Anton Rudan - gozdni kuhar

O moči sanj ni treba dvomiti. To najbolje ve gozdni kuhar Anton Rudan. Ko je odraščal obkrožen s prelepimi gozdovi, jasami in travniki ob čudoviti reki Mrežnici, je Anton Rudan sanjal o tem, da bo nekoč postal zdravnik ... in kuhar.

Njegova najljubša knjiga v tem času je bila ogromna knjiga o zeliščih, ki jo je bral kot slikanico ter navdušeno vpijal informacije o različnih zdravilnih zeliščih in njihovi uporabi.

V babičini sobi, ki je bila videti kot ordinacija, je sprejemal prve paciente, večinoma prijatelje, ki jih je ob pomanjkanju drugih zdravil in inštrumentov zdravil z različnimi zelišči. Zdravje ga je med drugim zanimalo tudi zato, ker je zbolel za astmatičnim bronhitisom, ko je bil star 13 let.

Rad je tudi kuhal in želel se je vpisati na kuharsko šolo, a ko je za to napočil čas, je v njegovem kraju besnela vojna, kar je zmotilo njegove načrte.

"Danes sem tega vesel, ker bi se v tej šoli učil nekaj povsem drugega, kar nima nič skupnega z zdravim življenjem," pravi. Namesto tega je Rudan navdih in učiteljico našel ob Mrežnici. Skoraj vsak dan je hodil ob tej čudoviti hrvaški reki, se učil o samoraslih zeliščih, jih nabiral in si domišljal recepte, ki jih je vključeval v svojo prehrano.

Spojil je svoji dve veliki strasti – kuhanje in zdravilna zelišča. Še posebno pri srcu mu je bil lapuh – zelišče, ki pomaga izločati sluz iz telesa in zdravi dihalne poti. Uživati ga je začel vsak dan, odkril pa je tudi jogo, meditacijo in vegetarijanstvo.

Po določenem času so se znaki astmatičnega bronhitisa umaknili in njegova vera v moč narave je postala še močnejša. Takrat ni mogel vedeti, da bo s svojim enkratnim pristopom h kuhanju samoraslih rastlin postal slaven, toda v njem je že takrat gorel ogenjček želje, da iz znanja, ki ga je zbral v naravi, splete svojo življenjsko pot.

Takrat je spoznal tudi svojo soprogo Sandro, ki se je, tako kot on, ukvarjala z jogo in nabiranjem zelišč po gozdovih. Vse se je ujemalo. Kmalu sta se poročila, dobila otroka in spoznala izkušenega zeliščarja iz Reke, ki jima je svetoval, naj se preselita tja, saj so samorasle rastline okoli Reke na voljo vse leto. In tako se je Anton s svojo družinico in privarčevanimi 200 evri preselil v Reko, da bi uresničil svoje sanje.

Brez strahu

"Ali se niste bali zapustiti svojega rojstnega kraja in se odpraviti v neznano s tako malo denarja, ne da bi vedeli, kako doseči svoj cilj?" sem ga vprašala, ko sva stala na obali Mrežnice blizu njegovega rojstnega Zvečaja, ko mi je povedal svojo življenjsko zgodbo.

Tega dne sredi maja sva se srečala na pol poti med Zagrebom in Reko, da bi lahko poskusila nekaj njegovih ustvarjalnih gozdnih receptov ter vaje, ki jih kot inštruktor preživljanja v naravi uči na svojih delavnicah.

"Lahko vam rečem le, da narava opogumi človeka," mi je odgovoril.

"Ko postanete dovolj pogumni, da skočite z enega kamna na drugega, medtem ko spodaj teče hitra voda, postanete tudi dovolj pogumni, da se preselite z enega konca na drugega, brez težav. Vedno sem imel občutek, da sem zaščiten in bom že nekako preživel. Takrat sem se prvič preselil nekam, kjer nisem imel podpore staršev, a imel sem drugo podporo – za mano so bile velike Grobniške Alpe, po katerih sem lahko hodil in nabiral rastline. Povsem druga zgodba pa je, da včasih ne potrebujete denarja niti za hrano."

Takoj mi je pokazal, kako je to videti v praksi. Ob poti, po kateri sva hodila, so rasle koprive, iz katerih lahko naredimo odlično juho, ki telo čisti strupov, je rekel. Našla sva tudi trpotec, ki je zelo zdravilen in pomaga pri vseh vrstah prask ali pikov, manjkalo ni niti zdravilnega lapuha, vodne kreše ter majhne rožnate rožice deteljice, ki je po Antonovih besedah odlična za cvrtje. Ob nas je tekla plitva in bistra voda Mrežnice – in vse, kar smo v tistem trenutku lahko potrebovali, nam je bilo na dosegu roke.

Tako kot veliko obiskovalcev Antonovih programov in delavnic v naravi sem tudi jaz začela pokrajino okoli sebe gledati drugače. Saj res, česa naj bi se bali, če nam narava vedno lahko podari osnovno – hrano, zavetišče in zdravilo?

"Najboljše od vsega pa je," mi je razložil Anton: "Ko začnemo jesti zdravo in v prehrano uvrstimo samorasle rastline, zdravil ne bomo potrebovali. Samorasle rastline sodijo v sam vrh piramide zdrave prehrane," mi je razložil.

"Človeška roka se ga ne dotakne, skrbi samo zase, ima specifično energijo, ki po formuli 'si to, kar ješ,' prispeva, da tudi mi postanemo takšni – zelo odporni, samostojni in zdravi." Dokaz tega je tudi njegova družina, ki se tako hrani že od samih začetkov.

"Ljudje pravijo, da se ni dobro hvaliti, ko si zdrav, toda moja žena je rodila tri otroke in nikoli niso bili pri zdravniku zaradi bolezni. Med nosečnostjo je jedla zelo zdravo hrano, vključno s samoraslimi rastlinami, in tako se otroci prehranjujejo tudi danes ... Njihovi zdravniški kartoni so prazni."

Moč vizualizacije

Toda kako je Anton sploh uresničil svoje sanje in postal znani hrvaški gozdni kuhar? To je morda najbolj zanimiv del zgodbe. Potem ko se je preselil v Reko, ni točno vedel, kako naprej, in je naredil, kar se mu je zdelo najbolj logično – napisal je Kuharico zdravilnih užitnih rastlin in jo je, kot pravi, začel prodajati dobesedno od vrat do vrat. Od denarja, ki ga je prislužil, je kupil videoopremo in začel snemati material na temo 'lovec na rastline'. Takrat je že sanjal o lastni TV-oddaji.

Ključni trenutek se je zgodil med enim od obiskov Zagreba. Zanimalo ga je, kakšna je videti stavba zagrebške televizije HTV, in obiskal jo je. Avtomobil je parkiral pred zgradbo in začel projicirati tisto, kar je pozneje postala tudi resnica.

"Vizualiziral sem, da bom imel notri prijatelje, svojo oddajo in ljudje bodo zadovoljni s tem," je rekel.

"Kmalu potem se je to tudi zgodilo. Ena od urednic je našla mojo knjigo, me poklicala in prišel sem gostovat v jutranjo oddajo. Takrat sem prinesel pito iz kopriv in vsi so me vzljubili. Potem sem šel po redakcijah in se predstavil, kdo sem in kaj delam."

Oddaja Gozdni kuhar je bila rojena jeseni 2008, ko so jo začeli prikazovati med jutranjo oddajo Dobro jutro, Hrvaška, potem pa so se začeli uresničevati tudi drugi Antonovi projekti: predavanja v gorskih društvih, delavnice in programi preživetja v naravi in sožitja z naravo, snemanje drugih oddaj na temo zdravega življenja ter kuhanje in promoviranje užitnih gozdnih rastlin na festivalih s skupino prijateljev in drugih ljudi, ki so premišljevali tako kot on. Ista skupina je bila tudi z nami tistega dne na Mrežnici.

