Dan za ... naravno narav(na)nost

In mogoče, samo mogoče je za nas danes ta naravni dan ... Za naravno narav(na)nost, zavedanje naravnosti ... Saj je tako naravno jesensko naravnan sam po sebi ... in to samo zato, ker je pač naravno tak čas ... Brez velike zgodbe.

 

8. 10. 2011

Včasih se sprašujem ... Vse te moje želje in pričakovanje do mene same in življenja ... Je to naravno? Zakaj se včasih, ko sem osredotočena na en cilj, začnem počutiti neprijetno, nekako nenaravno, prisiljeno, umetno? Izgubi se sproščenost, postanem nekako napeta ... Vedno znova se vrnem na isto – prevelika pričakovanja ustvarjajo frustracijo in frustracija me odpelje stran od mene.

In ko sem stran od sebe, izgubljena v napetosti in pritoževanju, se ustavi tudi naravni tok dogajanja. Če ni mene, če nisem prisotna v sebi, če jaz nisem jaz, ni tistega, ki bi plaval s tokom ... Tok obstaja, a odsotna sem jaz ... Ker sem se zataknila, izgubila v frustraciji ...

Še posebej v zadnjem času sem se posvetila raziskovanju tega, saj v sebi čutim močan notranji poriv po tem, da pridem na čisto s sabo. Biti poštena do sebe, osvoboditi se vsega prebranega, naučenega, brez razlike ezoteričnega in materialnega, enostavno raziskati naravo stvari, mene, življenja in v meni raste močna potreba po živeti naravno, v skladu s svojimi naravnimi ritmi, brez upiranja ... Na poti svojih raziskovanj sem namreč odkrila, da upor ustvarja še več upora ... Še več upora pa ustvarja večni boj z življenjem.

Danes na primer se ne bom prebudila v zlat sončni zahod, kot sem se prebujala zadnjih nekaj juter ... Čez dan se ne bom martinčkala na soncu, ker je pač jesen, ki se je sicer malce zamaknila, a je vseeno prišla ... z vsem, kar naravno prinaša s sabo ... s sivino, meglo, mrazom, tistim melanholičnim občutkom ... In kaj zdaj? Tudi sivina ima svoj čar ... Zlata sončna svetloba je čas za odpiranje, sivina, dež, mraz ... je naravni čas za ponotranjanje. Tako je pač v naravi stvari na tej naši zemljici. In želeti si in hrepeneti za zlatim sončnim zahodom je ne samo nesmiselno, je neumno ... je izguba časa in dragocenega trenutka zdaj ... Je naravno pričakovati, da stalno sije sonce – tisto na nebu in tisto v našem življenju?

In tako naravno, skozi moje izkušnje, raziskovanje sebe in življenja se mi poraja vprašanje, koliko od teh mojih želja je v resnici naravnih? Od kod pridejo? Kaj jih motivira? Naravna srčne želja, beg, skrivanje, kompenzacija, zaponjevanje čustvene praznine? Ali mi lahko katera od mojih želja prinese več škode kot koristi? Me oddalji od mene same? Sta lahko želja in njena manifestacija izsiljeni? In če sta izsiljeni, ali se bom na poti manifestiranja in ob sami manifestaciji počutila dobro, mirno, izpolnjeno?

Ples je čudovita stvar, ki nam, če se mu znamo prepustiti, jasno pokaže in pove marsikaj o nas samih in o naravi stvari, o naravnem poteku življenja in njegovih zakonitostih ...

Narava stvari in zakoni ter pravila stvarjenja se zelo jasno v simbolnem jeziku giba kažejo skozi naše naravno gibanje. Telo je pač zelo naravna zadeva, če mu dovolimo, da je naravno, se bo naravno tudi obnašalo ... To je vsa velika modrost te *mistične izkušnje*. In tako se tudi naravna pot kreacije lahko zelo lepo simbolno izrazi skozi ples. In ko plešem ... Začetek plesa je vedno katarza, izražanje upora, frustracij, strahu, vsega tistega, kar bi lahko imenovali negativna čustva, ki so, mimogrede, vedno plod upora naravnemu toku življenja. Plešem zmedo v svoji glavi in vse tisto, kar je moja osebnost v danem trenutku. Nato pride faza popolnega mirovanja, tišine, popoln *stilness*, fiziki bi rekli *zero point*, točka nič ... Kot bi se vse ustavilo.

Nato se čisto počasi, skoraj neopazno, kot nežno gibanje začne ustvarjati nova kreacija, sprva nežno brbotanje življenja, ki postaja vse močnejše, odločnejše in očitnejše, nato skozi ples in gibanje jasno definirana in izražena čisto konkretna, materialna kreacija, tokrat skozi ples, na energetskem nivoju, a kmalu kot konkretna realizacija, manifestacija v materialnem svetu. Ker na ta način priplešemo do točke tišine, ničnosti v sebi, se povežemo s svojo resnico, postanemo, smo svoje resnično bistvo.

Od tu se rojevajo in rastejo le tiste kreacije in se uresničujejo tiste želje, ki so plod našega srca in resničenga bistva ... Iz tega prostora naše notranje resnice se ne more uresničiti nekaj, kar je plod našega uma, osebnosti, plitkega površja, lažnega jaza oziroma ega. Tako nam je lahko prihranjena marsikatera stranpot, lažna obljuba sreče in izpolnjenosti tam nekje v prihodnosti, ko se bo *to in to* uresničilo, frustracija zaradi neuresničitve tistega, kar si želimo ...

In mogoče, samo mogoče je za nas danes ta naravni dan ... Za naravno narav(na)nost, zavedanje naravnosti ... Saj je tako naravno jesensko naravnan sam po sebi ... in to samo zato, ker je pač naravno tak čas ... Brez velike zgodbe.

Naravno osvobaja. Namaste.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri