Bila sem kot vaza

Rada pišem in rada imam ljudi. Želela bi si, da se s svojimi besedami dotaknem vsake duše, ki bi prebirala moje spise. Nikoli ne bi pisala zato, ker nekaj moram napisati, temveč izključno zato, ker to enostavno moram deliti. Ker nekaterih stvari ne gre zadržati le zase.

Prejšnja verzija mene je bila obdana z veliko teme. In to temo bi nekateri radi še kako močno skrili, ker se jim zdi še kako močno sramotilna. Tabu tema. Nekaj, kar ne upamo govoriti na glas ali pa povedati sočloveku. Ker nas bo imel za nenormalnega.

Nato pa kar naenkrat, nekje čisto iznenada, slišiš glasen pok.

Nadaljevanje sledi.

… bila sem kot vaza. V njo sem postavila cvetje. Zalivala sem ga. Nekega prekletega dne sem padla z roba mize in se razbila. Vame se je naselil strah in zaradi njega sem otrpnila.

Potrebovala sem veliko časa, da sem spoznala eno stvar – da, padla sem, se zlomila in bilo me je strah. Pa kaj zato. Tudi, če pademo, je OK. Zaradi tega nisem manj vredna, zaradi tega nisem manj pomembna. Še vedno nekaj veljam.

OK je, da se včasih počutim tako zelo osamljeno, nerazumljeno in popolnoma nič ni narobe, če sem kdaj nemočna. Nič ni narobe, če so se mi nekatere sanje razblinile. Pa kaj – dobila sem nove.

Tudi ni narobe, če smo ljubili in nam ljubezni niso vrnili. Njihova izguba. In ja, popolnoma je normalno, če se kdaj počutim(o) nenormalno. Še vedno se zalotim s temnimi mislimi. Pa kaj!

Nič hudega, če se kdaj razletimo na koščke. Ker ne moremo več zadrževati vsega, kar smo nosili. Včasih je breme pretežko in moramo ga odvreči. Pa kaj!

Že Rumi je dejal, da vsaka razpoka in luknja, ki jo v življenju pridobimo, pomeni le povečanje prostora, v katerega lahko prodre svetloba. Pa kaj, če sem bila vaza. In nič hudega, če se je razbila. Postala sem večja in neomejena. Postala sem svetloba. Evreka!

Vstopila sem vase. Spoznala vsa nedotaknjena mesta in vdihnila v najbolj odmaknjeni predel v pljučih. Bila sem svobodna. Ne jokam več za osebo, kakršna sem bila. Nje ni več. Sedaj sem mozaik, sestavljen iz vseh razbitin in koščkov, na katere sem se razbila. In tako mi je všeč. Všeč mi je, da za ljubezen ne potrebujem več čakati na pozornost od drugega. Najdem jo v sebi. Najdem jo v vseh oblikah in v najrazličnejših mozaikih. Ni me več strah.

In popolnoma OK je, če nas je strah. In tudi, če nas ni. Vse je OK.

V nas vseh je dovolj svetlobe, da razsvetli celotno vesolje. Včasih pač moramo pasti, da nas njeni žarki lahko dosežejo. Ali pa stati delno v temi, da jih lažje vidimo. Kakorkoli že – vse je OK.

Nina Kirbiš

Poglejte si še: Vse lahko se zgodi

 

Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel