6. Sensa vikend: 'Vetroven' vikend sprememb

Vtisi naše novinarke Tine Torelli. s 6. Sensa vikenda

6. Sensa vikend: 'Vetroven' vikend sprememb (foto: Arhiv Sensa) Arhiv Sensa
19. 4. 2012

Kje naj sploh začnem? Mogoče na začetku. Verjamem, da se vsaka stvar zgodi z razlogom in ravno ob pravem času. Kljub dejstvu, da delam za Senso od prve številke dalje, mi je prvih pet Sensa vikendov ušlo. Vlak je v Bohinj odpeljal brez mene, pa imam nasploh rada te reči: rada raziskujem, brskam po sebi, plešem, migam ... rada kam grem in to ne samo ležat na plažo.

Zakaj sem med množico mejlov tokrat opazila ravno zadnji poziv za Sensa vikend, sem izvedela šele, ko sem že bila v Bohinju in ko me je na eni od delavnic tako dušilo, da sem videla zvezde. Ni me bilo strah, ker sem vodji Bodinu takoj zaupala in ker sem vedela, da me v tistem trenutku zgolj zapušča nekaj nepotrebnega. A če že rada zaupam drugim in v druge, sem na tem vikendu najprej spoznala, da ne zaupam vase. Kaj pa bi lahko na vikendu, ki se je naslavljal kot 'Samozaupanje je temelj!' lahko drugega spoznala?

Kako smo vsi močni v teoriji! Vemo, kako pomembna v življenju je vera v samega sebe, a če te vere zares ne čutiš, je to samo en bla bla bla. Vemo, da prej in lažje uspe tisti, ki ne dvomi. Da je tisti, ki ne dvomi vase, bolj zadovoljen, bolj samozavesten in bolj sproščen. Vemo, da je mogoče bivati polno samo na trdnih temeljih samozavesti in da samo samozavesten človek v življenju lahko doseže tisto najtežje in najlažje hkrati: samouresničitev. Skozi različne vaje nas je skupina dvajsetih udeležencev spoznavala, da naše samozaupanje ni tako trdno, ko bi si v svoji samopomembnosti morda predstavljali.

Petek popoldne

Tabla za Bohinjo Belo! Že sam Bohinj je balzam za dušo, Park EKO hotel pa je po novem tudi moj sanjski bohinjski 'vikend', kjer pijem kavico na terasi in imam 'svojega' butlerja. Tu čas ne obstaja. Ali pač, a ne za dolgo – ob pol petih se začne prva delavnica in sicer dve dobri uri plesa brez forme, ki je namenjen 'mehčanju'. Kristino De Ventus, o kateri ste brali v prejšnji številki Sense, poznam še iz 'prejšnjega življenja', ko še ni prevzela priimka po tistemu, ki jo je prvi zazibal v ples brez forme, vetru.

Pri petnajstih mi je v plesni šoli v telo in glavo skušala vtepsti formo, me naučiti gibov in koreografije, zdaj pa me je pozivala, naj vse to pozabim. Takrat v plesni šoli je ogromno štela tudi forma telesa, ki pa se – zanimivo – skozi ples brez forme samo od sebe popravi. Kristinine ure ni odprlo naporno ogrevanje in raztegovanje, ker telo, ko se vanj ne vmešavamo s pametjo, samo od sebe ve, kako se mora gibati. Ja, telo je modro.

Kristina pove nekaj o sebi in o plesu brez forme, še več pa o obeh pove posnetek, ob katerem dobim nekaj idej za 'koreografijo brez koreografije'. Napaka! Ugotovim, da je forma v meni globoko zakoreninjena. Da ne znam biti svobodna, nova in nedolžna. Težko sledim glasbi - ne plešem z njo, ampak po njej. Ne čutim je s telesom, ampak z možgani. Prežim na refren in naslednjo kitico.

Zelo počasi se mehčam, a se, nato pa pozabim na vse - norim in nisem utrujena, po dveh urah skakanja nisem prepotena, niti ne zadihana, nič me ne boli, imam pa odrgnjeno kožo na podplatih. Med plesom sem čutila bolečino, a mi je bilo vseeno zanjo. Če bi nas kdo videl od zunaj, bi rekel: trop norcev na trdi drogi!

A nismo bili v transu (no ja, nekateri so med delavnico mogoče popili kakšno kavo preveč ?), ker je vsa poanta plesa brez forme v tem, da si kljub odklopu možganov v popolnem samozavedanju. In kar je najlepše: na koncu te prav malo briga, če si ves svet misli, da si na trdi drogi ali da ne znaš plesati. Ples je življenje, zaključi Kristina, in njen stavek, da tisti, ki ne pleše rad, tudi živi ne rad, zareže v marsikaterega od nas. Bolj naravni smo, bolj naraven je za nas ples.

Petek zvečer

Da pa prvega večera ne bom mogla zaspati zaradi slabe vesti, si na Sensa vikendu, ko naj bi plavala na rožnatem oblačku miru, nisem mislila. Prva Bodinova delavnica se je začela z razlago samozaupanja in nadaljevala s praktični vajami. Z Blažem sva ob navodilu, naj si poiščemo partnerje, primaknila stola. Pri prvi vaji smo si sedeli nasproti z zaprtimi očmi in se samo zavedali prisotnosti drugega. Čutila sem Blaževo energijo in mogoče tudi njegove misli.

Druga vaja je bila podobna prvi, le da z odprtimi očmi. Presenečenje: ne moremo se mirno gledati v oči, ne da bi se spakovali, smejali ali čutili nelagodja! Vaje ni nihče speljal brez mežikanja (izrecno navodilo) – trik je v tem, da se vsakič, ko te zalijejo solze, še bolj sprostiš. Nismo se dovolj potrudili. In potem je sledila tista tretja vaja, zaradi katere sem se ponoči počutila, kot da bi imela na sebi premajhen pulover iz pikajoče domače volne.

Svojega partnerja smo morali žaliti ali hvaliti in pri njem s tem izzvati kakršno koli čustveno reakcijo. Blaž je bil do mene prizanesljiv, kar pomeni, da me je prikrajšal za vajo, jaz pa sem sledila navodilom. In se nato žrla, kako sem lahko sploh izrekla tako grozljive stvari. Se spraševala, komu iz svojega življenja sem jih zares govorila. Ugotovila sem, kar že vem: da sem pretirano čustvena, da so moji odzivi preveč čustveno obarvani in da mi to jemlje ogromno energije.

V meni se je prebudil star spomin na leta, ko sem hlepela po pohvali, ki je nisem dobila, in na bremena, ki mi jih večkrat čutila zaradi pohval. Kdo je moj najboljši prijatelj? Ne vem, a jaz že ne. Najboljši prijatelji vendar sprejemajo tvoje šibkosti in spoštujejo tvojo moč. Moram res živeti v zakonski zvezi s tem svojim preglasnim notranjim kritikom?

Sobota zjutraj

Nisem ravno jutranji tip, a če bi me nekdo vsako jutro zvlekel na uro joge, bi mu bila večno hvaležna. Ker je počutje po vadbi enostavno neopisljivo. Hrbtenica se zravna, energija steče, prsni koš se odpre ... Kot bi se spet postavila povezava med tistim nad mano in pod mano, jaz pa nekje vmes, stojim pokonci in se ne bojim sveta.

Učitelji joge navadno delujejo pomirjujoče in tudi Blaž Bertoncelj, učitelj joge in somatike, ni nobena izjema. Celine nas popravlja v asanah in neasanah, in ko kasneje pri zajtrku strnemo vtise, smo si enotne, da smo zelo zadovoljne, ker smo asane izvajale tako kot je treba in ne 'samo približno pravilno'. Srečo imamo, ker so na Sensa vikendih skupine majhne, kar pomeni večji učinek.

Kakor koli, joga se je tradicionalno vedno izvajala v jutranjem času, kar pomeni, da Blaževa otvoritev drugega dne ni nobeno naključje. Zjutraj zato, da prebudimo in uravnotežimo fizično telo, dih in um. Joga prebudi naravno inteligenco sile duha, ki je temelj resničnega samozavedanja. Blaž je med samo delavnico povedal tudi kup zanimivih stvari, ki nam bodo olajšale življenje, in marsikatera med nami se je odločila, da bo jogo nadaljevala v Parinama centru. Bi rade izvedele še več. In ja, pišem v ženski obliki množine – mogoče smo na 6. Sensa vikendu ženske malo pogrešale moške. Zaradi ravnotežja energij, samo zato ... ?

Sobota dopoldne

Po zajtrku smo se najprej srečali z Natašo Jalen, zastopnico podjetja Gematria. Pripravila nam je nenavadno zanimivo predavanje s sporočilom, da smo ljudje po svojem bistvu vibracijska bitja, da je naša osnova torej svetloba. Spregovorili smo o letu 2012, energetskih spremembah, ki smo jim v tem obdobju priča in o prehranskih dopolnilih nove dobe. Gematria prehranska dopolnila so namreč energijsko obdelana z uporabo posebne patentirane laserske tehnologije. Celice, hranjene z lasersko obdelanimi prehranskimi dopolnili, proizvajajo več biološko zaželenih produktov od tistih, ki so hranjene z običajnimi prehranskimi dodatki. Resnično nekaj novega – mi smo preverili, vi pa lahko to storite na www.gemvita.si

Spet nas je v pest dobil Bodin in delavnica z nekoliko 'pustim' naslovom 'Čustva in razumevanje odnosov' se je izkazala za zelo barvito. Svet ni pravzaprav nič drugega kot prepletenost odnosov, zato jih je nujno potrebno znati razumeti. Kako dobro razumemo odnose, v katere smo vpeti? Zakaj so nam notranji svetovi nekaterih ljudi bliže? Zakaj je nekdo za nas lahko popolnoma tuj? Zakaj vam včasih nekdo v trenutku pokvari razpoloženje? Nas sploh kdo razume, ko smo jezni in žalostni? Zakaj včasih v odnosu čustveno zamrznemo? Je mogoče vedno prepoznati in nadzorovati različna čustvena stanja in kako? Ta vprašanja so skozi vaje počasi dobivala odgovore. Vaje so bile težke, ker smo ugotovili, da določenih čustev sploh ne znamo izraziti ali pa so nas druga tako preplavila, da smo vse življenje pobarvali z njimi. Naučili smo se še nekaj koristnega in to da ni negativnih ali pozitivnih čustev: samo so in mi smo tisti, ki jim dajemo predznak.

Sobota popoldne

Vaje, ki smo jih dopoldne vadili v parih, so postale zoprne, ker se je bilo treba izpostaviti pred skupino. Publika je naš nastop (brez priprav) morala najprej izžvižgati in nato nagraditi. Kje je naša samozavest, je bilo hitro jasno. Žvižganje in zmerjanje smo še nekako prenesli s figo v žepu, pohvale pa ne. Ko se je začel aplavz, smo bežali z 'odra', kot bi nam gorelo pod nogami. Neverjetno! Kaj pa je narobe z aplavzom? Nič, a si tudi ne zasluži preveč pozornosti.

Najbrž je resnična svoboda v tem, da se zavedamo, da je povsem vseeno, kaj si drugi mislijo o nas. Karkoli si že mislijo, gre za njihovo mnenje, mnenje pa je lahko daleč od resnice. Vsi naši skrajni odzivi so napačni, in to skrajno čustveno odzivanje je posledica našega notranjega neravnovesja. Skrivamo se za maskami, v notranjosti pa nas premetava kot listke v vetru.

Vsaj tako sem to dojela jaz – a to so navsezadnje moji vtisi. Večina se nas je strinjala tudi o tem, da vse vemo o zunanjem svetu in drugih, da pa slabo čutimo sebe, ne poslušamo se, ne spoštujemo, nismo prizanesljivi do edinega partnerja, ki bo večno z nami: nas samih. In tako šibki kot smo, ne moremo zares ljubiti drugih, ker je ljubezen najprej dajanje. In ko imamo radi sebe, ne pričakujemo več od zunanjega sveta, da bo v vsakem trenutku nekako napolnil našo praznino.

Nedelja

Zadnji dan. Še malo plesa in še eno predavanje o komunikaciji. V čem je bistvo komunikacije? Ne v govorjenju, ampak v poslušanju. Skozi vajo naša skupina ugotovi, da se ne znamo poslušati ali vsaj ne zares. Poslušamo sebe in svoje misli, medtem ko se pretvarjamo, da poskušamo drugega. Naše misli nas tako ali tako ovirajo, ker so rezultat preteklih izkušenj in zato večinoma popolnoma neuporabne za dani trenutek. Kakor koli, na koncu smo jih vseeno delili s skupino, da bi se lahko učili eden od drugega. Da bi slišali same sebe.

Hvala Kristini, Bodinu in Tadeji iz društva Bindu. Hvala Blažu in Celine. Hvala vsem puncam in – fantu. Upam, da se spet vidimo na naslednjem Sensa vikendu.

P.S.: Se splača, tudi zaradi samopostrežnih obrokov, domačih piškotov ob kavi in super lepih kopalnic! ?

Tina Torelli

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri