Življenje z Ano(reksijo)

Zgodba o  punci, ki je  bila slepa. Ker je živela v prepričanju, da ni lepa.

3. 6. 2014

O razširjenosti motenj hranjenja v Sloveniji vemo malo, predvsem zato, ker jih veliko ostaja neprepoznanih. Motnje hranjenja je zelo lahko spregledati. Težje jih je razumeti. Med študijem sociologije sem preučevala motnje hranjenja in si zastavljala veliko vprašanj. Zakaj se pojavijo? Zakaj se nekateri znajdejo v labirintu motenj hranjenja? Kdo je kriv? So posledica genetskih dejavnikov? Ali so povezane z osebnostnimi značilnostmi posameznika?

Ukvarjala sem se predvsem z vprašanjem, ali se lahko dejavniki, ki vplivajo na razvoj motenj hranjenja, pojavijo že v otroštvu, med prehranjevalno situacijo, ki poteka v odnosu med materjo in otrokom. Na podlagi strokovne literature sem sklenila: da bo posameznik na podlagi odnosa do hranjenja, ki ga vzpostavi v prvih treh letih življenja, razvil motnje hranjenja, lahko le delno pojasnimo skozi prizmo odnosa med materjo in otrokom.

Študiju sem namenila veliko časa in energije. Bila sem izjemno motivirana in radovedna. Medtem ko sem si zastavljala vse več vprašanj, sem odkrila, da si nisem zastavila ključnega vprašanja. Zakaj želim razumeti motnje hranjenja?

V strokovni literaturi nisem našla vseh odgovorov. Skušala sem najti knjigo, ki bi razkrivala motnje hranjenja iz osebnega vidika. In ni fikcija. V Sloveniji je nisem našla. Sem pa odkrila odgovor na vprašanje, zakaj želim prebrati takšno knjigo. Ker bi se z njo lahko poistovetila.

Verjetno se v nobeni zgodbi ne bi prepoznala. Vsak namreč svojo stisko doživlja in opisuje po svoje. Odločila sem se, da svoja čustva zlijem na papir.

Napisala sem knjigo. Tisto, ki sem jo iskala na knjižnih policah. Kjer je ne bi nikdar našla. Ker sem zgodbo, ki sem jo iskala, nosila v sebi več kot deset let. Ana v meni – pretresljiva izpoved o boju z anoreksijo bo izšla v mesecu maju pod okriljem Mladinske knjige. Knjiga odkriva, kaj je anoreksija, kakšno je življenje z njo, kako jo je mogoče prepoznati in se spopasti z njenimi uničujočimi učinki. Zgodba razkriva najbolj temačne globočine mojega življenja. Ni fikcija, temveč refleksija mojega življenja z Ano, kot skrajšano imenujemo anoreksijo.

Okostnjak v ogledalu

Motnje hranjenja je mogoče razumeti različno. Kot duševne in čustvene motnje, ki se kažejo v spremenjenem odnosu do hrane. Antropologi in sociologi jih uvrščajo med etnične bolezni, pri katerih ni mogoče zanikati povezave med osebnostnimi značilnostmi posameznika in širšim družbeno-političnim okoljem, v katerem živi.

Definicija ponavadi pove več drugim, kot osebi, ki se s težavo spopada. Zame je bila anoreksija način življenja. Več kot deset let, čeprav se tega nisem zavedala. V zanikanju sem preživela svoja dvajseta. Na prehodu v trideseta sem spoznala, da anoreksija obvladuje moje življenje.

Prijateljica me je nedavno vprašala, zakaj knjige nisem napisala pod psevdonimom. Dokler anoreksija ne bo povezana z imenom in obrazom konkretne osebe, bo verjetno prezrta. Anoreksija sicer ni epidemija slovenske družbe, vendar nisem edina, ki se je z njo spopadala. Kar nekaj ljudi se je znašlo v labirintu motenj hranjenja. Nekateri so v njem še ujeti. Ko predavam na šolah in fakultetah, sem presenečena nad odzivom dijakov in študentov. Včasih mi zaupajo, da imajo prijateljico, sošolko, soseda, mamo, partnerja z motnjo hranjenja. Nekateri se opogumijo in delijo svojo izkušnjo.

Po predavanjih odkrijem, da nisem edina, ki ima kakšnega okostnjaka v omari. Moj je bil, kot rada šaljivo pripomnim, v ogledalu. Čeprav sem bila zelo vitka, sem anoreksijo spretno prikrivala pod plastmi oblačil in obrambnih mehanizmov.

Anoreksijo je v nekaterih primerih težko prepoznati. Ni nujno, da so vse osebe na prvi pogled videti podhranjene. Indeks telesne mase je pri meni sicer opozarjal na nizko telesno težo. Toda sume in obtožbe sem spretno zavračala. Predvsem s pomočjo znanja o motnjah hranjenja, ki mi je služilo kot obrambni mehanizem. Nenamerno sem sledila logiki več znaš, več ljudi lahko pretentaš. Lagala sem predvsem sebi. Dokler si nisem problema priznala, se nisem mogla z njim soočiti.

Morda sem kdaj med vrsticami besedil o motnjah hranjenja uzrla odsev svojega razmišljanja. Toda pogosto sem se tolažila, da pretiravam in da nimam problema. Ker imam vse pod nadzorom. Anoreksija je v veliki meri povezana z občutkom nadzora nad življenjem. Če nadzoruješ težo, imaš občutek, da nadzoruješ svoje življenje. Mejo določaš ti. Vsak izgubljeni kilogram je bil zame dobljena bitka.

Poimenovanje anoreksija nervoza je zavajajoče, ker pomeni neješčnost, pomanjkanje apetita. William Gull je leta 1873 opazil nenavadno vedenje pri pacientki, ki ni želela jesti, čeprav je bila podhranjena. Domneval je, da nima apetita. Ime se je obdržalo, čeprav je neustrezno. Pri anoreksiji gre namreč za zatiranje lakote kot odziv na obremenjenost s telesno težo.

Anoreksijo lahko razumemo kot obliko strahu pred debelostjo. Kadar te je nečesa strah, se ponavadi izogibaš izvoru svojega strahu. Preden se opogumiš, da se s strahom spopadeš. Če te je strah letenja, si organiziraš življenje tako, da ti ni treba sesti na letalo. Pri anoreksiji se izogibaš stiku s hrano. Ali pa ješ takrat, ko veš, da se boš hrane in (namišljene) odvečne teže lahko znebil/-a s pretirano telesno vadbo, z uporabo odvajal, z bruhanjem.

Dve vrsti anoreksije

Obstajata dve vrsti anoreksije: 1. purgativni tip, pri katerem osebe vzdržujejo nizko telesno težo z bruhanjem, jemanjem odvajal ali/in diuretikov in 2. restriktivni tip, za katerega je značilno odklanjanje hrane s stradanjem, ali pa le odklanjanje ogljikovih hidratov in tiste hrane, za katero misliš, da je visokokalorična. Značilno je pretiravanje s telesno dejavnostjo. Če bi se morala popredalčkati, bi spadala v drugi tip.

Pogosto sem na vprašanja prijateljic, kako vzdržujem svojo telesno težo, šaljivo odvrnila, da ogljikove hidrate le vonjam, jih pa ne jem. Pic, testenin, kruha, krompirja nisem jedla. Hrano sem delila na dobro in slabo. Večina hrane je sodila v drugo kategorijo. Jedla sem večinoma sadje in zelenjavo. Upreti se nisem mogla le čokoladi, ki mi je služila tudi kot preventiva pred slabostjo, ki se je pogosto pojavljala zaradi lakote.

Kljub podhranjenosti sem vestno opravljala svoje delo in študijske obveznosti. Stremela sem po popolnosti. V vsaki situaciji sem se trudila dati vse od sebe. Zame je to pomenilo vsaj 120 odstotkov. Predanost, pridnost, perfekcionizem je bila moja formula uspeha. Navzven. To je bil namreč tudi recept za moj osebni neuspeh, ki mi ga je predpisala anoreksija.

Prijateljice so mi včasih namignile, naj bom manj pridna. Pridnost je lepa čednost. Nisem pa prepričana, da je tudi dobra lastnost. Sem namreč živi dokaz, da ima pretirana pridnost lahko tudi uničujo­če posledice. Ne toliko za druge kot zate.

Anoreksijo razumem kot uničujočo silo, ki povzroči ogromno škode osebi, ki se z njo spopada. Toda zdaj jo doživljam tudi kot sebično ravnanje.

S svojim samouničevanjem nehote in nevede raniš svoje bližnje. Čeprav se tega verjetno niti ne zavedaš. Jaz se dolgo nisem. Danes se zavedam, da nisem škodovala le sebi, temveč sem s svojim ravnanjem ranila tudi svoje bližnje.

O vzrokih za pojav anoreksije je malo znanega. Bolj kot o vzrokih je smiselno govoriti o dejavnikih, ki vplivajo na njen razvoj. V okviru študija sem po freudovsko pod drobnogled vzela posameznikov odnos z materjo. In ugotovila, da je mati lahko le delno 'kriva'. Svoje mame ne krivim. S prstom ne kažem na nikogar, ker verjamem, da gre za nesrečno naključje različnih dejavnikov.

Spoznala sem, da zame ni najpomembnejše vprašanje, kdo je kriv. Temveč je ključno vprašanje, kaj mi preprečuje, da bi okrevala in se znebila anoreksije!?

Potrebovala sem veliko časa, preden sem zbrala moč, da sem poiskala pomoč. Prepoznavanje problema je velik korak. Toda težji in najpomembnejši korak je soočanje s problemom in premagovanje strahov. S psihoterapijo sem se naučila prepoznavati vzroke in odpravljati simptome anoreksije.

Vprašanje jesti ali ne jesti sem zamenjala za biti ali ne biti. Za ljubiti in biti ljubljena.

Z anoreksijo se ne zbudiš nekega dne. Ne izgine čez noč. Odkrila sem, da morda ni najbolj pomembno vprašanje: Zakaj se mi je to zgodilo? Temveč je ključno vprašanje, kaj bom naredila, da bom ano nosila le še v svojem imenu. In ne več v svojem življenju.

Vsak dan je nova bitka. Ko se oddaljujem od anoreksije, je bitka dobljena. Vprašanje jesti ali ne jesti sem zamenjala za biti ali ne biti. Za ljubiti in biti ljubljena.

Med bojevanjem s svojimi demoni sem prepoznala angele. Tiste, ki so nevede pomagali napisati mojo zgodbo. Niso me zapustili. Niso me obsojali. Niti pomilovali. Temveč so mi podali roko večkrat, tudi če sem jo kdaj odklonila. In me držali za roko, kadar sem to potrebovala.

Anoreksija je grozna. Ne bi je privoščila niti najhujšemu sovražniku.

Spoznala sem, da je ana tudi v besedi hrana. Moj odnos do hrane je dandanes primerljiv z odnosom bolnika do zdravila. Vem, da jo potrebujem, če želim okrevati. Obrokov ne izpuščam. Pri tem mi je pomagal načrt – 5 na DAN(ajo), kjer sem si vsak dan zapisovala 5 obrokov, ki sem jih morala pojesti. Verjamem, da se sliši preprosto. Toda več kot deset let sem bila navajena, da si vzamem čas za delo, za študij, za prijatelje in družino. Čas za druge mi je bil vedno pomemben. Nisem pa si znala vzeti časa zase. In za hrano. S psihoterapijo sem se naučila postaviti sebe na prvo mesto. Druge pa tja, kamor po imenu sodeč tudi sodijo. Moja knjiga je opis mojega življenja z anoreksijo. Zgodbe ni mogoče posploševati. Upam, da se bo v njej prepoznalo čim manj ljudi. Za tiste, ki se bodo, upam, da bodo razumeli sporočilo – z anoreksijo nisi sam/-a. Ni te treba biti sram. Je pa nujno, da najdeš moč. In si poiščeš pomoč.

Kakšno bi bilo moje življenje brez anoreksije, ne vem. Si pa vsak dan znova dovolim izvedeti, kak­šno je življenje brez nje. Ne tehtam se več, čeprav sem več kot deset let verjela, da tehtnica ne meri le moje teže, temveč tudi mojo srečo in moj uspeh. Moj dan se ne meri več po številu kilogramov, temveč po številu objemov, nasmehov, zgodb in iskric v očeh.

Med pisanjem knjige sem pomislila na očitke, da v času recesije, ko so nekateri lačni, pišem zgodbo o punci, ki namerno ni želela jesti. Ko sem napisala knjigo, sem odpotovala v Tanzanijo, ki je ena od najrevnejših afriških držav. V otroštvu se mi je pogosto zgodilo, da nisem mogla ponoči zaspati, ker sem na televiziji videla prizore lačnih otrok. Velikokrat sem se namreč krivila za tujo nesrečo. Dolgo sem živela v prepričanju, da sem lahko srečna in hvaležna, ker mi edini problem predstavlja telesna teža. Dokler nisem spoznala, da je bil prav to moj največji problem.

Med afriškimi otroki v sirotišnici sem včasih slišala odmev anoreksije, ki mi je dopovedovala, da si hrane ne zaslužim.

Anoreksija je kot notni zapis. Melodija, ki jo slišiš, ne glede na to, kje si. S kom si.

Verjamem, da jo je mogoče utišati. Nihče pa je ne more utišati namesto tebe. Lahko pa ti pri tem pomaga, če dovoliš.

Šele ko anoreksija utihne, lahko slišiš melodijo svojega srca. In preverjeno je ta najlepša.

Danaja Lorenčič

Pred dnevi je pri Mladinski knjigi izšla Danajina knjiga Ana v meni, ki je že na prodajnih policah.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri