Življenje je prekratko, da bi zlikali nogavice

2. 4. 2018
Deli
Življenje je prekratko, da bi zlikali nogavice (foto: profimedia)
profimedia

Zakaj je užitek delati nič ne le zaželjen, temveč tudi življenjskega pomena! 

Bila sem v svojih zgodnjih dvajsetih, ko sem mimobežno na televiziji zasledila dober Noir film. To so bili tisti filmi, v katerih so svojo karizmo brizgale dive, kot so Grace Kelly in Audrey Hepburn. V tem filmu je v glavni vlogi nastopila Sophia Loren, lepotica brhkih oblin. Lagala bi, če bi dejala, da vem, o čem in za kaj se je v filmu šlo. Kar pa se mi je vtisnilo v spomin, je rek, ki ga je izrekla, in to očarljivemu soigralcu. Po italijansko so besede zvenele še bolje: »Dolce far niente«! Užitek delati nič!

UŽITEK DELATI NIČ! ABSURD! Le kaj se pa greste? Da bi lahko bil užitek v brezdelju? V tem, da celi dan ne narediš ničesar in da imaš po možnosti noge nekje na zofi?

Minevala so leta in kljub temu stavku se ne spomnim dneva, da bi si lahko odpočila, če ne od dela, pa vsaj od svojih misli. Vedno se je nekaj premlevalo, dogajalo in spletalo. Ko sem nato konec svojih dvajsetih zbolela, sem zaslutila, da je dovolj pretvarjanj. Pretvarjanj o čem? Pretvarjanj o tem, da bom ljubljena in spoštovana le takrat, ko se bom dodobra izčrpala in nagarala. Zakaj je to tako zaželeno? Zakaj je lik Superženske (ali Supermoškega) tako privlačen? Ali svojo vrednost moramo/želimo vedno enačiti le s tem, koliko in kako delamo? Od nekdaj sem mislila, da moram narediti VSE, ne danes, temveč že včeraj. Menila sem, da so le tisti, ki cele dneve služijo in delajo, v družbi nekaj vredni. Da sem le s trdim delom lahko dobra punca in zgledna snaha. Za dobrobit koga? Komu sem želela ugajati? Sebi predvsem, toda za kakšno ceno? Postala sem zagrenjena, izčrpana mlada punca, katero je bilo sram se vleči na ležanik z limonado v roki in dati vse štiri od sebe. Le kaj si bodo pa ljudje mislili? Mislili, vedno misliti. Misliti o vsem, misliti o vsakem. Užitek delati nič je užitek v tem, da ne mislimo. Da vsaj ne mislimo o tem, da moramo misliti. Da moramo delati. Užitek mora prerasti v pravico, v dolžnost. In to je nujnost. Izboriti si ga moramo tako, kot smo si v prejšnjem stoletju izbojevale volilno pravico.

Življenje je namreč prekratko, da bi zlikali vse nogavice in pospravili vse predale tega sveta. Kajti obnašamo se namreč tako, kot da je življenje le neka postaja, kjer izstopimo (če smo srečni izbranci) in namesto, da se odpravimo iz perona v tropske kraje, kjer bomo pili koktajle in jedli kokose, obstanemo na postaji, kjer prodajajo vozovnice in brišemo prah s police. Hkrati pa zmajujemo z glavo, češ, klopi za sedeti so okrušene in potrebne popravila. Kaj pa, če živimo tako, kot da nič ni potrebno popravila in da vse željeno že imamo pred nosom? Da smo tisti superjunaki že s tem, ker ljubimo sami sebe in se ne pustimo, da nas spodnesejo pričakovanja in okovi družbe. Zakaj je tako nečedno, da rečemo na glas, NE ZMOREM VEDNO, ne potrebujem tega, ne želim tako. HOČEM LEŽATI POD PALMO in misliti o ničemer.

Nedavno nazaj se mi je prijateljica potožila, da že cel dan gleda kupe umazane posode v kuhinji in goro perila, ki bi moralo biti zlikano. In sem ji rekla, da je od vseh kupov najvažnejši kup dolgov sebi, ki jih je sedaj dolžna poplačati. In začne se tako, da se brez slabe vesti spočiješ. Tako enostavno je to. Brez opravičevanja, brez razlaganja sebi in okolici, zakaj si to naredila. Brez očitkov. Enostavno vzemi si to pravico in jo uporabi vedno, ko ti bo telo dejalo, da je čas, da se ustaviš.

Moja pripoved je zgodba o tem, da mi je telo pokazalo na krute načine, da je dovolj pretvarjanja. Da je ere, kjer bom ugajala, za zmeraj konec. Da je konec s tem, da si ne upam vzeti pravice do počitka, češ, da bodo ostali menili, da nisem dovolj produktivna. Kdo pa postavlja merila? Kaj je sploh produktivnost?

V najtežjih trenutkih, ko sem lahko samo ležala, kajti drugo takrat sploh ni bilo mogoče, sem bila še kako produktivna. Naslikala sem ducat slik in prebrala mali ocean knjig. Medtem pa sem počivala brez slabe vesti, kajti z njo ne bi uspela spoznati vseh biserov, ki sem jih nabrala v svoji odisejadi na odprtem morju. In hvaležna sem zanje. Hvaležna za spanje. Hvaležna za sanje.

In kot je dejal Huxley: »Samo en delček vesolja je, ki ga zanesljivo lahko izboljšate, in to je vaš lastni jaz«. Naj bo to najboljša verzija vas, brezskrbna in brez sramu po počitku.

Nina Kirbiš 

Poglejte si še: 

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez