Prihajajo velikonočni prazniki in z njimi jajca, pirhi... Prav je, da pomislimo tudi na bitja, ki nam jih omogočajo ter predvsem na to, kako z njimi ravnamo.
Ona je Gabrijela. Roko na srce, ne vem, kakšna so jajca, ki jih znese, če jih sploh še.
Vam pa o njej lahko povem kaj drugega. Da je ena tistih najbolj zvedavih kokoši, ima skoraj mačji karakter. Človeka mimogrede pričaka v garaži. Da ukrade mačji briket. Ali na parkirišču pred hišo solato.
Je nekoliko svojeglava in zato deležna večkratnega kreganja petelina Srečka Petelina, ki jo hoče ob sebi na dosegu kljuna. Je nežna, v zameno za priboljšek bo sedla v naročje. Za makaron vam bo sledila na konec sveta. Takšna pač je. Kokoš. Ki verjetno nese jajca, kakšna in kje pa sploh ne vem.
Kokoš, katere podoba pa je v resnici tako zelo daleč od podob kokoši, katerih obliko, barvo in velikost jajc poznamo zelo dobro in natančno. Od podob kokoši, kjer o jajcu vemo celo več kot o telesu, ki ga znese.
Moram priznati, da sama več kot 30 let nisem imela pojma, kako zgledajo in kako živijo kokoši, katerih jajca začnejo polniti vse reklame, še posebej v času pred velikonočnimi prazniki. Njihova podoba me je do konca potrla, ko sem se štiri leta nazaj prvič srečala z njimi in jih spustila na prosto.
In začela vstopati v prostore, kjer preživljajo svoje kratko življenje. Če se temu lahko reče življenje.
Ljudje vidimo jajce. Lepo, debelo.
Listamo reklame in ga nehote povežemo s podobo prav takšne kokoši – lepe, zadovoljne, srečne bi lahko rekli.
Kar reklame zamolčijo in tisto, česar ne vemo, so življenja teh ptic, ki smo jih prav zaradi jajc namnožili v milijarde.
Njihova naravna življenjska doba bi bila lahko tudi deset in več let.
V jajčni industrii pa vse kokoši nesnice končajo v klavnici pri starosti dobrega leta dni. Podatek poudarim, ker ljudje živimo v prepričanju, da je uporaba jajc (za razliko od mesa) etično povsem nesporna, da kokoši v vsakem primeru nesejo jajca. Spregledamo pa bistven del – zaradi jajc jih pobijemo, ko jih prenehajo nest v zadostnih količinah.
"Izčrpane kokoši nesnice ob koncu življenja trpijo tudi zato, ker nimajo tržne vrednosti. Stopnja poškodb je grozljivo visoka. Raziskava v Angliji je pokazala, da ima 29 odstotkov baterijskih kokoši sveže zlomljene kosti, ki nastanejo tik pred zakolom. Velik del teh poškodb povzročijo delavci, ko vlečejo kokoši iz kletk in se zaradi ozke odprtine kokošim noge in krila zatikajo v mrežo..." (Temle Grandin, Živali nas človečijo)
Spregledamo tudi dejstvo, da kokoši nesejo 300 in več jajc letno, ni nekaj naravnega, temveč posledica človeškega vmešavanja v razvoj njihovih teles. Dejstvo, da jih ob koncu nesnosti v industriji pobijemo, pa ni edino sporno. Za življenje jih prikrajšamo pravzaprav od prvega trenutka dalje, saj jim pravzaprav preprečimo vsakršen normalen razvoj, socialne stike in medsebojne vezi, ki bi jih sicer v naravnem okolju razvijale.
Onemogočimo jim, da bi kadarkoli vzredile svoj zarod, tako kokoš nikoli ne vidi svojih piščancev, piščanci, ki bi jih prav ona naučila vsega, pa ne nje, saj odraščajo v umetnih okoljih. Brez kokošjih mam.
Preprečimo jim parjenje in ves protokol, ki se sicer odvija. Kaj vse živalim vzamemo, ko jih zapremo v ujetništva in omejimo njihove naravne potrebe, postane najbolj očitno, kadar jim vse to vrnemo.
Prosimo, razmislite, je jajce res več vredno kot življenje čutečega bitja? Ne bi bilo pravilno, da bi razmišljali v smeri razvoja prehranskih alternativ in zamenjav, ki ne vključujejo stiske in nosijo v sebi zgodbe strtih življenj spregledanih živali?
Pripravila: Ksenija V. Kutlačić, dipl. kult., Zavod Koki
Foto: arhiv Zavod Koki in profimedia
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
