Desa Muck: Kreteni idiotski, kdo vam je dal vozniško?!

Opazila sem, da grejo najbolj v promet tiste moje kolumne, v katerih se jezim. Torej so namenjene temu, da se jezimo skupaj in pri tem uživamo.

15. 6. 2012

Zadnje čase preživim veliko časa v avtu in trenutno mi dvigujejo pritisk nekateri šoferji. Če bi mi ga izmerili v trenutku najhujšega besa, bi razglasili splošno nevarnost jedrskega sevanja. Vožnja je zame včasih še vedno čisti adrenalinski park.

Najprej se bom sama posula s pepelom, da že v kali zatrem pripombe v stilu: "Zadnjič sem jo videl, kako je drvela po avtocesti precej čez omejitev."

Res sem. Kadar se mi mudi, imam histerično nogo, ki jo umiri le pošten pritisk na plin. Zato grem od doma večinoma pravočasno. Priznam tudi, da sem si zdaj, ko so štrajkali policisti, malce dala duška in bila mladostno lahkomiselna.

Tudi prometne signalizacije ne razumem vedno, sploh v zapletenih križiščih. Še vedno ne znam prav dobro  parkirati (kar se mojemu vozilu pozna z vseh strani in je videti, kot bi pogosto sodeloval na reliju Safari). Večinoma za to opravilo potrebujem pristajalno stezo, in če boste kje opazili avto, ki je parkiran postrani in čez dve parkirni mesti, je moj.

Najbolj pa me sesuje, če me pri parkiranju opazuje kak moški. Tako ali tako se jih kmalu nabere več, ki z rokami v naročju in z naraščajočim zanimanjem opazujejo moj 86. poskus, da bi bočno parkirala, in se zagotovo sprašujejo, zakaj vsakič naredim isto in kako to, da tega ne opazim.

Najhuje pa je, če mi kdo pri parkiranju želi dajati navodila. Svetujem mu, da prej preveri, če nimam s seboj strelnega orožja. Bojim se tudi poledice. Panično. Glede tega imam že dramatično izkušnjo ali dve.

Nekoč sem sredi zimske noči zdrsnila v globok sneg, iz katerega se nisem mogla izkopati. Ker sem tudi malo izumiteljice, sem na ful prižgala gretje in odprla vsa štiri vrata, v upanju, da se bo sneg okrog avta stopil. Ne vem, zakaj so se kmetje, ki so prišli pome s traktorjem, tako smejali. Najbrž zato, ker so me videli na televiziji. Zato pozimi ne grem na cesto, če se le da.

Enkrat so pri vremenski grozili z napovedjo zares hude poledice. Vseeno sem morala na pot. Ves čas sem vozila največ v drugi, lepo 20 kilometrov na uro, prehitevali so me kreteni, ki jim je bilo vseeno, če se raztreščijo. Zanašalo me je, da sem komaj držala volan. Vsa osivela in prepotena od groze sem končno zelo previdno, trdno oprijemajoče se vrat izstopila  – in ugotovila, da sploh ni poledice. Malo sem se čudila, da nisem tega razbrala s termometra v avtu, ki je ves čas kazal nad nulo, ampak jaz televiziji vse verjamem. Zato je tudi ne gledam, kot že veste.

Zdaj pa poglejmo, kaj me od vsega najbolj spravi v besnilo pri drugih voznikih.

Smerniki.

Redki jih uporabljajo tako vztrajno in pravilno kot jaz, ki jih vklopim že, ko zavijam z lastnega dvorišča. Moj prijatelj taksist mi je rekel, da smernike imaš v krvi ali pa jih nimaš. Da jih ne moreš vklapljati  samo pogosto ali kadar se ti zdi potrebno. Da jih vklapljaš vedno ali pa zaserješ.

Nekateri idioti jih sploh ne uporabljajo, kot da ne bi vedeli, da obstajajo. Aroganca taka, da bi mu lahko z žebljem pribila tisti njegov šminkerski mercedesov znak na sredo čela!

Sploh opažam, da so lastniki dragih in prestižnih avtomobilov slabši, bolj nestrpni in sebični vozniki. Kot bi se jim zdelo samoumevno, da se jim umikaš in jim bereš misli. Nekateri šoferji pa prižgejo smernik šele po tem, ko že zavijajo ali so že zavili.

Zelo rada bi tudi poznala psihološki profil tistih voznikov, ki jih na ravni avtocesti zagledaš že kak kilometer prej, kako lepo ponižno capljajo za tovornjakom. Verjetno že ure. Predvidevaš, da te vidijo v ogledalu, kako se jim hitro približuješ po levem pasu.  Potem pa – paf! – nenadoma lepo počasi zavijejo tik pred tabo.

In seveda šele potem prižgejo smernik, medtem ko ti veselo zaviraš pri 140 s tako silo, da si zviješ gleženj in se ti vžgejo čevlji.

Zakaj, vas vprašam? Zakaj?!!! 

Mogoče sovražijo vse, ki imajo hitrejši avto, morda bi se radi samo malo igrali slepe miši. Morda jih mama ni dovolj dolgo dojila ali pa jih sicer vsi zatirajo in je to edini način, da oni lahko koga spravijo ob živce. Kajti niti ne drznem si pomisliti, da to počnejo zato, ker ne gledajo v ogledalo. To bi bilo na avtocesti (pa tudi drugje) vendar smrtno nevarno. In ne samo zanje. Pri vsem tem pa ne poznam nikogar, ki bi ga policisti kaznovali zato, ker ni dal smernika.

Pa srečno pot.

Desa Muck v kolumni za revijo Lisa

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri