj so vaša pomembna vodila življenja? Po kakšnih principih živite?

V mislih imeti svoje poslanstvo, nek namen vsega, kar počnem, nato pa z odprtimi očmi opazovati in delovati v trenutku, ko se znajdem na pravem mestu in ko pride pravi čas. 

 »Tudi če imam pred seboj le še en dan, je pomembno, da ga preživim z žarom in zaupanjem. Ne razumem težkih situacij, ki mi jih prinaša življenje, a trudim se zaupati. Ja trudim, zavestno se trudim, kajti nič ni samoumevno.

Ni konec, dokler ni zares konec. Pa tudi takrat ni konec …« je zapisala Edita v knjigi Čudeži.  

Več o knjigi Edite Kurent ČUDEŽI najdete tukaj. 

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri