Zgodba o odpuščanju z močnim sporočilom

Preberite si zgodbo, ki vas bo opomnila na življenjski pomen odpuščanja ter čiščenja čustev.

Zgodba o odpuščanju z močnim sporočilom (foto: profimedia) profimedia
27. 12. 2018

“Ne bom oprostila”, je dejala žena. “Zapomnila si bom do konca življenja!”

“Odpusti,” jo je naprosil angel. “Odpusti, lažje ti bo.”

“Nikoli,” je uporno stiskala ustnice. “To se ne da oprostiti, nikoli! Ne vem, kakšna kazen bi sploh lahko bila dovolj velika za njih,” je odgovorila žena.

“Vsakdo mora plačati za svoje odločitve. Prej ali slej,” je tiho rekel angel. “To je neizbežno. Zato odpusti! Odvrži bremena iz sebe. Sedaj si daleč od tistih, ki so te razočarali.”

“Ne, ne morem, ne želim. Za njih ni opravičila,” ni želela poslušati nasvetov angela. 

“Dobro, to je tvoja stvar. Kje nameravaš shraniti svojo zamero?” jo vpraša angel.

“Tukaj in tukaj,” se je dotaknila srca in glave.

“Prosim te draga moja, bodi pazljiva,” jo naprosi angel. “Strup zamere je zelo nevaren. Ustvari kamen v tebi, ki te povleče na dno, in plamen besa, ki uničije življenje.”

Žena ga je prekinila: “To je kamen spomina in hvaležna sem besu, on je na moji strani.”

Tako se je njena zamera naselila točno tam, kjer je dejala – v glavi in v srcu.

Takrat je bila mlada in zdrava, gradila je svoje življenje, po njenih venah je tekla vrela kri, pljuča pa so dihala zrak svobode. Poročila se je, rodila otroke, imela prijatelje. Včasih se je seveda jezila na druge, a večinoma jim je odpustila. Včasih se je ona opravičila in so ji opravičili. A vendar se je trudila, da ni nikoli pomislila na svojo zamero iz otroštva. Potisnila jo je globoko, globoko daleč v sebi. Nekako je že pozabila na njo.

Minilo je mnogo let… Nato se je zgodilo…

“Mož me je prevaral. Z otroci imam stalne borbe. Denar me nima rad. Kaj naj naredim?” je vprašala starega psihologa, h kateremu je prišla na posvet glede svojih življenjskih težav.

On jo je pazljivo poslušal in opazil, da nezavedno govori veliko o svojem otroštvu. Jezila se je in prenašala zamero iz otroštva v današnji čas. A sama tega ni opazila.

“Potrebno je, da se očistite,” jo je pomirjal. “Razvile so se vaše zamere. Na njih pa so se nabrale še kasnejše zamere, kot polipi na koralnem grebenu. Ta greben je postal prepreka na poti pretoka življenjske energije. Zaradi tega imate težave v življenju. Na grebenu so ostri robovi, ki ranijo vašo nežno dušo. Znotraj grebena pa so se naselile različne emocije, ki zastrupljajo kri in privlačijo slabe izkušnje.”

“Da, nekaj podobnega občutim,” je kimala žena. “Od časa do časa sem nervozna, včasih me duši depresija, včasih bi kar vse ubila. Dobro, moram se očistiti. A kako?” 

“Odpustite prvo in najbolj pomemebno zamero iz otroštva,” ji je svetoval psiholog. “Tako greben ne bo več imel temelja in bo razpadel.”

“Ni govora!” je vzkliknila žena. “Imam prav, da sem jezna!” 

“Želite imeti prav ali biti srečni?” Jo je vprašal psiholog.

Žena ni odgovorila, ostala je in odšla s svojim koralnim grebenom.

Minilo je nekaj let in žena je ponovno iskala pomoč za svoje težave, tokrat pri zdravniku.

Zdravnik je gledal njene rezultate preiskav, listal analize in bil tiho.

“Zdravnik, zakaj ste tiho?” se ni mogla vzdržati žena.

“Imate družino?” jo je vprašal.

“Starši so mi umrli, z možem sva se ločila, imam otroke in vnuke. Zakaj vas to zanima?”

“Poglejte, imate tumor.” Ji pokaže sliko lobanje in pokaže, kje ima tumor.

“Sodeč po analizi, tumor ni v redu. To pojasnjuje vaše stalne glavobole, nespečnost, hitro utrujenost. Najhujše je, da ima ta tumor tendenco hitre rasti. Povečuje se in to ni dobro.”

“In kaj sedaj, moram takoj na operacijo?” je prestrašeno vprašala.

“Ne, poglejte, tole so vaši EKG posnetki iz prejšnjih let. Imate zelo slabo srce, ki ne more delovati s polno močjo. Ne morete zdržati operacije. Zato moramo najprej zdraviti srce, nato pa ...” 

Ni zaključil, ko je žena ugotovila, da do “nato” morda ne bo nikoli prišla. Ali srce ne bo zdržalo, ali bo tumor zrastel...

“Tudi analiza krvi ni preveč dobra. Hemoglobin je nizek, levkociti visoki… Predpisal vam bom zdravila. A vi morate pomagati sami sebi. Potrebujete pripeljati organizem v relativno dobro stanje in se hkrati pripraviti na operacijo.”

“Vendar kako?” jo je zanimalo.

“Pozitivne emocije, topli odnosi, komunikacija z družino. Zaljubite se na koncu koncev. Prelistajte album s slikami, spomnite se srečnega otroštva. Poskušajte oprostiti vsem, še posebej staršem. To je vedno dobro za dušo. V moji praksi je bilo ogromno primerov, ko je odpuščanje ustvarilo čudeže.” 

“Resno?” ironično vpraša žena.

“V medicini obstaja ogromno pripomočkov, inštrumentov, zdravil, kvalitetna nega, oskrba… Odpuščanje pa je zdravilo, ki je brezplačno in brez recepta.

Oprostiti ali umreti? Umreti in ne oprostiti? Ko je vprašanje življenja in smrti, se je potrebno odločiti, na katero stran bomo gledali.

Žena je razmišlajala. “Bolezen v glavi. Bolečina srca." Spomnila se je pogovora z angelom: "Kje boš shranila svojo zamero?" "

"Tukaj in tukaj, v srcu in v glavi..." Sedaj je tam bolezen…

Morda je zamera naraščala in si želela še več. Padlo ji je na pamet, da vrže iz doma svojo gostiteljico in je zavlada v njenem telesu.

Neumna zamera ni vedela, da telo ne bo tega zdržalo in bo umrlo.

Spomnila se je svojih glavnih začetkov zamere – teh iz otroštva. Očeta in mame, ki sta ves čas delala ali se prepirala. Nista je imela rada tako kot si je ona želela. Nič ni pomagalo: niti petice v šoli, pohvale, izpolnjevanje njihovih zahtev, niti protest ali upor. Potem sta se starša razšla, vsak je ustvaril svojo družino, v kateri ni bilo mesta za njo. Pri 16-ih letih so jo poslali v tehnično šolo v drugo mesto, vročili so ji karto, kovček s stvarmi, nekaj denarja za začetek in to je vse. In od tega trenutka je postala neodvisna in se odločila: “Ne bom jima oprostila.”

Zamero je nosila v sebi celo življenje, prisegla si je, da bo zamera z njo umrla, in zdi se, da se prav to sedaj dogaja.

“Imam otroke, vnuke… Prehitro je za umiranje. Moram oprostiti,” se je odločila. “Vsaj poskusiti.”

“Starši, odpušam vam za vse," je rekla nesigurno. Besede so zvenele patetično in neiskreno. Nato je vzela papir in napisala: Draga starša! Nisem več jezna. Odpuščam vama za vse.

V ustih je imela grenkobo, srce je bilo zaprto in glava jo je še bolj bolela.

Močno je stisnila roke in pisala: “Odpuščam vama. Odpuščam vama.” Nikakršno olajšanje ni prišlo, zrastlo je samo vznemirjenje.

“Ne tako,” ji je zašepetal angel.

“Reka vedno teče v eno smer. Oni so starejši, ti si mlajša. Oni so bili prvi, ti za njimi. Nisi jih rodila ti, ampak oni tebe. Oni so ti dali mogočnost, da se pojaviš na tem svetu. Bodi jim hvaležna za to!”

“Hvaležna sem,” reče žena. “In resnično si želim, da jima oprostim.”

“Otroci ne smejo soditi svojim staršem. Njim ne odpuščamo. Od njih iščemo odpuščanje.”

“Zakaj?” ga je vprašala. “Ali sem jim naredila kaj slabega?”

“Sebi si naredila nekaj slabega. Zakaj si pustila v sebi to zamero. Zakaj te boli glava? Kakšen kamen nosiš v prsih? Kaj zastruplja tvojo kri? Zakaj tvoje življenje ne teče kot deroča reka, temveč je kot struga posušenega potoka? Želiš imeti prav ali biti zdrava?”

“Ali je to vse zaradi jeze na starše? Me je ta jeza tako zrušila?” ji je postajalo vse bolj jasno. 

“Opozoril sem te,” jo je opomnil angel.

“Angeli vedno opozarjamo: ne skladiščite zamer, ne nosite jih s seboj, saj zastrupljate sami sebe. Mi opozarjamo! Če človek izbere zamero, se nimamo pravice vmešavati. Če si želi odpustiti, mu lahko pomagamo.”

“Ali lahko še vedno zrušim ta koralni greben ali je že prepozno?”

“Nikoli ni prepozno poskusiti,” je nežno rekel angel.

“Vendar moji starši so že davno umrli. Sedaj nimam nikogar, da bi ga prosila za odpuščanje.” 

“Odpusti vseeno. Slišali te bodo. Tudi če te ne bodo, to ne delaš zaradi njih, temveč zaradi sebe.”

“Draga starša. Oprostita mi, prosim vaju, če kaj ni bilo v redu. Oprostita za vse.”

Nekaj časa je govorila, nato je utihnila in poslušala sebe. Ni bilo čudeža – srce boli, glava boli, nikakršnih posebnih občutkov, vse je bilo kot vedno. 

“Še jaz sama sebi ne verjamem,” je priznala. “Toliko let je minilo…”

“Poskušaj drugače,” ji je svetoval angel.

“Ponovo postani otrok.”

“Kako?”

“Poklekni na kolena in se obrni k njima kot v otroštvo: mama, oče.”

Žena je malce oklevala in se spustila na kolena. Sklenila je dlani, pogledla navzgor in rekla: “Mama. Oče.” In še enkrat: “Mama, oče…”

Oči so se ji široko odprle in napolnile s solzami. “Mama, oče… To sem jaz, vajina hči… oprostita mi… oprostita mi.”

Njene prsi so se tresle, nato so solze tekle v potokih. Ponavljala je: “Oprostita mi. Prosim vaju, oprostita mi. Nisem imela prav, da vaju sodim. Mama, oče…”

Preteklo je ne malo časa, da so se potoki solz posušili. Izčrpana je sedela na tleh.

“Kako si?” jo je vprašal angel.

“Ne vem, ne razumem. Zdi se mi, da sem tako prazna, lahkotna, olajšana,” je dejala.

“Ponavljaj to vsakodnevo 40 dni, kot kura zdravljenja. Kot kemoterapija. Ali, če želiš, namesto kemoterapije,” je rekel angel.

“Da. Bom. 40 dni.”

V prsih je čutila pulz, pekoč občutek in tople valove... Morda so to koščki grebena, ki razpadajo.

Po dolgem času je bila dobro. Nič je ni bolelo. Niti glava in ne srce. Tako je torej, ko iz sebe opustiš davno pozabljene zamere in jezo... 

Prirejeno po: Irina Konstantinova Seminova - Bajke Eljfike (elfikarussian.ru), priredila: Ana Vehovar

Preberite si še: 

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri