Sociolog dr. Aleš Črnič: "Ni naključje, da je božič takrat, kot je. Prevzet je iz predkrščanskih kultur."

Eden od botrov oddaje Babilon.si znotraj verskega programa TV Slovenija je tudi sociolog dr. Aleš Črnič. Oddaja neposredno z religijo nima nič, ves čas pa se je dotika. Ne ponuja odgovorov, temveč predvsem odpira aktualna vprašanja za mlade ljudi.

Izredni profesor dr. Aleš Črnič, ki je doktoriral iz sociologije religije, predava na FDV-ju, proučuje sodobna religijska dogajanja, religijske svobode in tolerance ter azijske religijske in kulturne tradicije. Je tudi vodja religiološke sekcije Slovenskega sociološkega društva.

Zakaj bi sploh morali kaj vedeti o religijah?

Aleš: V današnjem svetu, ki je na pogled tudi sekulariziran, se neredko zdi, da religije bolj spadajo v preteklost kot v sedanjost, vsaj za velik del populacije. Seveda se vprašaš, zakaj bi mlad človek, ki odrašča v sodobnem potrošniškem svetu, ki je zelo hiter, poln privlačnih tehnologij, dogodkov, oziroma v bleščečem potrošniškem svetu, ki nas na vsakem koraku mami v plitvo življenje trošenja, zabavo, sploh razmišljal o religiji.

Zato ker sta religija in duhovnost del človekovega sveta tudi danes. Sicer na zelo drugačen način, kot sta bila v preteklosti, delno pa še vedno na način, ki mu lahko sledimo tisočletja nazaj, v veliki meri pa je danes religija del sodobnega človeka in družbe na drugačen način, čeprav je to na prvi pogled očem skrito.

Če želimo živeti življenje kar se da polno, je dobro, da poznamo naravo človeka in človeške družbe. Njeno mesto je mogoče veliko bolj komplicirano, kot je bilo skozi mnogo obdobij zgodovine. Izraža se skozi področja družbe in posameznikovega življenja, kjer je skozi zgodovino nismo bili navajeni in obratno.

Primarna področja, ki so, gledano zgodovinsko, bila večinoma v domeni religije, danes izgubljajo primat. V tem smislu sekularizacija drži, religije nimajo več monopola nad resnico, nad nekaterimi področji, že dolgo niso več edine, ki bi odgovarjale na vprašanja o smislu življenja, temveč imamo različne ponudnike odgovorov.

Ali lahko religije in duhovnost vplivajo na naše življenje, tudi, če se tega ne zavedamo?

Aleš: Seveda in ravno zato je dobro, da kaj vemo, da bi se lahko začeli zavedati. Živeti življenje, za katerega se niti ne zavedamo, kako poteka, zakaj tako poteka in kam nas pelje, verjetno ni najbolje, je pa v današnjem hitrem potrošniškem svetu nekaj zelo običajnega. Narava potrošniške družbe nas sili k hitremu zadovoljevanju instantnih potreb: takoj, ko se pojavi želja, jo že moramo zadovoljiti.

Vsak dan smo prisiljeni sprejemati male in velike odločitve na križiščih življenja. Zakaj se odločamo tako, kot se odločamo, ali smo res samo mi tisti, ki se tako odločamo, ali je zadaj družba, ki nas nekam pelje, zakaj nas napeljuje v odločitve …?

Zato je dobro vedeti, ali imata pri tem kakšno vlogo tudi duhovnost in religija. Imata jo, ko se ju zavedamo, kar ne pomeni, da ju ni, ko se ju ne zavedamo. Študentom prvega letnika po navadi na začetku rečem, naj napišejo, kaj je religija, kaj je kultura, kako sta ta dva pojma povezana in ali ima religija kakšno vlogo v našem življenju.

Nekateri študentje napišejo, da religija ni del njihovega življenja, temveč je del preteklosti, in da so vzgajani v nereligiozni družini, in tako posledično nima nobenega vpliva na njihovo življenje. To je seveda legitimna trditev, ne odraža pa realnosti. Religija ima, vsaj zgodovinsko gledano,  večji vpliv na naše življenje, kot si sploh mislimo.

Marsikdo reče, da ni kristijani in da zato krščanstvo nima nobenega vpliva nanj ter da mu nič ne pomeni. Temu seveda ni tako, odkrite ali skrite vrednote celotne zahodne družbe sveta temeljijo na krščanstvu. Krščanstvo je eden izmed bistvenih temeljev zahodnega sveta in kulture, kot ju poznamo danes.

Nikakor pa ni edini temelj, kot nam pogosto pridigajo predstavniki največje verske skupnosti v Sloveniji. Je zelo pomemben temelj zahodne civilizacije z zelo pomembnim vplivom na to, kje živimo, kako živimo in kdo smo zares. Vsi smo najprej individuumi, hkrati pa del kulture, v kateri živimo, tudi če se tega ne zavedamo. Na kulturo, v kateri smo vzgojeni in ki posledično vpliva na to, kako vidimo svet, kako ga razumemo in kako se odločamo v življenju, pomembno vpliva tudi religija.

Kot zgodovinsko dejstvo in tudi kot del človekove narave, ker je človek tudi duhovno bitje. Romunski religiolog, pokojni Mirceae Eliade, je rekel, da je človek homo religiosus, skratka, homo sapiens in homo religiosus, religiozno bitje v osnovi.

To pomeni, da religioznost ne zajema zgolj Cerkve, ni zgolj domena institucije?

Aleš: Nikakor, ni zgolj pripadanje neki instituciji in tudi ni nujno zgolj mehanično opravljanje obredov. V današnjem svetu so stvari zelo zapletene, živimo v globaliziranem svetu, ki je med seboj povezan, na vsakem koraku se srečujejo različne kulture, poleg tega se svet zelo hitro spreminja in prepleta. Včasih je kaos in stvari ne vidimo. Tudi religija nastopa v različnih oblikah in na različne načine.

Nekateri trdijo, da so nam religije prinašale samo slabo, ali to drži?

Aleš: Religije same niso nekaj slabega ali dobrega, kar zveni zelo logično in jasno, ni pa nikoli bilo skozi zgodovino in še danes zares očitno jasno. V teh prostorih poznamo približno polstoletno zgodovino zapostavljanja religije, ki je v povojnem času socialistične Jugoslavije bilo precej ostro. Bilo pa je zagotovo milejše kot v drugih evropskih socialističnih režimih.

Tako imamo v naših prostorih izkušnjo pojmovanja religije kot nekaj a priori slabega. Danes, z zgodovinsko distanco lahko vidimo, da je šlo za pretiravanje. Religije niso bile tiste, ki so nam prinesle samo nekaj slabega – s tem da se danes včasih zdi, da zapademo v drugo skrajnost in se nam zdi, da je religija nekaj absolutno dobrega, da smo petdeset groznih let religijo zapostavljali, kar je bila diktatura.

Religija je vendar nekaj absolutno dobrega, kar se odraža na različne načine, in ne samo skozi zelo aktivno in skoraj vseprisotno delovanje Rimskokatoliške cerkve. Navsezadnje smo tudi v naši zakonodaji v zakonu o verski svobodi zapisali, da je religija obče koristna. Lahko je, lahko pa ni.

Religija ima brez dvoma pomembne elemente, pomembno vlogo pri razvoju človeka, človekove kulture, civilizacije, hkrati pa imamo seveda preveč primerov, v katerih vidimo, da je religija lahko destruktiven in nasilen dejavnik. V imenu religije, duhovnosti, duha, boga, bogov je umrlo milijone ljudi.

Religija je lahko nekaj zelo zaželenega, nekaj dobrega, lahko pa ni tako. Družboslovci poskušamo spraskati to fasado in za njo gledati mehanizme, ki poganjajo stvari, kam jih peljejo, zakaj jih peljejo, zakonitosti družbe in kulture. Zato so preprosta pojmovanja, da je religija nekaj absolutno dobrega ali slabega, premalo, da bi zares lahko razumeli svet, v katerem živimo, in posledično tudi sami živeli polno življenje, ki nam je dano.

Kaj pa 'igrice', ki se jih ob približujočih božičnih praznikih ljudje gremo, tudi tisti, ki se nimamo za religiozne?

Aleš: Tudi ljudje, ki imajo zelo veliko z religijo in se imajo za globoko verne, kristijani, se gredo te 'igrice'. Cerkev to kritizira, hkrati pa pozablja, da so bile te 'igrice' del človekove kulture, še preden je krščanstvo sploh nastalo. Ni naključje, da je božič takrat, kot je. Prevzet je iz predkrščanskih kultur.

Zgodovinskih dokazov, da se je Jezus rodil 25. decembra, nimamo, vemo pa, da so v času zimskega preobrata že tisočletja prej v različnih kulturah pri različnih ljudstvih potekali obredi. In ni naključje, da je ta pomemben krščanski praznik nastal tudi tukaj. Svet se ni začel z letom nič, obstajal je že prej in seveda je logično, da so ostanki prejšnjih kultur nekje ohranjeni.

Človekova kultura vedno prevzema obstoječe, kar potem spreminja, reinterpretira, nadgrajuje, nikoli pa ne začne z ničle, kar velja vse do danes in tudi za največji duhovni praznik, ki pa je do skrajnosti oropan duhovnosti.

Vprašanje je, koliko večina ljudi zares živi božič kot duhovni praznik – ali ga živi kot praznik potrošništva in plitke zabave, ki predvsem služi pozabi vsakdanjih tegob, ne pa temu, čemur naj bi religijski duhovni praznik zares služil: spominjanju in razmišljanju o tem, kdo sploh človek je in v kaj je vpet, kaj je njegova naloga ...

Mar tudi religiji ne očitajo, da zapeljuje k pozabi in odtujuje od realnega življenja?

Aleš: Tudi v družboslovju in filozofiji imamo dolgo tradicijo pojmovanja religije kot nečesa, kar ne zajema iz realnega življenja tukaj in zdaj. Marx je religijo oznanil kot opij ljudstva. Religija naj bi nas tolažila pred neugodnostmi bivanja, pred težavami, s katerimi se srečujemo, predvsem z ultimativno neugodnostjo bivanja – koncem našega bivanja, smrtjo, ki je za človeka nekaj neznosnega.

Hkrati pa je religija velikokrat nekaj, kar lahko z razlagami človeka pasivizira, ga potolaži v skladu s to sintagmo in s tem v bistvu demotivira, da bi vsakdanje probleme reševali bolj aktivno. Spet pridemo do tega, da nas religija motivira, da se zelo globoko poglabljamo vase, v bistvo, hkrati pa nas lahko odpelje drugam, nam s tolažbami in lažnimi upi ter iluzijami preprečuje, da bi se zares poglabljali in reševali probleme, ki so morda rešljivi s popolnoma tuzemskimi prijemi in metodami.

Po drugi strani pa imamo možnost, da zaradi pretoka informacij od vsake religije vzamemo  ravno tisto, kar nam ustreza …

Aleš: Ljudje natančno to tudi počnejo, kar je tudi ena od glavnih sprememb na področju religije. Po eni strani opažamo, da velike tradicionalne religijske institucije v sodobnem zahodnem svetu izgubljajo pomen, kakorkoli so še vedno družbeno močne. V nekaterih delih sveta malo pridobivajo, vseeno pa na podlagi mnogo relevantnih dolgoletnih družboslovnih raziskav vidimo, da izgubljajo prepričljivost in ljudje Cerkvi več ne zaupajo.

Instituciji kot instituciji in ne nazadnje religiji, ki jo pridigajo, kakor jo pridigajo. Zelo veliko ljudi Cerkev še vedno sprejema, ji pripada in izraža pripadnost, opravlja celo rituale, vprašanje pa je, koliko jih jemljejo zares. Raziskave kažejo, da ne zelo, nekateri seveda ja, ampak ta delež se po drugi svetovni vojni vztrajno manjša. Vidimo, da velike tradicionalne religijske institucije izgubljajo vpliv, da v postsocialistični Evropi delno pridobivajo politični vpliv, včasih tudi kapitalskega, v smislu proizvodnje smisla, prepričljivosti njihovih odgovorov na temeljna vprašanja človekovega bivanja, pa izgubljajo.

Ljudje odgovore na temeljna vprašanja, kdo sem, od kod prihajam, zakaj sem tukaj, kaj je namen mojega bivanja, kaj se zgodi z mano, ko  umrem, vse bolj iščejo drugje. Gre za temeljna vprašanja, ki jih Mirceae Eliade imenuje religijska vprašanja, ker je človek tudi homo religiosus in ker naj bi ta vprašanja bila bolj ali manj večna.

Vse kulture jih poznajo, obstajajo variacije, odgovori na vprašanja pa so vse prej kot večni, kar zadevo spreminja. Današnji svet je zelo drugačen od tistega izpred 30 let, kaj šele od tistega izpred 50, 100 let. Pričakovati, da bo v svetu, ki se zelo hitro spreminja, religija ostala takšna, kot je bila, je neracionalno. Kaj se je zgodilo?

Svet je zelo povezan, kar je omogočil izum letal, s katerimi lahko letimo v svet, kjer je kultura radikalno drugačna. V nekaj dneh  lahko pridemo v najbolj oddaljene predele planeta. Začelo se je že po drugi svetovni vojni, ko je letenje postalo dostopno množicam.

Živimo v svetu, kjer ni treba več niti leteti, saj s pomočjo televizije lahko dobimo informacije o drugih kulturah kar v dnevni sobi. Z internetom pa je to še lažje. Z nekaj kliki osnovni uporabnik dobi informacije o vseh velikih religijskih sistemih  na svetu. Če v človeku obstajajo temeljna vprašanja, ki so univerzalna, in če je še pred nekaj desetletji imela Cerkev skoraj monopol nad temi vprašanji, kar je v našem svetu še pred drugo svetovno vojno imela, danes ni več tako.

Tudi v odročnih slovenskih vaseh se je to radikalno spremenilo, kaj šele v mestih. Danes imamo množico tekmujočih odgovorov na temeljna vprašanja človekovega bivanja. Ne samo da bolj kot kdaj prej v zgodovini človekovega bivanja lahko izbiramo med različnimi odgovori, ampak še več kot to.

Moramo izbirati, ker so si ti odgovori med sabo diametralno nasprotni, drug drugega izbijajo, prisiljeni smo se vprašati, kaj za vraga je to. Logično je, da človek duhovnost izraža drugače, kot jo je v zgodovini. Pokazalo se je, da so se napovedovanja o koncu religije in o tem,  da bo znanost nadomestila religijo, zelo popularna tudi v družboslovju in filozofiji, izkazala za napačna. Del religije seveda izginja, njena moč upada, religija pa izkazuje novo vitalnost in je tudi zelo drugačna.

Vprašanje definicije pa je, kaj je religija in kaj ni. New Age je recimo eden izmed najbolj vidnih simptomov teh sprememb. Če ljudje ne hodijo več v cerkev toliko, kot so hodili, ali če velik del, ki redno hodi v cerkev, hkrati verjame v reinkarnacijo, hodi k vedeževalcem, na bioenergetiko, na zdravljenje s kristali, ne pomeni, da religije ni. Topogledno se dogajajo velike spremembe.

Gre za iskanje hitrih rešitev za stiske in tegobe?

Aleš: Absolutno. Taka je naša družba, veliko bolj kot kdaj prej v zgodovini. To je ena izmed temeljnih značilnosti potrošništva – za naše želje, celo spodbujanje naših želja in potem instantna zadovoljitev.

Je duhovnost lahko potešena na hitro?

Aleš: Ne vem. Poskušamo jo zadovoljiti na edini način, ki ga poznamo. Če živimo v potrošniški družbi, ki nas na vseh ravneh sili, da si odgovore kar vzamemo, zakaj bi bilo na področju duhovnosti drugače? Kako bi se sploh naučili, da se obnašamo drugače, če se ne sprašujemo o tem, od kod prihajamo, zakaj smo tu, temveč kaj bomo oblekli, zakaj imamo takšen nos, lase …?

Teh stvari se ne znamo več spraševati, kar je nevarnost potrošniškega sveta, v katerem živimo. V novodobni duhovnosti si lahko očitamo vse to, ampak reči, da to ni religija, ni dovolj.

Imajo božični prazniki kot taki globlje korenine in pomen, kot jih marsikdo doživlja?

Aleš: Korenine so bolj globoke, a koliko še ohranjajo prvotni smisel, način, kako preživljamo praznični mesec, štiri adventne tedne, kot jih poznamo znotraj katoliške tradicije? Koliko nam še uspe ohranjevati ta smisel? Do neke mere nam ga, po drugi strani pa že desetletja ta praznik zelo učinkovito kolonizira predvsem potrošniški svet. ZDA, ki so ena izmed najbolj religioznih družb na svetu, je v božičnem mesecu decembru že dolgo talec korporacij in potrošniškega sveta.

Gre za to, da religije vsekakor v sebi nosijo globoke smisle, zato so preživele skozi tisočletja in zato je tudi december globoko prežet s simbolikami, ki so starejše od krščanstva. Zgodovinsko gledano gre za zimski obrat in štiri točke, povezane s soncem in luno, kar so začele opažati že najbolj primitivne religije in tudi častiti ter se okoli tega spraševati. Kolikšen delež ljudi v sodobnem zahodnem svetu intenzivno praznuje božič, se zbira v družinskem krogu in jim božič vzbuja vprašanja o človekovih temeljnih namenih eksistence?

Glede tega ima Katoliška cerkev prav, ko kritizira potrošništvo in poziva k bolj skromnemu praznovanju,  večji pozornosti in vračanju vase. Če naj bi bili takšni duhovni prazniki čas, da se ustavimo in vprašamo temeljna vprašanja ter družimo z družino, nas po drugi strani december požene v še večjo histerijo, ker moramo vendarle kupiti darila in se organizirati za vse zabave – tako imamo na koncu veliko manj časa.

Mar ne odločamo sami, kako bomo razpolagali s svojim časom?

Aleš: To je problem človekove svobode. Ali je človek res svoboden? Do neke mere je, toda koliko se je človek sposoben ustaviti v tem toku? To ni tako preprosto, ker nas ves svet okrog nas 24 ur na dan pelje tako, da se je treba na vse subtilne malenkosti v življenju odzvati. Povsod  je isto, zakaj bi bilo pri duhovnosti kaj drugače?

Potrošniška družba ni zgolj tam, kjer kupujemo materialne dobrine. Novi načini izražanja človekove duhovnosti in religioznosti kažejo na to, da je potreba po tem še vedno močan del človeka, da pa se danes ta izraža na način, ki je v skladu s kulturo družbe, v kateri živimo, kjer se je težko ustaviti.

Pelje nas potrošniška družba, ampak ali zares dobivamo odgovore na vprašanja in ali je praznina večja ali manjša? Odvisno od individuuma, skrajni individualizem, upadanje pomena in na splošno vloge skupnosti pa so še ene od značilnosti sodobnih družb.

Ali tudi zaradi tega duhovnost izgublja pomen?

Aleš: Vprašanje, ali je bilo kdaj zelo drugače ali zdaj živimo v svetu, ki je popolnoma izpraznjen pomena. Nekateri pravijo, da ni več vrednot, da mladi nič ne vedo ... Mislim, da je iluzija, če rečemo, da je včasih bilo veliko drugače, nisem prepričan, da je bilo. Potrošniška družba, ki je temeljni del sodobnega zahodnega kapitalizma, ki usmerja življenje na tem planetu, dirigira življenje veliko bolj, kot si sploh upamo priznati.

Ta svet je narejen tako, da živimo hitro, da trošimo, se ne ustavljamo in se predvsem ne poglabljamo v stvari. To ne velja samo za religijo, velja tudi za kulturo, v poslu, navsezadnje tudi v politiki. Gre za sistem, ki je na vseh področjih našega življenja, ki nas sili v banalnosti, da smo lepi, mladi in uspešni ...

Kaj nam preostane?

Aleš: Rešitev je v nas. Ostane nam, da se začnemo spraševati, iskati, razmišljati o stvareh, o katerih sicer ne razmišljamo.

Sta duhovnost in religija zato pomembna?

Aleš: Ja, ampak moramo se vprašati globlje kot zgolj to, ali je Cerkev grozna, ker je ubijala in se zdaj 'grebe' samo za denar. Po drugi strani pravijo, da je krščanstvo nekaj najboljšega, je edina resnica, grozni komunisti pa so Cerkev preganjali. Takšne rešitve so del sistema, ki svet deli na črni in belo. Svet ni res črno-bel, je paleta barv in veliko več kot to. To je v interesu tega sistema, ki se odraža v vseh podsistemih, v politiki, religiji, gospodarstvu, kulturi. Moramo zbrati  moč, se začeti o tem spraševati in to uvideti.

V smislu, da če več vemo, se bomo lažje zavedali?

Aleš: Prvi korak je ustaviti se, zavedati se problematičnosti in začeti iskati alternative.

Se vam je bilo za porodniški dopust težko odločiti?

Aleš: Nič težje kot za druge odločitve. V življenju vedno izbiramo, nekaj dobimo in nekaj zgubimo. Vedno moramo nekaj dati, da dobimo nekaj drugega. Zdaj, ko se mi porodniški dopust izteka, mi ni nič žal, nasprotno, mislim, da je to bila odlična odločitev. Žal mi je le, da tudi po rojstvu prvega otroka z ženo nisva tega naredila, ker so bile zunanje razmere malenkost drugačne.

Kaj vam je prineslo obdobje porodniškega dopusta?

Aleš: Veliko dela, ogromno neprespanih noči, po drugi strani pa neverjetne izkušnje, ki so v nekem segmentu zagotovo povezane tudi z duhovnostjo.

Napisala: Suzana Golubov 

Poglejte si še: Zakaj ne maram decembra?

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja