Alenka Vindiš Brozovič: Za svobodno izbiro poroda

Nekdanja miss Slovenije Alenka Vindiš Brozovič se je po svojem lepotnem mandatu hitro posvetila delu z otroki in družini. Kot mamica dveh sinov je zaživela umirjeno. V njenem življenju pa je v zadnjem času še Beli nagelj, akcija, ki so jo podprle tudi številne druge znane Slovenke.

Čeprav ima za seboj težko obdobje, ne obžaluje svojih odločitev. (foto: Osebni arhiv) Osebni arhiv
28. 4. 2013

Več o tem pa nam je zaupala v prvem intervjuju, ki ga je dala po dolgem času.

Alenka, po rojstvu dveh otrok ste se predali družinskemu življenju in delu z otroki. Ali nič ne pogrešate javnega nastopanja?

Tega nikoli nisem pogrešala. V bistvu mi je bil ta del vedno nekako odveč. Sem oseba, ki ima rada zasebnost in neprepoznavnost.

Nekje sem zasledila, da zelo radi planinarite. Kaj vam pomeni obisk narave?

Zelo veliko. Gore so prečudovit dar narave, kjer se človek res lahko odklopi od vsakdanjih skrbi. Ko pogledam navzdol proti dolini, me prevzame prečudovit občutek sreče, svobode in ne nazadnje prijetne utrujenosti. Vsi potrebujemo občasno kakšen odklop. Zame so ta odklop (poleg morja in narave na splošno) gore.

Postali ste tudi mamica dveh sinčkov. Kako ste doživljali prve korake materinstva?

Amadej bo poleti šest, Enej pa je bil tri. Pri prvih korakih sem se lovila, kot se verjetno skoraj vsaka mama. Pred tem sem prebrala kupe informacij o vzgoji, toda šele s prihodom otroka vidiš, da je eno teorija, drugo pa praksa. Že prvi otrok je pometel z nekaterimi mojimi 'trdnimi' načeli o vzgoji.

Preden sem rodila, sem bila recimo popolnoma prepričala, da morata po dojenju miniti vsaj dve uri, preden daš otroka spet na prsi. Saj veste, da se najprej eno mleko prebavi, preden pride drugo ... Toda ... Moj sinček je preprosto želel biti skoraj nenehno na prsih, drugače je jokal. Tako sem hitro uvedla dudo, da to vsaj malo zreduciram. Čeprav sem prej mislila, da dude ne bomo imeli zaradi zob. Nato so se začeli krči pri dveh tednih.

Patronažna sestra mi je povedala, da jih lahko ima, ker se prepogosto dojiva, in da morata vmes miniti vsaj dve uri. Da torej ne bi bila slaba mama, ki otroku povzroča same težave, sem nastavila strog urnik dojenja. Nato se je začela mora. Amadej je bil pol ure po dojenju miren in zadovoljen, nato pa je jokal uro in pol do naslednjega dojenja. Nato je bil spet pol ure miren, sledil pa je jok do naslednjega dojenja. Vse skupaj tri dni in tri noči.

Naj poudarim, da je bila tudi ponoči zgodba popolnoma enaka. Lahko si samo mislite, kakšna sem bila. (smeh). Prav razumem, zakaj se žensk loti poporodna depresija. Nato me je po treh dneh poklicala patronažna sestra in me vprašala, ali nama gre kaj bolje. Ko sem ji opisala, kaj se dogaja, je vprašala, ali imam kaj manj mleka. Seveda ga je bilo manj, ko pa je bilo manj dojenja. Nato je rekla, da se morava takoj začeti dojiti po želji otroka.

Potem so se začeli spet bolj mirni dnevi. Takšnih in podobnih iskanj je bilo kar nekaj. Seveda potrebuješ čas, da ugotoviš, kaj od vse teorije dobro deluje zate in za tvojega otroka. Zagotovo mi je bilo v tem smislu pri drugem otroku precej lažje. So pa bili zame prvi meseci materinstva najtežji. Neprespane noči in podobno, a sčasoma se vse umiri in postane lažje! Te izkušnje so me naredile precej močnejšo.

Že nekaj časa svoje delo usmerjate v vzgojo otrok prvega in drugega starostnega obdobja. Kako se počutite v tem delu in kaj vam daje?

Že po srednji zdravstveni šoli sem si želela delati z otroki, zato sem se vpisala na pedagoško fakulteto, smer predšolska vzgoja. Pozneje sem opravila še triletno specializacijo za waldorfsko vzgojiteljico, danes pa delam kot vzgojiteljica v waldorfskem vrtcu. Delo me osrečuje, ponuja mi možnost za osebno rast, počutim pa se, da sem na popolnoma pravem mestu zase.

Presrečna sem, da delam v vrtcu, kjer imamo čudovit vrt, kjer otroci še vedno lahko plezajo po drevesih (kot smo mi v našem otroštvu), kjer se lahko svobodno igrajo z igračami iz naravnih materialov. Zadovoljna sem, da se lahko otrokom individualno posvetimo, da delamo v skupini tri osebe in imamo možnost otroke tudi 'pocrkljati', ko to potrebujejo, ali da lahko damo kakšnega enoletnika prej spat od drugih v skupini, če to potrebuje.

Kot ljubiteljici zdrave prehrane pa mi je pomembno tudi, da imamo v našem vrtcu zelo kakovostno prehrano, ki jo naši otroci zelo radi jejo. Z otroki tudi vrtnarimo, pečemo kruh, imamo projekte, kot je Od volne do končnega izdelka, ko z otroki najprej izpiramo in čistimo postriženo volno, nato jo 'češemo', na koncu pa iz nje naredimo še kak končni izdelek.

Trenutno ste zelo aktivna podpornica akcije za podporo babicam z naslovom Beli nagelj, za svobodno izbiro poroda. Za kaj pravzaprav gre?

V Sloveniji ženske ne moremo svobodno odločati kako, kje in s kom bomo rodile. Do neke mere že, vendar bi se dalo še veliko izboljšati. Res je, da se je porodniški sistem od časa naših mam precej spremenil na bolje. Takrat  partner nikakor ni smel biti pri porodu, danes je to že stalna praksa. Otroka so ti takoj po porodu vzeli in v porodnišnici ni bil 24 ur na dan ob tebi, kot je to praksa danes.

Vse to se mi zdi izrednega pomena, vendar nekatere ženske v Sloveniji vseeno nimajo občutka svobode. Vse več nas želi roditi bolj naravno v porodnišnici (brez pogosto nepotrebnih medicinskih postopkov, npr. prerezov presredka, predrij mehurja, umetnih popadkov ...), nekatere bi najraje rodile v babiški hiši (kot je to praksa v tujini), so pa tudi take, ki bi želele roditi doma (seveda le v primeru zdravih, nerizičnih nosečnostih). Žal trenutno Slovenija nima urejene zakonodaje, da bi te pri tem lahko spremljala svobodna, samostojna babica.

Za kaj takega moraš najeti babico iz tujine, ker bi bile naše, slovenske, lahko šikanirane in kaznovane z izgubo licence. Slovenske babice niso svobodne in dovolj priznane v svojem delu. Želimo si, da ne bi sodili ali kakorkoli preganjali babic, ki si želijo podpreti in omogočiti varen porod ženskam tudi zunaj porodnišničnega sistema. Prav tako se zavzemamo za več priznanja babicam in njihovo samostojnost v porodnišnicah.

Vseslovenska akcija bo v nedeljo, 5. maja, ob 13. uri pred slovenskimi porodnišnicami na Mednarodni dan babic. Mislite, da se lahko s tovrstnimi akcijami dosežejo spremembe?

Vabim, da se takrat v čim večjem številu zberemo pred porodnišnicami. Vsak naj v rokah v znamenje podpore drži beli nagelj, skupaj pa bomo sklenili roke in združili svoj glas za naše babice. Sama bom to storila v svojem rodnem kraju pred porodnišnico na Ptuju, kjer sem se rodila. Samo upam lahko, da bomo s tem bolj slišani in da se bodo v Sloveniji zgodile pozitivne spremembe. Če se nihče za nič ne zavzema, niti ni možnosti, da bi se kaj spremenilo.

Kdo vse podpira akcijo Beli nagelj, za svobodno izbiro poroda?

Pobudnica te prelepe akcije je Andreja Kolenc, ki deluje v okviru Vis Feminea. Ženskam svetuje od spočetja do prvih korakov. Ko sem izvedela za akcijo, sem preprosto želela širiti to sporočilo. Navezala sem stik z nekaj znanimi osebami in hitro ugotovila, da je tudi med njimi kar nekaj takih, ki si želijo podobno kot jaz. Presenetila me je na primer v modnih krogih priznana Eva Svete, ki je svojega otroka rodila doma in je imela ob tem zelo pozitivno izkušnjo.

Prav tako akcijo podpira priznana vizažistka Nataša Zajc, ki je celo rodila v porodnem centru v tujini sama z babico v napol zatemnjeni sobi. Domov je odšla že po nekaj urah. Pravi, da se včasih prav jezi, ko posluša svoje prijateljice in opise njihovih porodov. Naše podpornice so še Iris Mulej, Maša Merc, Tinkara Zorec in Saša Einsiedler. In verjetno bi se jih našlo še veliko, če bi jih vprašali. Zagotovo si želi imeti vsaka ženska pri enem izmed najpomembnejših dogodkov v svojem življenju svobodo in porod po svoji meri!

Glavna naloga je prizadevanje, da bi ženske imele možnost izbire poroda. Kakšne izkušnje ste imeli s porodom sami?

Sama sem imela obakrat prečudovito izkušnjo. Prvič po naključju, ker se s tem takrat nisem posebej ukvarjala. Prijateljica mi je povedala za možnost poroda v Feldbachu v Avstriji in mi opisala svojo pozitivno izkušnjo. Za tem sem na spletu zasledila mnogo zadovoljnih porodnic, ki so tam rodile. Ker je bilo leta 2007, ko sem rodila Amadeja, porod tam še brezplačen, sem si pač rekla, da bom rodila tam.

Porod je trajal zelo dolgo, toda imela sem naravnost angelsko babico, ki me je v najtežjih trenutkih božala in spodbujala, da bo šlo. Res sem bila pozitivno presenečena nad odnosom do porodnic pri njih. Takrat nisem natančno vedela, kakšen porod si želim. V mislih sem imela epiduralno, ki je bila takrat v nasprotju z Mariborom pri njih vedno dosegljiva, ne samo če bi rojevala dopoldne. Druga možnost pa je bila porod v vodi. No, nazadnje sem rodila v vodi.

Presrečna pa sem bila, da me niso prerezali, saj me je bila tega groza že od srednje šole, ko sem na praksi v porodnišnici prisostvovala porodu in to videla. Res sem se malo raztrgala, toda lepo so me zašili in nikoli nisem zaradi tega čutila nikakršnih posledic. Prijateljice, ki so jih prerezali, pa so mi mnogokrat povedale precej drugačne zgodbe. Koliko časa niso mogle normalno sedeti ... Pred drugim porodom pa sem prebrala knjigo Modrost rojevanja avtorice Ine May Gaskin, ki je temeljito spremenila moje dotedanje vedenje o porodu. Po tej knjigi sem preprosto vedela, da želim roditi v vodi in popolnoma naravno. In tako sem tudi rodila.

Ko so me drugič sprejeli in sem babici povedala, da želim tokrat roditi popolnoma naravno, je rekla: "Končno ena, ki želi roditi naravno." Pri prvem otroku sem želela dobiti protibolečinsko terapijo, ki pa po moje sploh ni nič delovala. Nič manj ni bolelo. Potem sem v omenjeni knjigi prebrala, da to povzroči zaspanost pri novorojenčku. In res je bil moj prvi otrok čisto zaspan po porodu. Tri dni sem ga morala zbujati za dojenje, ker bi samo spal. Ko je to minilo, pa ni več skoraj nič spal. Drugi otrok pa je bil popolnoma buden takoj po porodu, takoj se je prisesal. Res se je poznala razlika med njima.

Sami ste rodili v tujini. Ali niste dovolj zaupali našim porodnišnicam?

Kot sem že omenila, sem si želela roditi v vodi, tega pa večina slovenskih porodnišnic sploh ne omogoča. Tiste, ki to možnost imajo, me niso prepričale zaradi precej majhnega števila porodnic, ki v vodi na koncu tudi res rodijo. Ko sem raziskovala možnosti po Sloveniji, sem ugotovila, da tu v vodi sploh ne morem roditi.

Leta 2010 so mi v neki porodnišnici jasno povedali, da pri porodu v vodi porodnica ne sme rojevati več kot dve uri (upam, da so merila danes že spremenili), da ne sme biti pozitivna za streptokok B (kar sem jaz bila in jih je veliko; sicer ni za žensko nič nevarnega, toda za plod je lahko). V tujini to ni bila omejitev! Poleg tega pa še ne smeš ne jesti in ne piti v času poroda!

Jaz sem vse to počela prvič, ko je trajalo dolgo, drugič pa sem samo pila, ker ni trajalo tako dolgo. Ne vem, kako bi preživela, če bi mi to prepovedali! Za porod sem namreč potrebovala moč! Sem se pa pri drugem otroku odločila za odvzem matičnih celic, da jih za otroka za vsak primer shranim za prihodnost (pri prvem za to možnost še nisem vedela).

Ko sem se pri neki drugi porodnišnici, ki prav tako omogoča porod v vodi in velja za zelo odprto za alternativni porod, zanimala, ali bi lahko pri njih rodila v vodi in dala matične celice, mi je predstojnica odgovorila, da takega primera še niso imeli, da pa bi mogoče šlo, če bi takoj po porodu vstala.

"Kaj sem pa vedela, ali bom sposobna vstati!" To v Feldbachu ni bilo potrebno. Tam so imeli neko moderno kad, ki je v nekaj trenutkih po porodu vodo izčrpala, tako da sem bila takoj na suhem! Prav lepo sem lahko potem polsede počivala v kadi. Verjetno sem prva Slovenka, ki je pri porodu v vodi imela odvzem matičnih celic otroka! (smeh)

Nekatere ženske si želijo roditi čim bolj naravno, tudi doma. Žal pa jih pri tem ne more spremljati babica. V tujini je to drugače. Zakaj?

Pri nas je marsikaj zastarelo in bi bilo treba spremeniti. Lahko samo rečem, da si želim, da bi se tudi pri nas bolj zgledovali po nekaterih do porodnic prijaznih tujih praksah. Zato pa se je treba bojevati za spremembe!

Kot nekdanja miss Slovenije ste nekoč imeli precej podpore javnosti. Je to prednost ali slabost pri osebnem življenju?

Kakor kdaj in odvisno od tega, kakšne vrste človek si. Zagotovo pa je pri stvareh, za katere se zavzemaš, mogoče storiti več, če si prepoznaven!

Nekje sem celo prebrala, da naj bi se tudi ločevali. Ali to drži? Kaj vam pomeni družina?

Družina mi je bila vedno na prvem mestu, zato je bila odločitev za ločitev zelo težka in je dolgo zorela. Predvsem sem imela pomisleke zaradi otrok, vendar danes vidim, da imata zdaj z očetom več stikov kot prej, ko smo še živeli skupaj.

Imava namreč tudi urejeno skupno skrbništvo, tako da sva v njunih življenjih oba zelo prisotna! Seveda pa jima je bilo na začetku težko, toda zdaj je od tega, ko sem se odselila, minilo že leto in pol, tako da so se stvari že umirile.

MIMA za revijo Story

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri