Če na poti ne uživamo, potem je nujno, da nekaj spremenimo

15. 7. 2019
Deli
Če na poti ne uživamo, potem je nujno, da nekaj spremenimo (foto: Unsplash.com)
Unsplash.com

Življenje veli, da dokler dihamo, lahko kreiramo. 

Rada imam svoje ljudi, ljudi, ki me obkrožajo in predvsem – ki me razumejo. Rada sem tudi sama. Velikokrat pa se znajdem na neverjetnih mestih, kjer spoznavam neverjetne ljudi, ki jih morda spoznam le mimobežno. In nedavno tega sem imela priložnost spoznati zanimivo osebo, ki mi je pravzaprav potrdila tisto, česar sem se pravzaprav bala od nekdaj. Misel, ki me preganja še sedaj.

Živeti življenje in početi tisto, kar je le "v redu", ni ne slabo in zagotovo ne tako dobro, kot smo si zamislili. Ali morda poznate ta občutek, ko ste v neki situaciji ali na določenem mestu, a v resnici bi raje bili popolnoma nekje drugje s popolnoma drugačnim izidom?

Morda niti ne veste, da še zmeraj tiho hrepenite po drugi verziji samih sebe, a vsake toliko opazite, da ste nesrečni tam, kjer ste. In čeprav vztrajno zanikate kakršnokoli neugodje, vam nek glas v duši neutrudno pravi, da lažete samemu sebi.

Toda življenje niso le boji med lepim in grdim, med resnico in lažmi. In vmes tisto, kar pride, pride. Brez, da imamo mi kaj pri tem. To ni res.

Življenje nam zmeraj daje nove možnosti in nam odpira zmeraj nova vrata.

Življenje veli, da dokler še dihate, še vedno lahko kreirate. Tisto, kar vam bo resnično in zares ustrezalo. In ne le na površju, kot lepa fasada v lepi hiši s slabimi temelji, temveč v najiskrenejši globini vaše biti.

A obstaja ena majhna težavica:

Ker še pomembneje, kot najti moč in voljo do zmage (torej priti do življenja, ki ustreza nam), je imeti pogum, da sploh začnemo.

Vem, da marsikdo razume. V naši naravi je, da se nenehno gibamo – vprašanje je edino to, ali se gibamo naprej ali nazaj. Ali dvomimo vase, v svoje odločitve. Ali se sprašujemo, kje in kako smo skrenili s poti, ki smo si jo ustvarili? Ali smo si sploh kaj ustvarili? In predvsem – kaj je tisto, na kar čakamo, da se ne poberemo znova in raje trmasto vztrajamo na enem in istem mestu? Ali rabimo potrditve, da delamo pravo stvar?

Ali čakamo, da nam nekdo odobri naše sanje?

Kaj pa, če jih ne bo? Kaj če bi namesto čakanja raje privihali rokave in prijeli življenje v svoje roke.

Najtežje je začeti. Toda lažje, kot si mislimo. In prišel bo strah pred neznanim. In vse to nam lahko prepreči našo vizijo. Toda, ko smo predani in si nekaj res želimo, ga ni vetra, ki bi nas lahko podrl in ni dežja, ki nas lahko premoči do kosti. Konec koncev pa tudi, če se zmočimo – ali je to res najhuje?

To je tako kot napisati eno knjigo. In ta knjiga bo najboljša knjiga, kar jih je. Po njej se bo ustvaril odličen film in od nje se bo dalo lepo živeti do konca dni.

Rada bi napisala točno tako knjigo. In jo tudi bom.

Res je, da (še) nisem začela in da nimam zapisanih niti treh vrstic prvega poglavja. Toda to me ne bo ustavilo.

Toda niti to ni bistvo – ali bom knjigo napisala ali ne. Pomembno je to, ali bom v pisanju uživala. Ali mi bo to prineslo tisto pravo radost in zadovoljstvo, ki napolni baterije še tako utrujeni duši. Ker isti trenutek, ko mi sam proces ustvarjanja ne bo več prinesel nobene radosti, bom zaprla prenosnik in ne bom se bala  - iti naprej. Četudi po drugi poti.

Vse to je življenje. In če na poti ne uživamo, potem nujno, ampak res nujno, spremenimo nekaj. V svoji dnevni rutini imam obvezno vsaj pol ure na dan samo zase, kjer samo uživam. Dolce far niente, kot rada večkrat ponovim. Užitek delati nič.

Ker ni pomembno, kaj mi počnemo. Lahko je to pranje posode. Če pri tem najdemo užitek, smo zmagovalci. In zmage, četudi so na videz majhne, je treba slaviti.

Čemu smo torej predani?

Ali smo predani temu, da vedno in brezpogojno sledimo svoji viziji in kreiramo življenje po naših merah ali smo predani temu, da ugajamo, čeprav smo resnično nesrečni in nezadovoljni?

Sama sem zmeraj pravila, da je najpomembnejša predanost, predanost samemu sebi. Ker če v prvi vrsti nismo in ne bomo predani samim sebi, je predanost vsemu ostalemu brezpredmetna. Niti partner, niti otroci ne smejo zasesti tega pomembnega mesta.

V nas je, da se nenehno širimo, da rastemo in da gremo le naprej. In ko se sprijaznimo s tem, da je nekaj le v redu – to ni v redu.

In kaj je tisto, kar bi obžalovali na smrtni postelji, da vam ni uspelo narediti? Ali dokončati?  

Če že poznate odgovor, prosim zasledujte ta cilj. Če ga še ne, se ne ustrašite raziskovati globlje. Tudi največji kipi in umetnine so nekoč bili le kup kamenja brez oblike.

Ne bomo obžalovali to, kar smo storili, temveč tisto, česar nismo. In zmeraj ne bomo dosegli tarče, včasih bomo zgrešili. Ali se opekli. Naša edina obveza je to, da sploh gremo skozi ta proces in ne to, da smo najboljši. Kot sem prej omenila – pogum, da sploh začnemo je precej pomembnejši kot naše ambicije. Te so kot prelep avto, ki pa nima goriva. Z njim ne pridemo kaj daleč.

Smo toliko pogumni, da se podamo na to novo avanturo (četudi lahko pademo, četudi ni nikjer zagotovila o uspehu, četudi nas je strah, četudi menimo, da nismo dovolj, da nimamo dovolj, četudi ne vemo, kaj točno počnemo)?

Gremo kljub temu naprej?

Kajti le to je predanost. To je edina predanost, ki zares nekaj pomeni. Le tako se bo nekaj zgodilo.

In zgodilo se bo le tako, če bomo sploh pripravljeni začeti.  

Nina Kirbiš

Novo na Metroplay: Župnik Martin Golob | "Duhovnik je lahko čisto normalen človek!"