Črna celina velja za zibelko človeštva, kot domovino filozofske misli pa je Evropejci dolgo niso prepoznali.
Spričo skromnih pisnih virov so bile za raziskovanje modrosti Afrike potrebne vrline, ki jih je premogel šele etnolog Marcel Griaule:
- znanje jezika,
- potrpežljivost,
- neobremenjenost s predsodki,
- radovednost.
Francoski znanstvenik se je lotil proučevanja astronomskega znanja in mitološkega izročila Dogonov, prebivalcev današnjega Malija. Po 15-letnem poznanstvu mu je tamkajšnji modrec in učitelj zaupal svoj nauk, ki ga je Griaule leta 1948 objavil v knjigi Pogovori z Ogotemmêli – vsebuje razprave o kozmologiji, jeziku, umetnosti in religiji, družbeni in gospodarski ureditvi.
Med pionirji je bil tudi Belgijec
Placide Tempels, frančiškanski pater, ki je od leta 1930 kot misijonar potoval po Kongu.
V svoji knjigi iz leta 1945 primerja 'magični' svetovni nazor Bantujcev s krščanskim. Oba po njegovem predstavljata 'zaokroženo, pozitivno filozofijo', pri čemer Tempels bantujsko označi kot 'dinamično', saj v središče postavlja notranjo silo, ki biva v vseh živih in neživih bitjih. To je muntu in je življenjska sila z lastnim razumom, ki pri človeku ustvarja notranjo vez z bogom, predniki, člani istega plemena, prebivalci skupnega ognjišča in otroki, z lastnino in zemljo.
Tempels je vlogo svoje knjige videl v 'propagiranju človeškega ravnanja kolonialistov s črnim prebivalstvom'. A kljub vsemu je Evropejce še vedno videl kot 'civilizatorje' in vzgojitelje bantujske duše. Ta pogled se je začel spreminjati šele z afriškimi osvobodilnimi gibanji, v postkolonialnem obdobju pa se raziskovanju svojega ustnega izročila posvečajo tudi sami Afričani.
Ohranitev bogate ustne dediščine je boj s časom. Amadou Hampaté Bâs, malijski filozof, pravi:
“Z vsakim modrecem, ki umre v Afriki, zgori cela knjižnica.”
Novi pristop je npr. projekt Sage Philosophy Project (sage = angl. moder), pri katerem najstarejši člani skupnosti pripovedujejo o svojih pogledih na boga, vero, naravo, človeka in družbo. Idejni vodja projekta Henry Odera Oruka je bil tudi sam sin modreca in učitelja zahodnokenijskega ljudstva Luo. Študiral je na Švedskem in v ZDA, po vrnitvi na univerzo v Nairobiju pa je predaval filozofijo in do svoje prezgodnje smrti leta 1995 vodil omenjeni projekt.
Modrost preprostega
Kako poetično, filozofsko in jasno argumentacijo uporabljajo njegovi sogovorniki, kaže spodnji izsek iz pogovora z Arapom Baliahom, modrecem, spoštovanim kmetom brez formalne izobrazbe.
“Sprva je moje ljudstvo Kipsigi vedelo, da je Bog Sonce. Kasneje so Kipsigi Boga razumeli podobno kot v krščanstvu, torej kot vsemogočno in sveto bitje.”
Vprašanje: “Ampak kako si ti dejansko predstavljaš Boga?”
Odgovor: “Težko vprašanje. Rekel bi, da je Bog oče ali nadomestek očeta za človeka. Ljudje, ki ne poznajo svojega očeta, se pogosto počutijo nemočne ali brez korenin. Tako bi se človek brez Boga počutil nemočno in brez korenin.”
Vprašanje: “Kdo pa je oče od Boga?”
Odgovor: “Ne vem, ampak mogoče je Bog tako močan ali tako odrasel, da ne potrebuje očeta.”
Vprašanje: “Ali močni ne potrebujejo očeta?”