Bosa hoja

Potem ko sem slišala Antonovo zanimivo življenjsko zgodbo, je prišel čas za preizkus nekaterih tehnik, ki jih uči na svojih delavnicah v naravi. Lekcija številka ena?

"Redko se bo kdo od nas izgubil v naravi, zahvaljujoč vsem tehničnim pripomočkom, ki jih imamo na voljo," mi je rekel, ko smo stali na travniku, povsod okoli nas pa je bilo zelenje in šumenje slapov. "A zagotovo smo se izgubili v mestu in v naravo se ne znamo vrniti."

Te poti ne bomo našli niti s kompasom niti z uro pa tudi ne s soncem in senco ne. "Prva stvar, ki jo moramo narediti po odhodu iz mesta v naravo, je, da hodimo bosi," mi je razložil. "Tako dosežemo najbolj naraven stik z zemljo in rastlinami. Zemlja bo absorbirala ves naš negativni električni naboj, vso našo negativno energijo, in z boso hojo se bomo znebili tudi strahov pred žuželkami, kačami ter drugim."

Tako smo prišli do lekcije številka dve: v naravi ni prostora za negativne misli in strah. Kot mi je razložil Anton: ko projiciramo negativne scenarije, srečanja z gozdnimi živalmi, pike ali poškodbe, imamo več možnosti, da se bo to tudi zgodilo.

"Po zakonu privlačnosti bomo pritegnili tisto, česar se najbolj bojimo. Torej moramo preklopiti na vedre misli, moramo si povedati: užival bom med sprehodom v naravi. Takoj se ustvari drugačna energija." En od načinov, kako to lahko dosežemo, je, da se naučimo globoko dihati.

Slastni zalogaji

Po Antonovih navodilih sem se sezula, sedla v travo in skupaj z drugimi člani skupine zaprtih oči začela zavestno vdihovati svež zrak. Najprej smo naredili veselo vajo dihanja, v kateri smo se oglašali kot ptiči, nato pa začeli tudi globoko dihati. In res, ob tem stiku s tlemi in ob zavestnem dihanju je bilo res težko zadržati napetost vsakdana. Prepojil nas je globok mir ... In še globlja lakota.

Čas je hitro minil, in če smo želeli potolažiti lakoto, smo morali začeti uresničevati zadnji del programa – kuhanje v naravi. Ker se v naravi nič ne zgodi takoj, temveč se je za to treba potruditi in imeti potrpljenje, ni bilo časa za obotavljanje.

S skupnimi močmi smo nabrali suhe vejice, na odprtem ob reki prižgali ogenj in pristavili lonec za kuhanje. Prva na meniju je bila juha iz kopriv, sledili so nabodala njivskega osata, solata iz vodne kreše in okusne lanene pogačice.

Z zelo uigranim timom, ki poleg prijateljev in sodelavcev pomeni tudi njegovo soprogo in tri otroke, nam je Anton v hipu pripravil okusen obrok v nekaj hodih. Morala sem priznati: kosilo v naravi, pripravljeno iz sestavin, nabranih v naravi, ki sem ga pojedla na majhnem lesenem pomolu ob prelepi reki, je imelo resnično poseben okus.

Med potjo domov sem premišljevala o tem, kako se po dnevu, preživetem v naravi, čeprav sem vstala zgodaj, se vozila iz Zagreba in naredila veliko intervjujev, počutim spočita in lahkotna. Vsekakor neprimerljivo bolje kot po dnevu, ki ga preživim pred računalnikom v pisarni. Zaželela sem si, da bi bilo možno tudi mojo pisarno postaviti ob gozdno pot, potok ali jaso, kot je naredil Anton. Toda Anton je vložil v to, da je danes tukaj, veliko časa in truda. Naravi je dal veliko in ona mu je vrnila neprecenljivo darilo.

Kot mi je rekel tistega majskega jutra: "Mir sem spoznal, ko sem spoznal zdravje, mir sem dobil takrat, ko sem spoznal pogum. Pogum in zdravje pa sem dobil v naravi. To je tisto, za kar menim, da je vredno iskati."

Ivona Lerman, fotografije: Filip Čargonja

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja