Življenje kot reka velikokrat teče mimo nas, včasih hitreje, drugič počasneje. Od nas je odvisno, ali bomo življenje živeli ali le preživeli. Ali bomo ostajali v sivini ali v svoje življenje, na svoje platno in nase nadeli barve, s katerimi smo tudi prišli na svet.
Sama sem velikokrat ostajala raje v sivini, kjer je bilo varno, udobno, domače. S prebiranjem različnih knjig, poslušanjem takšnih in drugačnih predavanj, udeležbo na raznolikih delavnicah, sem se odločila, da tudi sama v svoje življenje vnesem nekaj sprememb. Med drugim sem želela, da bi gibanje na svežem zraku, v naravi, postalo del mojega vsakdana. Ravno zato sem si zadala cilj, da bom tekla 66 dni, vsak dan, brez izgovorov, 20 minut. Saj veste, izgovori nas samo oddaljujejo od našega cilja. Ali mi je uspelo? Seveda. In ne samo to, s svojim osebnim projektom sem navdihovala tudi druge. Nekateri so sledili, drugi spodbujali, tretji pa z veseljem prebirali moje zapise ter moja spoznanja. Tako tek ni bil več samo tek, ampak je postal prostor, kjer sem spoznavala sebe in lažje razumela druge. Ker sem želela izstopiti iz sivine, v kateri prebivam že predolgo, sem se odločila svoja spoznanja deliti tudi z vami. Da boste lažje razumeli in tudi vi naredili korak k sebi. In da boste videli, kako malo je bilo potrebno in kako velika pridobitev je bila to zame. Na tem mestu ne bom pisala o pripravah z vidika športa ali prehrane, ampak o tem, kaj sem se iz te izkušnje sama naučila. Gre za to, da 20 minut dnevno namenimo gibanju v takšni ali drugačni obliki, vsak po svojih zmožnostih. Namreč vsak najbolje pozna svoje telo, ki vedno daje prave odgovore in usmeritve, če mu le prisluhnemo. Gre za to, da si vsak dan vzamemo 20 dragocenih minut zase. Gre za prostor, kjer se čas ustavi in, v katerem se porajajo najboljše ideje.
Moje prve minute teka so se začele z odločitvijo, da nekaj spremenim v svojem življenju. Bil je vroč poletni dan, vendar sem se kljub temu z vprašanjem podala proti gozdu, med drevesa, kjer najdem prostor navdiha. Prostor, kjer najdem številne odgovore. Že samo vstop v objem le-teh, me je pripeljal do odgovora. Tako se je moje 66-dnevno popotovanje tudi začelo. Ker sem kljub vsemu potrebovala tudi zunanjo motivacijo, sem svoje 66-dnevno popotovanje delila tudi med prijatelje in znance. Vem, da bom marsikoga navdihnila in upam, da bom z naslednjimi vrsticami pobožala tudi tiste, ki ne razmišljajo pozitivno o svojem življenju, saj mi je tek poleg vsega, kar vam bom predstavila, prinesel tudi ogromen nasmeh na obrazu. In na koncu koncev, kaj vas stane poskusiti? Nič. Le 20 minut dnevno boste preživeli v družbi svojega najboljšega prijatelja. Sebe.
Gibanje na svežem zraku in skrb za zdravje
Sama sem vsak dan poskušala teči v naravi, največkrat po gozdu ali ob morju. Živim v bloku in velikokrat se zalotim, predvsem v zimskem času, ko so dnevi krajši, da nisem preko dneva nič na svežem zraku. Vemo pa, kako zrak in dnevna svetloba, posebno sonce, pomembno vplivata na naše počutje in zdravje. To je bil povod za mojo odločitev.
Vztrajnost in sprejemanje
Tek me je naučil vztrajnosti in sprejemanja same sebe. Biti na nek način prijazen do sebe. Tega sem se učila predvsem na svojih začetkih. Bili so trenutki, ko sem se morala pošteno motivirati in sprejeti dejstvo, da dan ni enak dnevu, da so dnevi, ko lahko več dam od sebe, dnevi ko gre počasneje. Včasih v življenju preveč zahtevamo, smo preveč kritični in nepotrpežljivi. Takrat se moramo zavedati, da je v vsakem primeru v redu in da je najbolj pomembno to, da se gremo v življenju naprej.
Sprejeti samega sebe
Svoje fotografije sem vsakodnevno objavljala na internetu. Takšna kot sem, takoj po teku, brez popravkov. Sebe sem želela razgaliti, se predstaviti točno takšno kot sem, brez popravkov, ki jih sodobni telefoni omogočajo in iznakazijo resnično stanje. Včasih sijoči, včasih utrujeni. Vsi smo samo ljudje. Vsak dan drugačni, a vedno čudoviti in edinstveni. To, da sprejmeš sebe vsak trenutek in se ne obsojaš, je največje darilo, ki si ga lahko pokloniš.
Pohvaliti se
Večkrat bi se morali pohvaliti in nagraditi. Za večino ljudi predstavlja življenje nenehen boj in trdo delo za preživetje. Ne znamo se ustaviti, zadihati, se pohvaliti in nagraditi. Kdaj si se nazadnje sam pohvalil? Čakaš, da to storijo drugi? Jaz sem se odločila in si med tekom v intervalih postavljala nagrade v obliki razvajanja svojega telesa in si večkrat izrekla pohvalo.
Disciplina
Vsak dan. 20 minut. Ne glede na vreme. Ne glede na polnost dneva. Ne glede na številne izgovore, ki so polnili moje misli. Včasih se je bilo potrebno kregati s samim seboj, ampak kljub vsemu mi je uspelo. In zdaj, ko pogledam na vse skupaj, se mi zdi, da se uspeh širi kot virus še na ostala življenjska področja. Disciplina je vsekakor vrlina, ki v življenje vnaša red. Red pa prinaša mir.
Sreča, radost in pozitivna naravnanost
Med gibanjem in po njem so bili občutek sreče in radosti ter pozitivne naravnanosti stalnica. Predvsem zaradi prostora, kamor sem se odpravljala teči, zaradi ljudi, živali in rastlin, ki sem jih med tekom srečevala. Čeprav sem vsak dan tekla po istih poteh, je bila izkušnja vedno drugačna. Vsak dan novo presenečenje.
Ustvarjalnost in nove zamisli
Med tekom sem dobivala ustvarjalne ideje in zamisli za različna življenjska področja tako, da sem si jih pogosto, ko sem prišla domov, zapisovala. Eno izmed njih so tudi vrstice, ki jih prebirate. Veliko pa jih je še v nastajanju in jih imam še zavite v tančici skrivnosti.
Prijateljstvo in navezovanje novih stikov
S tekom sem okrepila tudi prijateljske stike in navezovala nove. Velikokrat se mi je zgodilo, da sem med tekom spoznala koga novega. Enkrat sem se priključila tudi vadbi mlade družine. Spet drugič se mi je med tekom priključil prijatelj. Spoznala sem, da je tek lahko odlična socialna ali intimna izkušnja. Nikoli ne bom pozabila, ko sem dolga leta nazaj tekla 21 kilometrov v Radencih in me je po nekaj kilometrih dohitel fant ter mi predlagal, da bi se mi priključil, ker imava enako hitrost teka. Seveda sem ponudbo z veseljem sprejela, saj sem potrebovala motivacijo za svojo prvo "21-ko". Skupaj sva tekla do 17. kilometra. Pogovarjala sva se, si izmenično jemala prigrizke in pijačo na stojnicah. Pri 17. kilometru, me je vprašal, če bi do cilja povečala hitrost teka, vendar je meni ustrezal lahkoten tek do cilja. Poslovila sva se in se nikoli več videla. Zanimivo, kako ti življenje pripelje ljudi prav takrat, ko jih najbolj potrebuješ.
Premagovanje strahov in odločanje
Med tekom po gozdu nisem vselej poznala vseh poti, prihajala sem do razpotij, neznanih poti, srečevala različne gozdne živali. Nekega dne mi je pot križala srna. Obe sva bili presenečeni, saj je bila ura šele pet zjutraj in po vsej verjetnosti ni nikogar pričakovala. Za trenutek sva se obe ustavili in spogledali v razdalji enega metra. Nikoli, razen v živalskem vrtu in na Tajskem, kjer so imeli eno udomačeno in sem jo celo božala, nisem videla srne v naravi tako blizu. S tekom po gozdu, sem imela na nek način občutek, da premagujem svoje notranje strahove in krepim zmožnost odločanja. V gozdu sem pogosto prihajala do neznanih poti, razpotij. In tukaj je prihajalo v ospredje odločanje. Levo ali desno, gor ali dol. Vsi pa vemo, kako pomembno je odločanje za kakovost naših življenj.
Nekajkrat sem šla teči tudi ponoči. Čez dan ni bilo časa, nisem naredila načrta in sončni zahod ni počakal name. Takrat sem sama sebe izzvala in tekla v temi med drevesi po Ljubljanski poti spomina in prijateljstva. Priznam, sprva sem se prestrašila vsake sence. Ampak veste kaj, bojimo se lahko le sebe. Strah je votel in zunaj ga nič ni. Nekega dne sem imela izkušnjo z motoristom, ki je peljal mimo mene ravno takrat, ko sem zaključila s tekom. Na koncu ulice se je obrnil in zapeljal proti meni. Sprva mi je bilo neprijetno, ker je bila ura več kot deset zvečer. Ko je prišel do mene, me je le prijazno vprašal: "Ali je vse v redu? Potrebuješ pomoč?" Vse kar sem lahko izustila je bilo: "Vse je v redu, hvala." Življenje je prijazno.
Napor pri vzponu, čudovit občutek na vrhu in užitek pri spustu
Tako je tudi v življenju. Kamor usmerjamo svojo energijo, tisto področje raste. Nekaj časa je lahko zelo naporno, ampak ravno takrat je pomembno, da vztrajamo, ker nas na vrhu čaka čudovit razgled. Krepi se zmožnost soočiti se z vsemi izzivi v življenju. Z vsemi svojimi občutki, čustvi in mislimi. Prijetnimi, neprijetnimi, uspehi in porazi, vzponi in padci.
Čuječnost – biti v trenutku, tukaj in zdaj
Lansko leto sem opravila program čuječnosti, ki ga vnašam v svoj vsakdan, saj opažam, kako lepo je užiti čašo vsakega trenutka. Se ga veseliti, radostiti in praznovati. Med tekom se ravno to zgodi. Čudovito je, ko začutiš telo v njegovem prvinskem gibanju. Sčasoma ni potrebno razmišljati ničesar, saj si nogi sledita čisto spontano. Vzpostaviš stik s svojim telesom in z okolico, v kateri se giblješ. Telo postane sproščeno, ti pa ostajaš v trenutku, tukaj in zdaj.
Tek je danes zelo moderen. Vsako pot, stezo in cesto je že pretekel tekaški korak, marsikatero drevo je že nudilo senco ali zavetje tekaču. Vsak tekač pa ima svojo osebno tekaško zgodbo. Na tem mestu sem vam predstavila svojo. 66 dni je bilo potrebnih, da sem uresničila svoj cilj. Vendar so se ob njem pokazali novi, višji in bolj mogočni, ki so me zaznamovali tudi kot človeka. Tek je postal prostor, kjer sem spoznavala sebe in osebno rasla. S projektom še vedno nadaljujem, ker je gibanje zdaj del mojega življenja in ker vem, kaj mi prinaša. Prinaša barve. Želim jih še več. Si jih tudi ti želiš?
Maja Rožanec
- Preberite si še: Drži se vsega, zaradi česar si vesel, da si živ
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
