Butan - kraljevina srečnih ljudi

Ker je zaradi mogočnega himalajskega gorovja izoliran od preostalega sveta, Butan živi po povsem svojih, skoraj pravljičnih pravilih. Uspeh merijo glede na srečo tamkajšnjih ljudi, ne glede na finančno stanje, domačini pa so nežni, tihi, prijazni in vedno zadovoljni z malim. Ne ve se, ali se imajo za takšno življenjsko prepričanje zahvaliti budizmu, modremu kralju ali izoliranosti od sodobnega sveta, vsekakor pa bi se lahko od njih marsičesa naučili.

Butan - kraljevina srečnih ljudi (foto: Davor Rostuhar) Davor Rostuhar
17. 6. 2016

Če na zemlji obstaja država, v kateri bi bilo smiselno iskati recept za to, kako živeti srečno življenje in biti srečen, je to vsekakor Butan, majhna kraljevina v Himalaji, ki je srečo kot najdragocenejšo vrlino in najpomembnejši cilj razvoja zapisala celo v svojo ustavo. Po deželi potujem z džipom, pot pa me vodi po edini cesti, ki vijuga po vznožju Himalaje in ob kateri je ves tako imenovani 'urbani' Butan. Do odročnejših krajev v dolinah Himalaje moram peš, prek svojega vodiča in prevajalca pa bi od domačinov rad izvedel predvsem, kakšen je njihov recept za srečo.

Zdi se, da ta vsebuje več sestavin, ki se razlikujejo od človeka do človeka ter od pokrajine do pokrajine. Seveda mora vsak sam priti do svojega zmagovalnega načrta, kako biti srečen, toda rezultati moje svojevrstne ankete so si v veliki meri podobni: Vsak dan je treba prižigati dišeče palčke z vonjem cimeta, muškatnega oreha ter bele in črne sandalovine; molitvena kolesa je treba vrteti v smeri urnega kazalca, pa naj gre za tista ročna, ki se jih lahko nosi s seboj, ali pa tista, ki so že stoletja vgrajena v različne budistične zgradbe, ki so povsod po Butanu; na pomembnejših križiščih raznih poti, rek in gorskih vrhov je treba molitvene zastavice izpostavljati vetru; ob obiskih budističnih hramov je treba menihom podariti drobiž, spiti blagoslovljeno vodo z raztopljenim žafranom in pojesti riž, pripravljen na obredni tscho način.

Formula za srečo

Večina mojih prisrčnih sogovornikov srečo enači s srečnimi in ugodnimi okoliščinami, zato so mi na primer odgovarjali takole: "Ko se zgodi mettok-chharp, torej ko istočasno sije sonce in dežuje, je dobro znamenje, če istočasno na nebu vidiš sedem vran ali pa belega jaka, ki se kopa v jezeru." Slabo znamenje je videti neugodno tvorbo oblakov, potovati v družbi šestih ljudi, premakniti večji kamen, vreči smeti v ogenj ali sedeti poleg nekoga, ki je to storil, ali pa, bog ne daj, videti jetija. Če se to zgodi po kakšnem naključju, je treba čim prej postaviti jajčne lupine na živo brinovo vejo, na zid svoje hiše narisati falus, pojesti krokarja nasprotnega spola od tvojega, razobesiti čim več molitvenih zastavic na ključnih mestih in čim večkrat v smeri urnega kazalca obhoditi budistične zgradbe, kot so lhakhange, stupe, chortene in mani zidovi. Toda, kot smo rekli na začetku, se lahko takšni nesreči izognemo z rednim prižiganjem dišečih palčk, pošiljanjem molitev v veter, vrtenjem molitvenih koles in spoštovanjem zaporedja, zapisanega v zvezdah, ki ga interpretirajo astrologi.

Na krilih tigra

Butanci izredno predano spoštujejo zgoraj omenjena pravila in se vedno ravnajo po običajih, ki so vtkani globoko v tkivo njihovega svojevrstnega sveta. Toda ali je to res pravi recept za srečo in ali so res srečnejši od drugih ljudi? Na prvi pogled se zdijo preprosti, skromni, vedno nasmejani, tihi, nežni, prisrčni, brez stresa in drugih bolezni naše (post)moderne družbe. Toda težko bi rekli, da je to značilno le za Butance. Takšni so namreč skorajda vsi prebivalci podeželskih krajev povsod po svetu, ki so čim dlje oddaljeni od urbanih središč, iz katerih tako imenovana civilizacija oziroma modernizem prek globalizacije širi svoj vpliv. Toda poglobljeni pogled vseeno razkriva razliko med Butanci in drugimi podeželskimi prebivalci na svetu, in zdi se, da je Butan res drugačen od katerakoli druge države.

Pomembno vlogo pri tem ima seveda najvišje gorovje na svetu, mogočna Himalaja, ki kot neosvojljiva trdnjava Butance varuje že stoletja. Ščiti jih pred svetovnim dogajanjem in vojnami, izbruhi bolezni, kolonizatorji in svetovnimi krizami, ki za njih ostajajo neznanka. Medtem ko je preostali svet doživel in preživel različna trpljenja, so Butanci živeli svoje skromno in mirno življenje v gorskih dolinah ter se posvečali svojemu življenju in veri. Med seboj se nikoli niso bojevali, temveč so sodelovali. Medtem ko so sejalci sejali in sadili poljske pridelke, so nomadi skrbeli za živino, medsebojno pa so se srečevali zato, da bi izmenjavali pridelke in mleko.

Obiskal jih je le malokdo, saj so gore tako neprehodne in zahtevne za potovanje, da nikomur ni bilo mar za tako surov in skromen košček sveta. Tisti, ki so vendarle uspeli priti tja, so morali biti pri tem zelo iznajdljivi. Guru Rinpoče, na primer, je v Butan priletel na krilih letečega tigra, zato da bi po deželi širil budizem. Ta polzgodovinska in legendarna osebnost v Butanu še vedno velja za enega glavnih svetnikov in junakov, legenda pa pravi, da lahko prav tako pomembno vpliva na svojo srečo tisti, ki roma vse do gnezda, v katerem je spal leteči tiger, in do drugih krajev, kjer je tiger pustil svoje sledi.

Vegetarijanstvo

Budizem se je razširil po vsem Butanu, se uspešno pomešal z obstoječimi šamanskimi tradicijami in se globoko ukoreninil v zavest tamkajšnjih prebivalcev. Skladno z budističnim verovanjem tako domačini ne jedo mesa in ne izvajajo nasilja nad živimi bitji. Lep primer oziroma posledica takšnega ravnanja je dejstvo, da so v tamkajšnjem nacionalnem parku Jigme Dorji opazili bengalskega tigra na do zdaj najvišji nadmorski višini, 4200 metrov. Upravnik parka Lhendup Tharchena vseeno priznava, da še nikoli nihče ni videl letečega tigra, s čimer zadosti moji zahodnjaški radovednosti, ki za razliko od butanske temelji na pretirani racionalnosti in dvomu.

G. Tharchen zdaj raziskuje predvsem snežne leoparde, redko videne zveri, ki so ogrožene povsod drugod, razen v Butanu. "Ko snežni leopard ubije živino, mlade jake ali ovce v Nepalu, Indiji ali Tibetu, ga pastirji iščejo toliko časa, dokler ga ne najdejo, in ga iz maščevanja ubijejo. Butanci pa v takšnih primerih raje obiščejo astrologa, ki jim pove, kakšne obrede morajo izvajati, da bi povrnili ravnovesje. In to je dovolj. Ljudje se pomembnosti zaščite okolja zavedo šele takrat, ko to izgubijo. Mi se pomembnosti zaščite okolja že tradicionalno zavedamo, s pomočjo sodobnega izobraževanja pa zdaj to poskušamo nadgraditi. In to je formula za uspeh," meni g. Tharchen.

Močna identiteta

Njihovo edinstveno okolje je za Butance glavni vir moči, zaščita tega okolja pa temelj njihovega razvoja. Himalaja je Butan vse do sredine 20. stoletja ščitila pred zunanjim okoljem, Butanci pa so bili zadovoljni s tem, kar imajo, in niso bili radovedni, kaj je onkraj njihovih meja. Do leta 1961 v državi ni bilo mest, denarja, šol, cest, elektrike. Majhna in preprosta kraljevina, ki ji je vladala dinastija pravičnih vladarjev, ni imela ne zdravstvenega ne pravosodnega sistema, pa tudi vojske ne, toda njuni mogočni sosedi Indija in Kitajska sta do sredine 20. stoletja že dodobra razširili svoj vpliv tudi na tamkajšnje prebivalstvo. Medtem ko so Indijci in Kitajci začeli osvajati himalajska kraljestva, so modri butanski kralji dojeli, da bodo svojo deželo najbolje zaščitili tako, da jo pokažejo preostalemu svetu, povedo, da obstajajo, in poskrbijo za zmeren in nadzorovan razvoj. Ko je leta 1974 zavzel svoj prestol, je kralj Jigme Singye Wangchuck spoznal, da je njegovo kraljestvo s 600.000 prebivalci stisnjeno med milijardo Indijcev na jugu in milijardo Kitajcev na severu ter da zato nikoli ne bo postalo ne vojaška ne gospodarska velesila. Da bi preživeli, je sklenil kralj, morajo Butanci imeti močno identiteto, to pa je možno le z bogato kulturo, svojim jezikom, vero, arhitekturo, tradicionalnimi oblačili ... Kralj ni razumel, zakaj vse države svoj razvoj merijo v bruto domačem proizvodu, BDP-ju, če pa je največja želja vsakega človeka biti srečen. Zato mu je prišla na misel ideja o bruto domači sreči (BDS) in srečo je postavil za glavni cilj in merilo razvoja. Od vseh štirih lastnosti, ki tvorijo BDS, je le ena povezana z materialnim blagostanjem, druge pa so zdravje in raznoliko okolje, močna tradicionalna kultura ter pravično in kakovostno vodstvo.

Pravični voditelj

Jigme Singye Wangchuck, zadnji absolutni vladar na svetu, je res pravičen in kakovosten vodja. Povsod po Butanu srečujem ljudi, ki so ga že spoznali. V vasici Chozo v Lunani, najoddaljenejši naseljeni dolini v Himalaji, mi tamkajšnji prebivalec Kamchen Dorji pove: "Prišel je nekajkrat, vedno nenajavljen. Ni hotel, da bi počistili vas in pripravili zabavo ob njegovem prihodu. Ni želel, da umikamo poglede in mu ne gledamo v oči, tako kot veleva običaj. Spremljala ga je njegova družina in kraljeva garda, spali pa so v naših domovih. Jedli so ema-datsi (narodna jed, čili s sirom), tako kot mi. Naredili so velik vtis," se spominja Kamchen.

Zadnjič, ko je hodil peš po vaseh, med leti 2003 in 2006, so bili ljudje osupli nad njegovimi besedami. Odločil se je namreč, da se bo odrekel absolutni oblasti v korist parlamenta in uvedbe demokracije. Pojasnjeval je, da se trudi biti dober vladar in da v tem duhu vzgaja tudi svojega sina naslednika, toda nekoč se lahko rodi nori kralj, če je vsa oblast v rokah enega moža, pa lahko takšen človek uniči vso deželo. Menil je, da je več ljudi modrejših kot en sam človek.

Spremembe

Ljudje so mu verjeli in tako je leta 2008 država odšla v smeri parlamentarne demokracije. Postopoma se spremembe še vedno uvajajo. Ceste gradijo počasi, šole in zdravstvene ustanove pa počasi, a vztrajno prodirajo čedalje globlje v Himalajo. Gospodarski razvoj je viden, a nadzorovan, saj se branijo pritiskov tujega kapitala, če ta ogroža njihovo okolje in kulturo. Če novi gradbeni načrti ne sledijo tradicionalni arhitekturi, jih ne odobrijo, večina Butancev pa še danes nosi narodne noše. Elektriko so dobili v osemdesetih letih, dandanes pa imajo tudi najoddaljenejši nomadski šotori svoje sončne plošče. Televizija in internet sta v deželo prispela leta 1999, toda ljudje še vedno raje gledajo domače romantične telenovele, kot pa tuje programe. Turistov je še vedno zelo malo, saj mora obiskovalec za hrano in streho nad glavo na dan odšteti 250 dolarjev; vse to zato, da bi se dežela izognila negativnim posledicam množičnega turizma.Butanci dandanes živijo svoje zlato obdobje. Njihov življenjski standard je vse višji, njihove želje pa so še vedno skromne in v okviru tamkajšnjih možnosti. Budizem jih uči, da je hrepenenje vir človekovega trpljenja. To še ne pomeni, da nimajo svojih želja, ambicij in teženj, pomeni pa, da ne želijo tistega, česar nimajo, temveč imajo še več, kot si želijo. Mar ni prav to ključ do sreče?

Življenjska filozofija

Morda najboljši odgovor na to vprašanje ponudi Chador Ghyeltsen iz Shakshepase, vasice, ki je teden dni hoda oddaljena od glavne in edine ceste v Butanu. Chador je možak srednjih let, ki je tako kot vsi gorjani krepak in pošten. Njegova družina ima več konj, s katerimi že več generacij vodijo karavane po Himalaji. Zadnjih dvajset let, odkar so se pojavili turisti, ki radi pohajkujejo po tamkajšnjih gorah, Chador ponuja svoje karavanske usluge turistom, zaradi česar je zdaj bogatejši kot kdajkoli prej. Toda v zadnjih nekaj letih se je pojavila nova, še donosnejša gospodarska panoga, in sicer lov na glive Cordyseps sinensis. Kitajci so namreč odkrili, da v butanskem gorovju v času deževne sezone iz zadnjic mrtvih gosenic Cordyceps raste gliva Sinensis, ki je učinkovitejše zdravilo za njihove tegobe kot nosorogov rog, slonji okel in tigrova moda skupaj! In zato so zanjo pripravljeni odšteti izredno veliko denarja. Tako kot številni drugi je tudi Chaddor Ghyltsen celo lansko poletje bredel po gorah in iskal neobičajne gosenice, zaslužil dvajset tisoč dolarjev in se odločil jeseni oditi na dopust.

Opazujem ga, kako sedi pred svojo hišo in odklanja vodiče turističnih odprav, ki ga prepričujejo, naj jim odstopi svoje konje. Od njega odhajajo jezni, jaz pa radovedno pristopim k njemu in ga povprašam, zakaj noče delati zdaj, ko je sezona odprav po poletnih monsunih na vrhuncu in Butan še nekaj mesecev loči od zime, ko bo njegova vasica do prihodnje pomladi zaradi snega in mraza odrezana od sveta. "Kaj pa naj s tem denarjem? " mi sproščeno in modro z blaženim nasmeškom odgovori Chaddor. "Drugo leto bom v mestu kupil sončne plošče in kovinsko streho za hišo, nove čevlje in še nekaj reči za otroke. Zdaj pa bi rad le v miru sedel tu in gledal svoje otroke, kako rastejo, in svoje konje, kako se mirno pasejo po gorskih pobočjih."

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri