Zakonska in družinska terapevtka piše o boleči zapuščini strupenih staršev.
Otroci in odrasli, ki se čutijo nesposobne, nepomembne, nevredne ljubezni.
Zmeda, pomanjkanje varnosti in izguba otroštva, so značilni za domove staršev, ki na otroke vplivajo strupeno.
Na takšen način lahko začnemo opisovati občutja, ki jih doživljajo odrasli otroci staršev, ki so zlorabljajoči. Pa ne gre vedno samo za starše, ki so izvajali fizično ali spolno nasilje, tovrstna občutja so prisotna tudi v družinah, kjer sta starša na prefinjen način povzročala bolečino.
Velika težava in potuha so tudi številna spoštovana vzgojna načela, ki so se prenašala iz roda v rod ter so v resnici slabi nasveti, prikazani kot modrosti.
Starši bogovi
Naša kultura in religija podpirata vsemogočnost starševske avtoritete.
Dopustno je biti jezen na moža, ženo, ljubimca, sestro, brata, nadrejenega ali prijatelja, samozavestno soočenje s starši pa je skoraj tabu. V skladu s to miselnostjo imajo starši pravico do upravljanja z nami samo zato, ker so nam dali življenje. Otrok je svojim božanskim staršem prepuščen na milost in nemilost. Nikoli ne ve, podobno kot stari Grki, kdaj bo vanj udarila strela. Ve pa, da prej ali slej bo neizmerno udarila. V njem se zakorenini strah, ki raste z njim. Vsak nekoč zlorabljen človek, četudi je danes uspešen, nosi v sebi prestrašenega in nebogljenega otroka.
Če želimo tej zadevi priti do dna, torej vsem trpečim odraslim otrokom, ki živijo še danes ujeti v takšnih starševskih odnosih, omogočiti, da dobijo sporočilo: lahko odideš!, je potrebno o tem govoriti odkrito in konkretno.
Velikokrat se podobne teme sicer naslavljajo in se o njih kje piše, a prepogosto s skritim leporečenjem in zavijanjem zadeve v celofan, dobimo na koncu občutek, da pa le ni tako hudo.
Toda dejstvo je, da je ogromno število ljudi, ki so od otroštva naprej ujeti tudi v odrasli dobi v občutja krivde, nesamozavesti, nezaupanja in na pragu samodestruktivnosti.
Moč zanikanja
Da otrok lahko preživi v družini, kjer starša z njim manipulirata, kar pomeni, da ga delata zmedenega, bo prvi obrambni mehanizem zanikanje. Zanikanje je kot dober pokrov ekonom lonca. Dokler je zaprt je v redu. Vemo pa, da napetost v njemu ves čas narašča in v nekaterem trenutku, ga bo razneslo.
Pogosto je to tudi v obliki depresij pri otrocih ali odraslih. Ker je zanikanje tako močno, ni dopuščeno nobenim čustvom, da bi prišla na površje. In tako oseba stagnira, obenem peša. Njen čustveni naboj pa se neprestano povečuje. Lahko to doživljamo v obliki odvisnosti, samomorov, umorov, samopoškodovanja, izkoriščanja, mobinga, nasilja...
Ker je ta osnovni model obrambe vzpostavljen že od rojstva, je oseba navajena to uporabljati tudi v drugih odnosih in vlogah v življenju. Tudi v službi, partnerskih in prijateljskih odnosih, si pogosto zanika, da ni tako hudo in krivdo večinoma prevzema nase. Ker je bilo otroku prehudo, da bi rekel in priznal: “Nisem bil jaz kriv, moj starš je bil grozen!”
Brezupno upanje
Pogosto je ogromno toleriranja, opravičenja in upanja, da se bo starš spremenil, ko se bo otrok še bolj poboljšal. To je navidezna uteha, ki v tistih trenutkih, ko je otrok še dejansko odvisen od staršev, tudi način preživetja. Kadar pa tovrstna obramba traja predolgo časa, še v odrasli dobi, onemogoča, da bi oseba poskrbela za sebe, se soočila s kruto realnostjo ter se zaščitila in odšla.
Samo dobro so mi hoteli
Včasih enostavno ni izgovorov: “Delali smo tako, kot smo mislili, da je prav” ali “Vse to počnemo v tvoje dobro”. Nobena zloraba, manipulacija ali ustvarjanje ujetosti ni v vaše dobro. Vse to je v dobro nekoga drugega, vi pa ste žrtveno jagnje v tem primeru.
Zdravo starševstvo zajema in dopušča delanje napak in njihovo popravljanje. Medtem ko v strupenem starševstvu ni obžalovanja in popravljanja.
Ni potrebno odpustiti
Odpuščanje ima v svoji notranjosti dve komponenti: opustiti maščevanje in dati sporočilo storilcu, da do njega ne čutimo več zamere.
Prva komponenta glede maščevanja je v redu, ker omogoča zdravo nadaljnje življenje in je nujna, da človek lahko živi naprej. Je pa včasih težka in prisilna odločitev.
Naslednja komponenta, da bi storilcu odpustili zaradi tega, da bi oboji v miru živeli naprej, pa je banalna.
Ne samo to, onemogoča tudi zdravljenje, ki je pogoj, da bo življenje žrtve steklo naprej.
Pogosto je izkušnja, da prehitro odpuščanje, onemogoča osebi, da bi šla skozi proces zdravljenja. Na začetku sicer začuti določeno oljašanje, čez čas pa zadeva postane še bolj boleča.
Ko ugotovi, da se okolica in odnosi niso spremenili, ter da vse poteka tako kot prej, se šele prava bolečina začne. Zato je dobro, da ne gremo v prehitro odpuščanje, pač pa v proces zdravljenja. Dejansko se gre skozi obdobja žalovanja in poslavljanja, saj se mora oseba na nek način poslavljati od živih oseb, kar je zelo boleče. Ne samo od oseb, pač pa tudi od vseh upanj in pričakovanj, da jo bo končno nekdo iz družine začutil in razumel.
Tudi če na začetku soočenja z dejstvom, da izhajate iz družine, kjer je prevladovalo zlorabljajoče starševstvo, doživljate, da ste sami na svetu, vedite da je tovrstnih primerov veliko. Obenem je za to potreben velik pogum in sposobnost videti in verjeti, da vam bo uspelo. Vedno je novo upanje in imate si ga pravico začeti graditi povsem po svoje.
Maša M. Bahor, mag. ZDŠ, zakonska in družinska terapevtka
- Preberite si še: Kdo so NEVARNI ljudje? Prepoznajte jih po teh znakih
Eden boljših čipsov, ki ste ga kdaj jedli - PARADIŽNIKOV ČIPS! Poglejte si preprost recept:
