Leta 1977 je Jože Hren, nesojeni ključavničar, ki je raje postal samouk rokodelec in umetnik, izrezljal svojo prvo leseno skrinjico - poročno darilo za ženo Jelko.
In če se je pred tem še navduševal nad ustvarjanjem iz usnja, še posebno stilsko izdelanih pasov in torbic, se je poslej zaljubil v les.
Njegov veliki vzornik je bil v tistih časih znan slovenski kipar in slikar Tone Lapajne, ki je - če gre verjeti v takšna življenjska naključja - imel svoj atelje v isti hiši ob ljubljanski Prešernovi, v kateri je stanoval tudi Jože Hren.
Da se je z javnosti dobro znanim umetnikom pogosto družil, z njim tudi ustvarjal, se mu pustil podučiti in navdahniti, se je sčasoma vse bolj poznalo tudi na njegovem delu in odnosu do svojih stvaritev.
Od svojega mentorja je vsekakor prevzel poseben odnos do kosov, ki jih je ustvarjal. Pravijo, da se je lahko z eno samo pručko včasih ukvarjal tudi dva meseca. Delo je bilo dejansko zaključeno šele, ko je bil izdelek v Jožetovih očeh popoln do zadnjega detalja.
Podobno spoštljiv odnos je imel celo do lesa kot takega. V vsakem ostanku, deščici, veji ali štoru, ki bi ga večina od nas ne imela za mar, je videl svojstven potencial. V njegovih očeh je vsak košček lesa v sebi že skrival zgodbo, ki jo je šele treba odkriti. In ko je prišla prava ideja, se je zgodba lahko tudi rodila. Zato zlepa ni popustil, da bi se kakšen še neobdelan kos lesa kar tako zavrglo, pa naj je bil domačim še tako v napoto.
In čeprav bi nepoučeno oko morda v Jožetovih izrezljanih pručkah, unikatnih mizah, ekscentričnih svetilkah, na videz robustnih okvirjih ogledal, masivnih posteljah in velikih skrinjah morda videl zanimive, a predvsem uporabne predmete, bi poznavalci v njih kaj hitro prepoznali resnične umetniške skulpture.
Jože sam je za svoje delo rad rekel kar:
"To je uporabna umetnost!"
In njegove umetniške skulpture so ljudje zares tudi uporabljali. Na njih so sedeli, v njih spali in vanje zares kaj tudi shranili.
Do leta 2004, ko je mala ljubljanska trgovinica Skrinja gostila razstavo njegovih lesenih skulptur, je bil njegov asortiman del že nadvse impresiven. Obiskovalci potujočega sejma Viteških iger, ki potekajo od srede aprila do konca avgusta po različnih slovenskih gradovih, so ga npr. poznali tudi po lesenih mečih, buzdovanih in ščitih, ki so še posebno razveseljevali otroke, precej zanimanja pa vzbudili tudi pri številnih odraslih.
Opus njegovega dela je danes izjemen.
In medtem ko so številni izdelki v teh nekaj desetletjih že našli svoje lastnike, ki jih bodisi uporabljajo ali pa so jim namenili kar častno razstavno mesto v svojih domovih, jih še nekaj - med njimi so tudi unikatni izdelki iz naše fotogalerije - na to čaka. Žal so to tudi zadnji kosi, ki so nastali izpod rok letos preminulega velikega mojstra zgodb iz lesa.
Za več informacij o navedenih in morebitnih drugih uporabnih umetniških skulpturah Jožeta Hrena lahko pišete na jugi.hren@gmail.com (gospa Jelka Hren). Okvirne informativne cene za interesente: stolčki 100 evrov, mizice 300 evrov, luč 150 evrov.
Fotografije: Goran Antley
Novo na Metroplay: O duhovnih praksah v psihoterapiji | Prof. dr. Borut Škodlar
